Enostaven je govor resnice. Veritatis oratio simplex est. (part 37)

Image via Wikipedia

Govor resnice je res enostaven. Samo posledice tega govora znajo biti neprijetne. Kakor za koga seveda. Blog, ki je pred vami je nastal z enim samim namenom. Obljubil sem si, da bom enkrat napisal to življensko zgodbo. Preden sem prišel do tega, da karkoli napišem, sem prehodil pot do pekla in nazaj. Tisto najbolj iskreno in doživeto, nepozabno, zaznamovano z bolečino in prezirom. Brez dlake na jeziku sem opisal dogajanja in moje občutke. Kdor je v blogu iskal zgodovinsko resnico med vrsticami, jo ne bo našel. Toliko je interpretacij, kot je udeležencev oz. očividcev. Kakorkoli že vaša domišljija interpretira dogodke, ki jih opisujem je vaša odločitev. Marsikaj se je kasneje v javnosti in na medmrežju izkrivljalo. Nekaterih stvari nisem pojasnjeval, ker se mi niso zdeli pomembni. Mikstone special je življenje, ki ga je živel avtor bloga. Do roba prepada. Tu je pričujoče zgodbe konec. Čeprav nadaljevanje poznate. Z vsemi intrigami in posledicami, ki sta jih prinesla Mikstone bloga.

Zgodba se je za bralce bloga začela s pobegom na skopski železniški postaji junija 1991. Nadaljevanje poznate! Kdo pa je mulc, ki je pobegnil v Skopju? Kako sem tja prišel? Zakaj? Ko je blog nenadoma postal znan širši publiki, so se postavljala tudi ta vprašanja. Predvsem zato, ker sem opisoval dogodke, ki se niso časovno ujemali v letih 90 in 91. Takrat nisem želel pojasnjevati pravega ozadja in dogajanja pred junijem 1991. Zato precej nejasnosti na eni strani in muzanja na drugi. Muzanja tistih, ki poznajo celotno zgodbo.

Služenje v JLA! Kot vsi rojeni leta 1970 sem bil napoten na služenje vojaškega roka septembra 1989. Bitola! Po šest mesečnem drilu in usposabljanju v izvidniški četi sem pristal v oddelku diverzantov podporočnika Veliše Ribaća. Preobrat pa se je zgodil, ko so iskali dva gradbena tehnika za neko delo. Sicer nisem gradbeni tehnik, ker sem obiskoval smer Geodezijo, ampak naziv Srednja Gradbena šola Ivana Kavčiča … je zadostoval. Dobil sem neko projektantsko delo v domu JLA. Prava korist od tega “položaja” v JLA je bila dovolilnica za delo v mestu, ki jo je podpisal general Kranjc. Nekje sem navajal, da je bil general Kranjc moj angel varuh v Bitoli. Tu sem mogoče pretiraval, ker sem omenjenega generala videl vsega dvakrat po nekaj minut. Moral bi zapisati, da je bila dovolilnica s katero sem povsod mahal, moj angel varuh. Od zore do mraka sem visel v centru mesta ali pa sem spal v domu JLA. Takrat sem spoznal Ofelijo, ki je bila kasneje krivec, da sem se vrnil v Bitolo. Vojaški rok sem končal avgusta 1990 in se srečno vrnil domov.

Tu pa se je zapletlo. Srednješolske ljubezni je bilo konec. Iz Makedonije se je vrnil tujec. Tako je Mojca opisovala konec razmerja. Ostala pa sva dobra frenda. Kar je sledilo in pripeljalo do tega, da sem se vrnil v Bitolo k Ofeliji in pristal v JLA pa ni tako neznani del mojega življenja. Ker sem poslušal očitke, da sem zamolčal ta del življenja, ki je usodno povezan z mojimi nadaljnimi odločitvami, bom to popravil.

Na AGRFT nisem uspel priti. Iz obupa, užaljenosti ali česa tretjega sem se vpisal na Igralsko šolo Barice Blenkuš. Prvič. Kasneje sem zaradi potreb službe njeno šolo obiskoval tudi nekaj let kasneje. Od nečesa pa sem moral živeti. Doma me niso financirali in potreboval sem denar. Omislil sem si triurno delo na dan. Po centru in na Poljanah sem razvažal hrano varovancem doma upokojencev. Službo sem dobil pri Čerčku v Trzinu, Helpy d.o.o.! Še danes obstaja ta firma. Tri mesece sem se trudil, potem mi je bilo dovolj. Vzel sem oglasnik in iskal drugo delo. Našel sem zanimiv oglas! Približno takole se je glasil : Mlada perspektivna glasbena skupina išče managerja.

To bo zame, sem si rekel. Teden dni kasneje sem postal manager glasbene skupine Dursy Bursy iz Zaloga. Mulci so šponali rock, stari pa vsi okoli petnajst let. Jaz sem bil takrat star dvajset let. Pevec skupine je bil Goran Breščanski, danes slaven “kmetovalec” in še slavnejši pevec skupine Saussagge. Boštjan Kos kitarist, Andrej Šumberger bobnar, četrtega se pa ne spomnim več. Iz tega obdobja je zgodba, ko sem fantom organiziral špil nekje v Murski Soboti, nazaj grede smo se pa ponoči ustavili v Negovi pri Krambergerju. Bobnar je imel željo, da mu dobrotnik kupi nove bobne. Seveda pokojnemu Ivanu ni bilo do zajebancije in nas je nagnal.

Mularija iz benda je delala probleme v šoli in problem je bil, da so jih starši vse spustili na špil. Sploh z bobnarjem so bili večni problemi. So pa mulci razturali, tako in drugače. Sploh Goran, ki je bil magnet za vse deklice na koncertih. Spomnim se, da so igrali v diskoteki Platožer nekje pri Sostrem. Špil je bil za sendviče in zastonj pijačo. Gorana so deklice v garderobi okupirale, lastnik mi je sikal, kdaj bodo začeli…., mulca pa od nikoder. Pol ure zavlačevanja in izgovorov. Potem pa skuštrani dolgolasi Goran končno uleti na oder. Zadrega in smeh! Mulo je imel krvave kavbojke. Ena od oboževalk  je očitno imela “rdečo”.

Sodelovanje z Dursy Bursy (blagor gluhim) je bil bolj žur kot biznis. Ko so razdejali BOSS  klub na Zadobrovški, smo se razšli v prijateljskem duhu. Pisal se je februar 1991. Ofelija me je prepričala, da pridem v Bitolo. Ker v Ljubljani nisem imel kaj početi sem spakiral torbo in kupil karto za Bitolo. Življenje sem jemal z lahkoto. Vse življenje je pred teboj, sem si govoril. Zakaj bi čemel v Ljubljani. In res sem odpotoval v Bitolo brez jasnih načrtov. Stara ljubezen iz vojaških dni je spet vzplamtela in po tednu dni sem se iz Hotela Epinal preselil k njej. Ofelija se piše Maroh. Njen ded je slovenec in vojaška kariera ga je pripeljala v Makedonijo, kjer si je ustvaril družino.

Od ljubezni se ne da živeti. Ker je imela družina Maroh odlične veze v Bitolskem korpusu, mi je stari Maroh uredil službo. Hotel sem poiskati generala Kranjca, pa se je v tem času že upokojil. Vseeno so mi uredili službo v štabu v “građevinskom sektoru”. V začetku Marca 1991 sem se vrnil v Ljubljano, da uredim papirje in preselim osebne stvari. Doma se nismo kaj dosti pogovarjali. Fotr je hotel, da odnesem in odpeljem vse, ne samo cunje. Našel sem garažo na Tbilisijski, ki se je oddajala. Tako sem spoznal kretena, ki sam sebe razglaša za slovenskega kralja. Preselil sem stvari in vespo v garažo, ki sem jo plačal leto dni vnaprej. Ko sem odpeljal zadnje stvari, mi je stari porinil kuverto v roke. Tole je zate prišlo!

Odprem kuverto in buljim v vsebino! Poziv za orožne vaje! Kakšno sranje je zdaj to? Kakšne orožne vaje, saj sem vstopil v JLA? Datum zbora je bil določen, ko bi jaz moral že dva dni delati v Bitoli. Ni mi dišalo, da karkoli urejam okoli tega. Poklical sem očeta dobre prijateljice, ki je bil pomembna funkcija v JLA. Stojadin Mladenović, njen oče je bil v tem času že desna roka Žagarja v Smeltu. Bil pa je polkovnik JLA in KOS-a z dobrimi zvezami. Povedal sem mu za poziv in dejstvo, da sem že pred kratkim aktivno vstopil v JLA. Njegov odgovor naslednji dan me je prestrašil!

Slušaj zlato je začel! To ti nije JNA. To je Teritorialna odbrana, neka sranja se spremaju, idi vidi i to sam sredi. Jaz ti tu ne morem nič pomagat. Zaskrbljen sem poklical v Bitolo in Ofeliji naložil, da sem zbolel. Da se bom vrnil nekaj dni kasneje in naj sporoči v štab, da sem zbolel. Ostal sem v Ljubljani in počakal tri dni, do zbora za orožne vaje. Zbrali smo se na Povšetovi zraven zapora in avtobus nas je odpeljal neznano kam. Po dolgi uri vožnje smo prišli do Ribnice. Opazoval sem voznika avtobusa. Tip je nosil rdečo lasuljo. Nič mi ni bilo jasno.

Dvajset minut kasneje smo se ustavili. Cestna zapora! Takrat nisem vedel, da vstopamo na zaprto območje Gotenice in Kočevske reke. Nikoli nisem slišal za te kraje. Končno smo se ustavili. Pred Gotenico je na levi strani takoj v gozdičku skladišče. Na hitro so nam razdelili uniforme in orožje. Pa takoj nazaj na avtobus. Vse skupaj je bilo očitno živčno in stresno. Kot, da nas kdo preganja. Avtobus nas je vozil po rovtah vse više. Cilj je bil Koče. Kraj, ki sem ga kasneje dodobra spoznal, ko smo tam maltretirali in stražili oficirje JLA.

Ostal sem 14 dni. Spoznal sem zametke slovenske vojske. Ideja o odcepitvi se mi je usedla v srce. Borisu Mikušu in Jožetu Prvinšku, ki sta bila visoka poveljnika, sem predstavil svojo situacijo. Pred mesecem sem podpisal pogodbo z armado, ki bo očitno kmalu okupator v Sloveniji. Postal sem poveljnik oddelka 30. razvojne skupine TO. Poleg mene še Jože Vavtar in Uroš Pirnat, ki je danes zaposlen v konjeniški Policiji na Stožicah. Ker sem imel odlično vojaško podlago in vse ostalo, so mi ponujali, da kar ostanem tam. Zdaj so se stvari res zakomplicirale. Za konec usposabljanja smo dobili uniforme in orožje za domov. Ker nisem imel pravega doma, sem orožje SAR 80 in uniformo skril v garaži na Tbilisijski in se vrnil v Bitolo. Da razdrem svežo zaroko z JLA in Ofeliji predstavim nova dejstva. Slab občutek sem imel, da orožje puščam v garaži, ampak druge ni bilo. To je izkoristil lastnik garaže, samooklicani kralj naše deželice. V času, ko me ni bilo je vzel orožje in po Barju streljal srne. Z orožjem se je slikal in sliko kot grožnjo poslal nekemu dekletu. Zaradi te fotografije so viški policisti pri njem opravili hišno preiskavo Aprila 1991 in SAR 80 zasegli. To sem izvedel sredi vojne za Slovenijo, ker sem bil prej v grdih težavah in nedosegljiv za vse.

BITOLA

V Bitoli sem se zaštrikal. Zahteval sem prekinitev pogodbe in slovo. Pri tem bi lahko ostalo brez dodatnih pojasnjevanj. Vendar sem se zapletel v burno polemiko s komandantom, polkovnikom Milanom Trajkovićem. O posledicah svojega dolgega jezika nisem razmišljal. Odpoved sem utemeljeval z dejstvom, da bo države pravkar konec in da hočem v slovensko armado. Slovenci nikad neče imat armije, mi je zabrusil polkovnik Trajković.

Ko sem ga popravil, da jo že ima, da sem jaz pristopil k njim in da so me oborožili je bilo petelinjenja konec. Končal sem v vojaškem priporu. Mesec in pol kasneje sem pobegnil na poti na vojaško sodišče v Skopju in na dan osamosvojitve sem bil pripadnik slovenske teritorialne obrambe.

se nadaljuje

Zgodovino pišejo zmagovalci (part 36)

Umaknil sem se iz prizorišča in si poiskal zavetje pred radovednimi očmi. Premleval sem v sebi kaj išče odvetnik Hribernik pri Njavru. Glede na to kaj načrtujem je bolje, da me Hribernik ne opazi. Vseeno pa mi ni dalo miru kaj se tukaj dogaja. Zato sem se odločil, da počakam. Ni minilo dvajset minut, ko se je odvetnik Hribernik prikazal na dvorišču in se odpeljal. Nekaj minut za njim se je odpeljal še Njavro. Načrt, ki sem ga imel v glavi se je zamajal.

Isto popoldne sem izvedel nekaj pomembnih podatkov. Hribernik je lastnik stanovanja v katerem živi Njavro. Ni pa oddajal stanovanja Njavru ampak svoji sorodnici Mateji Fajs, ki je bila takrat Njavrova punca. Njavro si je od nekdaj znal postlati življenje na račun drugih. Ko sem proti večeru dobil še potrditev teh informacij sem spremenil načrte. Bombni napad na stanovanje ni več prišel v poštev. Časa za izvedbo maščevanja mi je zmanjkovalo. Konec septembra se je iz New Yorka vračalo moje dekle in do takrat sem moral končati to zadevo. Dodatno so mi zožili maneverski prostor agenti SOVE in kriminalisti, ko so mi konec avgusta vdrli v stanovanje na Polanškovi 5 v Črnučah in zasegli sef. Brez konkretne gotovine pa težko najameš “tipe” za podvige za katere se “sedi”, če gre kaj narobe.

Nazadnje sem načrt skoval z dvema bivšima pripadnikoma Morisa, ki Njavra nista prebavljala. Čeprav sem ga sprva hotel razstreliti in sem se v ta namen primerno oborožil potem ni bilo nič iz tega. Preveč stvari bi kazalo name, če bi Njavra res  razstrelil ali mu v avto izstrelil armbrust. Načrt je bil drugačen! Ugrabitev in maltretiranje do živčnega zloma.

Njavra smo ugrabili 8.9. 1997 ob 21 uri izza garaž nasproti njegovega bivališča na Prulah! Z vrečo na glavi in zvezanimi rokami smo ga peljali za Savo. Na Nemški cesti je odcep, ki vodi proti Savi in brunarici, ki smo jo najeli v ta namen. Zaprli smo ga v brunarico in pustili, da se malo trese za življenje. Potem sem se usedel nasproti njega. Jaz in on. Samo vloge so bile tokrat obrnjene!

bilo je nekoč

Prosil je za življenje in jokal. Naslednji dve uri je povedal vse kar me je zanimalo. Odvezal sem ga in mu dal možnost, da me napade. Nič od tega. Njavro je bil takrat na smrt prestrašen otrok, ki si je želel domov. Proti jutru sem ga izpustil. Vedel sem, da ne bo povračilnih ukrepov. Njavro se ni več oglasil ali pojavil. Dva meseca kasneje sem odšel na prvo prestajanje zaporne kazni. Šele po izpustu leta 98 smo se znova srečali in v Janševi pisarni zakopali bojno sekiro. Nadaljevali smo kot, da teh dogodkov ni bilo.  Danes te dogodke zanikajo vsi vpleteni. Ostala pa je 180 minutna TDK video kaseta, ki je bila posneta v brunarici z nastavljeno vhs kamero. Link je v knjigi Patriotske igre pod oznako “Njavro se zlomi”.

Spomini na  dogodke so mešani. Nekaterih se spominjam s ponosom, drugih z bolečino. Dogodkov katerih se sramujem se raje ne spominjam. Ko sem leta 2005 zavrnil nadaljne sodelovanje z Janezom Janšo so se zaprla vsa vrata prihodnosti. Nekaj obiskov njegovih podložnikov sem bil deležen ampak brez rezultata. Bil sem preveč v drugem svetu, da bi resno jemal grožnje bivšega šefa. Kar sem lahko skril, sem skril. Kar nisem uspel skriti so mi pobrali.

V upanju, da me bo droga pobrala ali vsaj uničila, so me pustili pri miru. Zgodilo se ni nič od tega. Življenje je šlo svojo pot. Zgodbo sem pripeljal do leta 2004, ko sem drugič končal v zaporu. V zapor me je pripeljala naivnost. Namesto v Afganistanu sem končal v zaporu. Zakaj naivnost? Zakaj sem sploh moral za 15 jebenih mesecev v zapor? Kriv sem si sam! Zaradi banalne neumnosti in zamer med mano, Njavrom in Krkovičem nisem hotel za pomoč prositi odvetnika Hribernika. To me je stalo dobro leto življenja za rešetkami.

Njavro me je prepričal, da je Hribernik besen na vse nas. Naj ga pustim pri miru in za to neumnost najamem odvetnika Sama Jerasa. Storil sem to neumnost in poslušal Njavra. Pisalo se je leto 2001. Finale te neumnosti je bil denar. Odvetnik Jeras ne dela zastonj in je postavil svojo ceno. Bilo je to obdobje, ko sva Njavro in jaz delala na železnici-ŽIP. Njavru sem sporočil zahtevani znesek, ki naj bi ga vzel iz fonda “paravoma”. No problem Mitja je bil njegov odgovor!

posledica

Ob 12 uri naj bi Njavro prinesel denar na tir 19A. Tam sem v pralnici vagonov nabiral ure za preživetje. Odvetnika Jerasa sem naročil ob 13 uri v lokalu pod Urco! Za vsak slučaj, če bi Njavro zamujal! Njavro se ta dan ni pojavil niti ni odgovarjal na telefonske klice. Odvetnik Jeras je besen in brez denarja uro in pol sedel v lokalu in si mislil svoje!

Sodišče mi je nabilo petnajst mesecev aresta, odvetnik Jeras ni niti trznil. Sovražno me je odjebal in niti pritožbe ni hotel spisati. No hard feeling! Z obeh strani! Njavro pa je užival! Petnjast mesecev zapora mi je takrat dokončno uničilo življenje! Po prestani kazni se je začel propad, predhodno tlakovan v zaporu. Morda bom nekoč pripravljen z bralci deliti to pot v propad ampak kot sem že enkrat zapisal! Ta čas mi je preblizu in spomini so preboleči, da bi zdaj načenjal to temo.

Obdobje “black outa” je trajalo do konca leta 2008. Takrat sem zaključil z drogo in uničujočim načinom življenja. Spremenil sem vse in začel iz nič. Nadaljevanje pa vam je znano. Življenje brez droge in z vsemi posledicami preteklega časa. Država in okolje so mi izstavili račune katere plačujem še danes. Z državo bom zaključil te dni. V treh sodnih postopkih so mi izstavili vse račune za mojo polpreteklo zgodovino. Zadnja sodba bo padla te dni. Ker gre za zadnji odprt primer se okoli tega forsirajo pritiski, ki so povezani z vsebino knjige Patriotske igre.

V blogu sem obelodanil svojo zgodbo od začetka osamosvojitve do leta 2004. Začel sem ga pisati na pobudo nekaj prijateljev iz Facebooka. Blog je postal najbolj bran in opravljan blog vseh časov v naših krajih. Posledica bloga je tudi knjiga Patriotske igre. Knjiga je skupek najbolj neverjetnih stvari naše polpretekle zgodovine v katere je vpletena skupina fantov iz 1.specialne brigade Moris. Skupina fantov, ki je presegla okvire Moris-a je bila posvečena v elitno skupino. Novinarji Mladine so nas prvi poimenovali “PARAVOMO”. Sami se nismo tako klicali nikoli. Niti v šalah! Rdeča nit je operacija BEOGRAD. Tako sem jo poimenoval jaz. Uradno ni obstajala. Če se Janša ne bi ujel v trenutkih izbruha na trak, bi zgodbo lahko zmerjali s “pravljico”.

Uradno nismo obstajali! V resnici pa smo krojili usodo Slovenije po diktatu Janeza Janše. Prisluškovanja in diverzije, ki so lahko koristli le ozkim interesom Janeza Janše so bili naš “trade mark”. Policiji ni ostalo skrito kaj se dogaja in rodila se je Depala vas. Samo naša neizkušenost in začetniška nerodnost sta Slovenijo obvarovala diktature by JJ takrat.

Kasneje so osebni interesi in prestiž prevečkrat zamegljevali pravo podobo in udarno moč, ki bi jo Janša lahko sprožil. Ujet v lastne intrige in interese Janša nikoli ni posegel po skrajnih vzvodih, čeprav so mu bili na voljo. Ponarejanje dosjejev, izsiljevanje novinarjev in političnih sopotnikov pač niso skrajni ukrepi našega takratnega vodje. Zasedba parlamenta konec marca 1994 bi razgalila obraz in naravo Janeza Janše. Trezni svetovalci so prevladali nad volkovi v tropu in orožje smo položili.

“PARAVOMO” orožja ni položil nikoli! Janez Ivan Janša se ni odpovedal njihovim uslugam. NIKOLI !

Piše se leto 2012 in interpretacijo aktualnih dogodkov prepuščam drugim.

                                         K O N E C

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

MI SMO JANŠA (part 35)

Mitja Kunstelj

Če danes pomislim, kako nepremišljeno sem odšel na ta sestanek, me zmrazi. Očitno je bilo, da mi Njavro pripravlja zasedo. Še danes si ne znam razložiti zakaj sem pristal na srečanje in prišel sam? Odnosi med nami so bili takrat skrajno napeti. Njavro je začetek tega norega leta pričel v izolski bolnišnici po hudi nesreči na hrvaškem. V tem času pa je v tujino pobegnil lastnik podjetja GDS Erik Jenko. Prvič v življenju sem doživel hladen tuš zaradi svojih liderjev, Janše in Krkoviča. Jenko je pobegnil pred upniki. Pobegnil, ker ga je ta dvojec nategnil za miljonsko vsoto. Ker sem mesec dni skrival informacije kam je izginil je bilo narobe vse. Stvari so se še poslabšale, ko je Njavro našel sporne posnetke. Janša je ukazal vsesplošno gonjo, da se Jenko izsledi(aretirala ga je grška policija in Januarja 1998 izročila Sloveniji). Paravomo se je takrat zamajal do temeljev. Nekaj fantov se je zgražalo nad Janšo in dejstvom, da ga je pokradel, zdaj pa ga preganja. Zgroženi so bili zato, ker je Jenko sam sfinanciral vozni park, tehnično opremo in bivališča za ekipo “paravoma”. Čeprav se je večina prelevila v njegove preganjalce so še naprej brezsramno živeli v hiši, ki jo je plačal Jenko. Na koncu je v hiši ostal samo Njavro. Šele lastnica hiše, znana ljubljanska gostilničarka Marija Jež ga je na silo vrgla iz hiše, ker nihče že leto dni ni plačeval najemnine. Ker je bil Njavro tako uporen zastonjkarski stanovalec ga je Marija Jež tožila na ljubljanskem sodišču.

Začela se je vojna med dvema strujama v paravomu. Njavro je v Ljubljano poslal Franca Senekoviča in svojega bratranca Vilija Ilca z namenom, da mi ukradeta oba Kawasakija ZX-6R ninja. Pred Ledina centrom v središču mesta je prišlo do medsebojnega obračunavanja, ko so me obvestili, da nekdo žaga verigo s katero je bil priklenjen eden od motorjev. Brez razmišljanja  sem pometel z Ilcem, Senekovič pa se začuda ni vmešal. Senekovič je bil nekoč naš inštruktor. Po 16 letih tujske legije je prišel v Moris. Njavro je z njim strašil vrabce. Pa otroke in sovražnike. Sam se ga je najbolj bal. Nadaljevalo se je s krajo mojega BMW-ja. Torkar, ki naj bi bil na moji strani si ga je izposodil in z njim vred prestopil na Njavrovo stran. Naslednjo noč sem našel naslov Torkarjeve mame v Novi Gorici. Ko sem ponoči vdrl v njeno stanovanje in ji s pištolo razložil, da pokliče sina sem prestopil mejo sprejemljivega za vedno. Uro kasneje sem se z BMW-jem vračal v Ljubljano.

Potem sem sprejel Njavrovo ponudbo, da se srečamo v gozdu nad Turjakom ob nemogoči uri. Tekom dneva me je dvakrat klical Oražem in preverjal, če sestanek drži. Osladne besede o zakopavanju bojne sekire in nespametni vojni so me uspavale. S seboj sem vzel Baretto 92 in mobitel. Da v tistih jamah nad Turjakom ni signala nisem imel pojma. Med vožno sem sicer razmišljal o težavnosti srečanja. Nisem pa v sanjah pričakoval, da se bo srečanje tako izrodilo. Njavro me je namamil s tem, da je vseskozi ponavljal! Janša je ukazal, da končamo vojno in razčistimo stvari okoli Jenka. Načrte so imeli drugačne.

Darko Njavro

Ob cesti pri Turjaku je gostilna. Tam je čakal Njavro. Pomignil je, da sledim njegov avto. Vozil sem za njim po cesti, ki se odcepi levo in po vijugah nekam v klanec. Potem je zavil v gozd, smer Taborska jama. Vozil sem po makadamski gozdni cesti za njim. Kam me vleče, se mi je oglašal alarm! Mogoče so Janšo privlekli in se zato vlečem bogu za hrbet? Sicer bi se dobili v kakšnem lokalu, kot ponavadi. Njavro je zavil na nekakšen gozdni parking stran od civilizacije. V temi sem zagledal parkiran Oražmov VW  Corrado. Spreletel me je občutek tesnobe in strahu. Poti nazaj ni bilo.

Njavro je stopil iz svojega avtomobila. Izstopil sem še jaz in nagonsko prijel za pištolo za pasom. Iz teme so se nenadoma prikazali Franci Oražem-Bur, Marko Poje-Kitajec in Matej Torkar. V hipu sem vedel, da sem naredil katastrofalno napako, da sem prišel sam. Na moje vprašanje za kaj smo se zbrali je Oražem repetiral Makarova! Dobil sem udarec v glavo s kolom, da sem padel po tleh. Na tleh so se spravili name. Zbrcali so me in zvezali. Ker sem se drl na ves glas so me zvlekli v Kitajčev Clio, ki sem ga šele takrat zagledal. Na zadnjem sedežu mi je Oražem tiščal cev Makarova v glavo, Kitajec in Torkar pa sta me butala. Njavro pa je postavljal vprašanja!

Kdo je posnel Janeza in Toneta?

Kje je Erik?

Kje so ključi SKB sefa? V SKB sefu je bila spravljena dokumentacija posojilnih pogodb GDS-SDSS Janez Janša.

Do nezavesti je gonil ista vprašanja. Od butanja in tlačenja pištole v usta sem bruhal vsebino večerje Oražmu v naročje. Po kakšnih dvajsetih minutah maltretiranja v avtu je Njavro izustil. Poči ga!

Ne v mojem avtu je vpil Kitajec.

Zvlekli so me iz avta in vrgli na tla. Ko sem poskušal vstati sem opazil, da nimam več plastične vezice na rokah. Vstal sem in skočil v Njavra. Njavra mi ni bilo težko podreti kljub slabemu stanju. Proti ostalim sem bil brez možnosti. Na tleh sem Njavra ugriznil v roko do kosti in spominek nosi še danes. Nekaj sekund je Njavro rjovel kot prasec preden me je ostala trojica toliko zbrcala, da sem spustil Njavrovo roko.

Janša je naročil, da ti damo lekcijo, a ti je jasno, mi smo Janša, ti nas boš nategoval z Jenkom, poči ga Bur, poči ga, kaj še čakaš? Njavro se je drl kot v transu!

Janez te pozdravlja, crkni svinja in podobne žaljivke so bruhale iz Njavra. Potem se je spet obrnil proti Oražmu! Streljal kreten, streljaj, kaj čakaš? Oražem je stal nekaj metrov od mene, ko je uperil Makarova vame. Takrat sem spoznal, da bo model streljal. Pognal sem se v obupen beg v temo. Po nekaj korakih mi je spodrsnilo in sem padel po tleh.

Njavro je še naprej kričal, streljal, streljaj …!

Pobral sem se in naredil še nekaj korakov, ko je počilo! Takrat sem dosegel makadamsko cesto in padel po tleh. Leva roka me je skelela, pobral sem se še enkrat, naredil nekaj korakov in se vrgel v temo za cesto. Srce mi je razbijalo , da se je slišalo kot nabijanje bas bobna. Ležal sem na tleh in nekaj me je žulilo. Pri vsem pretepanju in premetavanju je pištola ostala v hlačah. Brez razmišljanja sem repetiral in ustrelil nekaj strelov proti temi kjer sem slišal glasove.

Nastala je panika! Gun ima, gun ima prasec je kričal Kitajec. Nastala je tišina. Potem sem slišal vžiganje prvega, nato še drugega avtomobila. Moji krvniki so se pognali v beg. Stopil sem na cesto in nekajkrat ustrelil za bežečima avtomobiloma. Na Oražmovem Corradu sem prestrelil zadnjo vetrobransko steklo in obe luči (prestreljeni Corrado je potem nekaj dni stal zraven doma medicinskih sester na Taboru kjer je imel Oražem dekle). Ko se je zvok odhajajočih avtomobilov izgubil sem stekel proti svojemu avtu. Vzel sem mobitel. Signala ni bilo. Ko sem hotel odpeljati, nisem našel ključev. Mešalo se mi je od bolečine, razočaranja, ponižanja, strahu in želje po maščevanju. Plazil sem se po kolenih in tipal po travi in pesku. Po nekaj minutah  sem ključe zatipal in se odpeljal od tam. Vseskozi sem tipkal po mobitelu in čakal signal. Pri Velikih Laščah se me je aparat usmilil. Poklical sem domov in naročil nekaj stvari. Do Ljubljane sem se komaj privlekel z avtom. Na Bohoričevi na Urgenci sta me počakala dva frenda in počakala z menoj na bolnišnično oskrbo. Dežurni zdravnik je po pregledu in oskrbi obvesti Policijo. V tem času sem sklenil, da policiji ne povem nič. Maščevanje bo moje!

Policista, ki sta prišla na UKC sta bila korektna. Vseeno sem vztrajal, da so me obdelali in obstrelili neznanci. Na opazovanju nisem hotel ostati. V meni je vrelo. Iz govorilnice na UKC sem poklical Janšo na zasebno številko. Ura je bila štiri zjutraj, ko sem ga poklical. Ko se je po dolgem zvonenju zoprn oglasil sem bil direkten!

Kunstelj tukaj, kaj to pomeni?

Janša je nekaj trenutkov nem ostal na zvezi. Potem je odložil slušalko!

Tako torej, res jih je on poslal! Odšel sem domov na Polanškovo v Črnuče. Spremljala sta me oba frenda, da sem se bolje počutil. Pobral sem najnujnejše in s punco še pred jutrom odšel iz Ljubljane. V Izoli na Leninovem trgu nasproti reševalne postaje sem imel stanovanje v najemu. Umaknil sem se tja, da si opomorem in zacelim rane. Naslednjih deset dni sem komaj hodil. Spati nisem mogel. Zaradi polomljenih reber sem preživljal peklenske muke ob vsakem gibu, dihu, smehu in gibanju. Po dveh tednih sem bil za silo sestavljen. Sla po maščevanju pa je bila vsak dan večja. V ND sem prebral kratko vrstico, ki me je zbodla kot osje želo. Kunstlja so pretepli prijatelji. On že ve zakaj!!!!

Krkovič in v ozadju odvetnik Hribernik

V meni je vrelo. Gnida Njavro me jebe še po časopisih. To je lahko edino Bukovec objavil. Bukovec, ki mu je Njavro posvinjal hodnik v Trebnjem. Krasna naveza! Za maščevanje sem potreboval ekipo, ki je nisem imel. Ostal sem jaz in trije kameradi iz Morisa ali paravoma, kakor hočete. Ostalo je bilo pod poveljstvom Janše. Ni mi ostalo drugega kot da se povežem z ljubljanskim kriminalim podzemljem. Začel sem vojno, ki se je končala dve leti kasneje, ko sem prišel prvič iz zapora. Vojna se je pravzaprav končala v Janševi pisarni na Komenskega kjer je Krkovič v prisotnosti Janše zahteval, da si z Njavrom podava roke!

Nazaj k začeti vojni! Matej Torkar ni bil član Morisa niti paravoma. Oražem ga je spoznal, ko je fušal pri Savoyu na Tržaški 2! Kot primernega kretena za izterjave in nasilje ga je pripeljal na spoznavni sestanek z mano in Njavrom. Prvo nalogo je opravil z odliko. Z elektro šokerjem je scvrl jajca dolžniku Rajka Janše. Šlo je za nekaj tisoč mark, ki jih je Rajko Janša hotel nazaj zaradi neplačanega avtomobila. Podvig, ki bi ga proslavil je bil odpovedan. Na Kongresnem trgu naj bi na odru nokavtiral Peterleta( o tem sem že pisal). V kasnejšem obdobju smo Torkarja uporabljali za posle okoli varovanja, kar je prinesel iz Savoya. Ker me je izkoristil, ukradel moj avto in sodeloval v napadu name je bil prva tarča. Za Oražma in Pojeta sem si izmislil posebno maščevanje. Češnja na torti maščevanja pa je bil Njavro!

naročnik sranja

S Torkarjem nisem izgubljal časa. Iz sefa sem vzel pet tisoč nemških mark in odšel v Lesendro bar v Zupančičevi jami. Tam sem poiskal lastnika lokala bivšega košarkaša Olimpije Žarka Đurišića in mu zaupal koga iščem. Uro kasneje sem v lokalu še enega bivšega košarkaša Vinka Jelovca na Trubarjevi srečal iskano osebo. Divje je nabijal poker avtomat s tretjim košarkašem Markom Tuškom. Zraven je poker nabijal Šurda. Šurda  ima rent a car v Župančičevi jami in mi je rental avto za pot v Iran. Šurda je model, ki mi je unovčil slip, ki sem ga vzel Vasletu zaradi njegovega natega s plačilom za potovanje. Šurda je obiskal Vasleta na naslovu Krivec 2 v Podutiku in mu namignil, da “nema zajebancije”! Vasle se je usral kot nikoli v življenju. Slip je bil unovčen brez posledic! Obisk je bil potreben, ker je Vasle grozil s kriminalisti.

Zašel sem malo. Čakal sem pol ure, da je iskani tip “spušil” vse na pokru in si vzel čas zame. V zadnji sobi razvpitega lokala sem mu pojasnil svoje težave! Z obveznim “šalje me ….., zame garantira…., iz Lesendra sam upućen …., sva začela pogovor. Ko je tip poklical na stran Šurdo, obrnil nekaj telefonov, se je vrnil nazaj.

Imaš pare?

Na mizo sem položil pet tisoč mark. Vedel sem, da je tarifa pet čukov. Tip je vzel denar in mi stisnil roko. Odradićemo tu svinju je končal najin sestanek!

Torkar je nekaj dni kasneje končal na intenzivni negi. Po sedmih mesecih je zapustil bolnišnico.

tole je čakalo Njavra

Podobno se je zgodilo Marku Solarju zaradi vojne in stanovanja v Polju. Samo tam nisem bil jaz naročnik njegovega nekaj mesečnega bivanja v ljubljanskem kliničnem centru. Njegov tretman sta naročila Sašo Savić in Goran Stojanović(oba sem že omenjal).

Ker nisem vedel kje sta takrat živela Oražem in Poje sem se osredotočil na Njavra. Njavro je takrat vozil rdečega Golfa II. Stanoval je na Prulah s takratno izbranko Matejo Fajs. Kolebal sem med dvema variantama. Prva je bila, da mu nastavim  eksploziv pod avto. Druga pa je bila, da mu v stanovanje vržem bombo. Z Njavrom sem hotel obračunati sam. Obseden sem bil z maščevanjem za vsako ceno. Krkovič je takrat vedel, da so stvari ušle izpod nadzora. Apeliral je na moj razum, moje starše, mojo pripadnost Janezu Janši in še nekaj prijemov je uporabil, da bi me spravil k pogajalski mizi z oljčno vejico v roki. No way! I have a gun!

orožje na Prulah

Naslednjih nekaj noči sem izginil od doma in v grmovju na Prulah zbiral potrebne informacije za obračun. Njavro je prihajal in odhajal brez reda. Edini urnik je bila njegova punca Mateja Fajs. Zjutraj je odhajala ob isti uri in popoldan prihajala ob isti uri. Po njej bi lahko nastavil čas. Ni mi bilo všeč, da živi z Njavrom. Maščevanje me je tako žgalo in gnalo do skrajnosti, da bi Fajsova brez problema nastradala kot kolateralna škoda. Njavra sem hotel takrat likvidirati. Brez zajebancije! On je hotel mene, kaj mi je preostalo?

Nisem pa hotel, da gnoj kar crkne. Še prej mora videti moj obraz in dojeti zakaj odhaja v pekel! Teden dni sem preživel v zasedi in zbiranju potrebnih informacij. Po akciji vsekakor nisem želel pristati v kehi. Če bi se mi jebalo zase, bi Njavra takrat javno počil v plešo! Želel sem, da svinja “pati” preden gre v pekel. Načrtoval sem posebno svinjarijo zanj. V ta namen sem ponoči obiskal nekaj skladišč v območju Gotenice in Kočevske Reke. Skladišča, ki sem jih še včeraj varoval in za njih izdelal elaborat varovanja sem zdaj obiskal kot nepridiprav. Vedel sem kje so senzorji in kdaj je obhod stražarjev. Pobral sem eksploziv, bombe, raketomet armbrust in nekaj različnih vžigalnikov. Vrnil sem se v Ljubljano otovorjen in pripravljen, da Njavru vrnem kar je iskal. Punco sem poslal za mesec dni na počitnice v New York. Nosečo! Dopust sva sicer načrtovala skupaj ampak situacija je vse postavila na glavo. V New York naj bi odšla na dopust na povabilo puncine dobre frendice Zorice Vujičić. Zorica je sestrična pokojnega Miša Vujičića. Odločil sem se, da doma poravnam račune, punca pa naj gre sama v New York. Moja punca takrat je bila Miša Zupančič s katero imam sina, ki je danes star 14 let.

Ko sem umaknil iz države, kar mi je bilo drago sem se spustil v akcijo! Njavra sem nameraval razstreliti skupaj z stanovanjem. Nabavil sem modro haljo z napisom “Elekto Ljubljana”! Pripravil sem eksploziv in vžigalnike. Načrte so mi takrat prekrižali oziroma prestavili za nekaj dni agenti SOVE in kriminalisti. Zjutraj so vdrli v stanovanje na Polanškovi in mi po hišni preiskavi odnesli sef. O tem dogodku sem v blogu že pisal.

Nekaj dni sem bil v precepu! Kaj Policija ve? Vso orožarno sem imel takrat na Taboru kjer sem imel garažo. Garaža je pripadala stanovanju Miše Zupančič na Ilirski ulici. (do nedavnega je bil na tem naslovu pisalni stroj, ki sem ga predal NPU pred kratkim). Ali se muriji sanja, da pripravljam obračun z Njavrom? Njavro je v tistem času intenzivno iskal prijatelje v Policiji. Pandurji gor ali dol. Njavro bo dobil svoje!

Prišel je dan D. Mateja Fajs se je zjuraj pobrala v službo. Njavro pa je kar visel v stanovanju. Nisem imel potrpljenja in sem oblekel haljo “Elektra Ljubljane”. Ko sem v avtu pripravljal zadnje podrobnosti se je na parkirišče pripeljal odvetnik Jože Hribernik. Izstopil je iz Opel Ascone in se napotil proti vhodu kjer stanuje Njavro. Napet sem bil kot struna. Svojega odvetnika pač ne bom razstrelil! “Koji kurac se tukaj dogaja” je kljuvalo v meni?

se nadaljuje

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

knjigo PATRIOTSKE IGRE lahko še vedno naročite! V rubriki “o meni” najdete potrebne podatke!

WE WILL FUCK YOU (PART 34)

spet v zaporu

Stal sem pred vrati preklete bajte v Ljubljani, drugič v tem življenju. Odprla so se vrata, sneli so mi lisice in me porinili v dobro znano sobo za sprejem. Nič se ni spremenilo. Šest let nihče ni prebelil te luknje. Isti stari grafiti in kup novih me je spominjalo, da sem u totalnem sranju. Uro kasneje sem končal na zaprtem oddelku, ki ga na prvem prestajanju nisem videl niti od blizu. Za povratnike ni milosti. Kakšen pol odprti oddelek Kunstelj, sanjaš? Končal sem na zaprtem oddelku med tujci, narkomani, begosumneži, povratniki in podobno klientelo, ki ni zaželjena nikjer pod soncem. Za piko na i tega sranja sem bil še navlečen. Navlečen v zaporu pa je enako prvinskemu peklu, ki se nikoli ne konča.

Naslednjih petnajst mesecev je bilo peklenskih. Zapletal sem se v pizdarije in obračunavanja, zapletal sem se z drogo in bredel vse globje. V vojni sem bil z ostalimi obsojenci, redko koga sem prenašal. Redko kdo je prenašal mene, da ne bo narobe razumljeno. Zaradi pretepa in posedovanja trave sem kasiral šest mesecev sankcij. Kakšne pa so lahko sankcije na zaprtem oddelku? Saj sem 23 ur na dan zaprt v luknjo! Ukinili so mi obiske in naslednjih šest mesecev sem imel obisk za stekleno pregrado. Zaradi vsega kar sem počel sem ostal sam. Žena ni več prihajala na obisk, otrok pa itak nisem hotel v zapor. Moj svet je postal soba s petimi cimri. Hodnik, jedilnica in stopnišče pa bojno polje.

Zunanji svet me ni zanimal. Časopisov nisem bral, televizije nisem spremljal. Prvič v življenju sem ostal izoliran in ni me zanimalo nič na svetu. Ko sem izvedel za zmago Janše na volitvah leta 2004 sem imel mešane občutke. Končno! Zame prepozno! Moj svet je bil še vedno zapor. Pekel na zemlji. Vsak dan sem preklel dan, ko mi je Njavro na snemanju filma ponudil kurčev heroin. Zakaj sem jaz ta največja ovca na svetu, ki je morala nadaljevat s tem sranjem do propada? Zakaj se ni Njavro navlekel? Zakaj jaz? Ubijala so me taka razmišljanja, ki niso vodila nikamor. Moje misli so postajale vse bolj črne in dejanja vse bolj nasilna. Misli na samomor so postale stalnica. Iz vsega tega osebnega pekla me je rešil psiholog v zaporu Matej Černelec. Samo njemu se lahko zahvalim za marsikaj v tistem času.

V zapor sem dobival pošto bivših kameradov. Njavro mi je pošiljal pisma v katerih mi je obljubljal novo prihodnost, če se rešim droge in če bom “pametno” ravnal seveda! Krkovič mi je enkrat po zmagi na volitvah poslal 20.000 tolarjev v zapor z neumnim pripisom, ” na boljše dni”? Pes pokvarjeni, vrni mi moj keš sem si mislil. Kaj kurac mi pošilja ta drobiž! Kje je moj denar? Seveda sta mi dva “cankarja” v tistem peklu prekleto prav prišla. Pa vseeno!

ex boss me je leta 96 dal likvidirati

Njavru sem poslal pismo ali dve po tisem, ko je Janša zmagal na volitvah. Resnično sem mu želel, da tokrat nekaj odnese od tega. Naj sem ga maral ali ne Janši je bil zvest od prvega dne v dobrem in slabem. Janša pa se je obrnil nanj in paravomo samo kadar je bil v težavah ali ga je dajala paranoja! Za obračun na Dolenjski cesti pa je Njavro vedel, da ga je sam iskal in zaslužil. Zame je bila stvar ad acta. Odgovor je dobil za svoj načrt kako naj izsili kar si je pač omislil. Leta 1996 si je Janša privoščil potezo, ki je bila razdor za vse večne čase. Isto trojico s katero sem obračunal za streliščem pred odhodom v zapor(žal ne Afganistan) je Janša name poslal leta 1996. Zraven je bil v zasedi še Matej Torkar, ki smo ga sicer najemali za tovrstne podvige in je bil nekoč planiran, da polomi Peterleta na Kongresnem trgu. Na prvem prestajanju 97/98 me je spomin na ta dogodek preganjal skoraj vsak dan. Osem let po tem sem bil drug človek. Na potezo, ki jo je takrat povlekel Janša sem odgovoril tako, da sem varnost poiskal v ljubljanskem podzemlju. Na žalost je bil to edini izhod. Takrat že dogovorjene posle okoli izterjav in deložacij nisem odpovedal ampak sem najel ljudi iz kriminalnega podzemlja. V javnosti je znan obračun iz tistega časa, ko sem za kupca stanovanja v ljubljanskem Polju deložiral vsiljivca v stanovanju Marka Solarja. Solar je na zasedbo odgovoril tako, da je zbral pajdaše iz ljubljanskih Fužin in nekaj sodelavcev iz varnostne firme v kateri je delal. Napadli so stanovanje in začeli vojno. Jaz pa sem deložacijo izvedel sam s takratnim frendom Luko. Na paravomo fante nisem mogel računati zaradi vojne med nami. Da sem rešil sceno sem najel silake iz kriminalnega podzemlja. Obračunu je prisostvoval ljubljanski Dnevnik. Bralce so informirali v stilu: Na eni strani Marko s prijatelji! Na drugi strani Kunstelj s pajdaši! Na katero stran se je postavila novinarka ljubljanske redakcije je bilo jasno iz naslova. Tudi POP tv  se je znašla na kraju dogodkov Polje XIV/VI. Vojna me je drago stala, zmaga je bila pirova bolje rečeno jalova. Moralna zmaga in opozorilo Njavru pa je bilo grozeče. V nadaljevanju so ljubljanski kriminalisti povsem izgubili kompas, kdo je kdo. Za podvige, ki jih je izvajalo podzemlje in so nosili moj podpis so spektakularno aretirali nekaj paravomovcev, ki naj bi bili izvajalci. Marka Pojeta so spektakularno aretirali v Ribnici, Praznik Mateja in Smiljana Cvajdiga so aretirali štajerski kriminalisti. Nastala je zmešnjava! Ekipa paravoma je mirovala, kriminalisti pa so jih preganjali na očeh javnosti. Njavro in ekipa so se me takrat striktno izogibali. Po vrnitvi iz prestajanja prve kazni pa smo stike in posle nadaljevali kar vam je iz tega bloga znano zelo dobro.

eden od krvnikov Matej TORKAR

Pomladi leta 2005 sem v zapor dobil zanimivo pismo od Njavra. V njem mi sporoča, da bodo organizirali, da me uprava zapora spusti na državni praznik 27.4.! Namen tega lepega darila za državni praznik? Janša se želi pogovoriti s teboj, zakopati stare zamere in ti ponuditi novo prihodnost. Ne bodi neumen, da to zavržeš! Ostala vsebina pisma pa ni bila pomembna. Do tega je dejansko prišlo. Ker sem o tem že pisal se ne bom ponavljal. Zavrnil sem pogoje, ki mi jih je Janša  naštel in slabe volje odšel nazaj v zapor. Za naslednji praznik 9.5. se je zgodba ponovila tokrat v Cankarjevem domu. Od takrat so se naše poti razšle za vedno!

Njavro in najin odvetnik Jože Hribernik

Po prestani kazni sem zabredel do konca. Kolikor se zabresti pač da! Droga in kriminal sta bila moj spremljevalec do naslednjega odhoda v zapor l.2006. Po kratki trimesečni kazni v koprskem zaporu sem februarja 2007 odšel v Afganistan. Pot in ostalo sem moral sfinancirat takrat sam. Pod pretvezo, da odhajam na norveško naftno ploščad sem zbiral denar in končno odšel na pot. Največ mi je pomagal prav odvetnik Jože Hribernik. Vrnil sem se konec maja 2007 poln vtisov, dogodivšin, denarja in seveda “robe”.(v Slovenijo sem se vrnil zaradi hude poškodbe pri delu. Po okrevanju mi je ostalo 41 dni do konca pogodbe, ki sem jo oddelal v Tikritu-Irak. Od tam izvirajo fotografije in film Fox tv. Precej vprašanj je bilo na to temo, Afganistan-Irak, ker je precej ljudi videlo fotke in Foxov film)! Nadaljeval sem po starem. Leta 2008 sem se za vedno poslovil od droge in načina življenja, ki me je pripeljal na dno. Zadnja tri leta se trudim živeti normalno in pošteno brez droge. Zadnje leto so začeli prihajati izstavljeni računi za obdobje odvisnosti. Vse so zbrali v treh sodnih postopkih. Letos februarja so me zaprli, ker nisem bil dosegljiv sodišču. Do danes so končani vsi trije postopki. V dveh sem dobil pogojno kazen, tretji pa je končan in je pred izrekom prav tako pogojne kazni. Nič resnega nimam na vesti tako, da so prav žleht zapisi na nekaterih meni sovražnih internetnih straneh!

ENEMY

Dogodkov po izpustu iz zapora leta 2005 ne bom opisoval. Tukaj se bo ta blog končal. Kasnejše obdobje mi je zaenkrat preblizu in preboleče, da bi ga opisoval. Izguba družine, prijateljev, premoženja in stigmatiziran kot odvisnik v okolju kjer sem živel. Ko mi je zmanjkalo vseh financ in sem ostal brez prihodkov, da bi financiral drogiranje sem si začel izposojati. Pod raznimi pretvezami in lažmi sem si izposojal manše zneske. Največkrat 5000 SIT. Sramujem se tega obdobja. Marsikomu se izognem na cesti, ker mu ne morem pogledati v oči. Težko breme vlečem s seboj vsak dan in zaenkrat nisem pripravljen deliti tistega obdobja z vami. Ostale so zamere in dolgovi. Kruto obdobje odvisnosti, propada in kriminala povezanega s tem mogoče čez nekaj let. Nekaj mesečna avantura v Afganistanu pa bo kmalu na sporedu, ko se konča blog, ki ga zdaj zvesto spremljate.

Preden blog res končam bom osvetlil nekatere dogodke, ki sem jih izpustil. Verjemite, da se je v obdobju 1991-2004 dogajalo toliko, da vse ni našlo mesto v blogu. Vrnili se bomo v leto 1996! Leto se je začelo z begom Erika Jenka, lastnika GDS v tujino. To novo leto se je Njavro sesul z Mondeom ampak o tem sem pisal. Beg Jenka je sprožil mnoge dogodke in pripeljal do obračuna med mano in Njavrovo ekipo avgusta ponoči 96.

Afganistan BlackWater

Erik Jenko je vložil silne vsote v stranko Janeza Janše. Ko mu za novo leto ne Janša ne Krkovič nista vrnila obljubljenega zneska se je Jenko ustrašil vlagateljev in pobegnil v Skopje. Prosil me je, da mu mesec dni krijem hrbet, da v Albaniji na hitro obrne kar je ostalo od vlog vlagateljev. Tri mesece kasneje je v Albaniji izbruhnila državljanska vojna zaradi finančnih piramid  in Jenko je ostal brez vsega. Mesec dni sem miril njegove upnike, da se bo vrnil. V tem mesecu je Jenko priletel na Dunaj kjer sva se srečala. Odpeljal sem ga v Trst kjer se je na svojo željo srečal s kriminalisti iz Slovenije. V Sloveniji se ni upal pojaviti, da ga ne bi aretirali. Kaj so se zmenili ne vem, ker nisem prisostvoval triurnemu srečanju.

Prvi mesec, ko je Jenko izginil je Krkovič poslal Njavra, da poišče in uniči vse dokumente, ki stranko ali kogarkoli povezujejo z GDS. Njavro je naredil opustošenje. Pobral je vso računalniško opremo in dokumentacijo še pred kriminalisti. Trinajst avtomobilov so Jenku odtujili in barantali z Valentino Žirovnik na A1 lesasing. Jenko je naredil ogromno napako, ko se je umaknil. Potem je sledil škandal!

Njavro je v pisarni Erika Jenka našel mini snemalnik Olympus in nekaj mini kaset. Ko jih je poslušal se je začela vojna!

Na kasetah so bili sestanki Erika Jenka s Tonetom Krkovičem in Janezom Janšo! Erik je posnel vsa srečanja! Kaj so mu obljubljali v zameno za podporo in denar. Posneti sestanki kjer Erik izroča gotovino Krkoviču in sestanki kjer moleduje za svoj denar, ko so nanj pritisnili upniki! Njavro je posnetke odnesel Janši in Krkoviču. Janša in Krkovič sta bila prepričana, da sem jaz opremil in nagovoril Erika naj se zaščiti na ta način! Resnica je bila, da jaz nisem imel pojma o teh posnetkih. Jenko meni ni zaupal, da snema sestanke! Skratka nastal je ogenj v strehi na Komenskega!

Na vsak način izslediti Jenkota in ga privesti pred Janeza. Naj stane kar hoče! Mene pa izolirat od vsega in po potrebi obračunat z menoj. Jasno sem svojim povedal, da ne vem kje je. Povedal sem, da niso posnetki moje delo! Po nekaj mesečnem nategovanju in preizkušanju je Janša ukazal nočno akcijo. Tarča sem bil jaz!

Tarča sem bil jaz

Bil je vroč avgustovski dan leta 1996. Njavro mi je sporočil, da je čas, da razčistimo nekatere stvari okoli GDS-a. Sestanek je predlagal opolnoči na nevtralnem terenu! Nevtralni teren je bil gozd nad Turjakom! Pol poti iz Ljubljane jaz, pol on iz Kočevja! Povabilo na sestanek sem sprejel. Čakala me je smrtnosna zaseda. O tem prihodnjič.

se nadaljuje
Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

SEMPER FI (part 33)

Kje pa naj bi bil? Vzel sem mobilca in si na balkonu prižgal cigaret. Poklical sem Njavra in ga vprašal kaj to pomeni? JJ hoče sestanek takoj! Ura je bila pozna in vse skupaj se mi je zdelo neverjetno. Kje so dobimo sem vprašal? Na zadnjem parkingu za streliščem na Dolenjski cesti je bil odgovor. Čez eno uro!

Janše nisem videl celo večnost, stokrat sem jaz predlagal srečanje pa nikoli nič. Zadnja leta je sporočila prenašal preko Njavra ali redkeje Krkoviča. Zdaj se pa hoče srečat z mano dan pred odhodom v zapor? In to krepko čez polnoč na osamljenem skritem parkirišču! Tule nekaj hudo smrdi! Vzel sem mobilca in poklical Bojana, ki je takrat vozil in čuval Janšo. Po dolgem zvonenju se je le oglasil.

Začuden mi je povedal, da sem ga zbudil in za kaj gre, da po vsem tem času kličem ob tej pozni uri! Jasno mi je bilo, da ta model ne bo čez uro pripeljal Janšo na strelišče. Postalo mi je vroče. Kaj zdaj?

Vzel sem ključe in se napotil v klet. Tam me je čakala pripravljena torba za pot v Afganistan. Iz omare sem vzel zaklenjeno priročno blagajno in jo odklenil. Iz blaganje sem vzel Baretto in si jo zataknil za pas. Vzel sem še lisice za vklepanje in torbo. Vrnil sem se v stanovanje, poslovil sem se od spečih otrok in ženske in se napotil peklu naproti. Peklu, ki sem ga soustvarjal. Življenje je zdavnaj izgledalo kot hoja po robu pekla. Kaj ima prasec Njavro za bregom? Takole me je leta 1996 zvabil na skrivni sestanek ponoči. Živ sem ostal takrat samo zato, ker se je Franci Oražem usral in ni imel jajc pritisniti na sprožilec! Njavro mi je nastavil smrtno past. Nisem pozabil! Policiji in na urgenci sem izjavil, da gre za neznane osebe in več nisem izustil. Leto kasneje, ko sem prišel iz zapora je Krkovič zahteval, da si damo roke kot otroci in dogodek pozabimo. Nisem ga pozabil. Zdaj sem ga imel živo pred očmi!

Sedel sem v avto in poklical številko, ki jo nisem še nikoli. V zaporu sem navezal stike z nekom iz Fužin, ki je visoko kotiral v ljubljanskem podzemlju. V zaporu sva  postala frenda, ko  sem ga enkrat rešil sankcij in sem nase prevzel njegov greh. Usluge ni pozabil nikoli. Če bom kdaj v težavah naj pokličem. Tako dolgo že imam to številko pa nisem poklical nikoli. Ali sploh še obstaja?

Tudi tega modela sem zbudil! V nekaj stavkih sem mu opisal svoj položaj. Potem je steklo kot v fimu. Paravomo in murija niso tako odzivni in organizirani kot ta ekipa iz ljubljanskih Fužin. Dvajset minut kasneje je na dvorišče lokala Krimček ob Dolenjski cesti prišlo približno petnajst tipov in moj frend iz zapora. Nekaj sem jih poznal na videz, večino fantov pa sem videl prvič. Resnično nevarna združba! Da so bili vsi oboroženi s strelnim orožjem in pripomočki za “fight” mi je vlilo potrebno samozavest za tisto kar prihaja. S frendom sem naredil načrt in sedel v avto. Krimček in strelišče sta si skoraj nasproti. Še nekaj minut do srečanja. V avtu sem potegnil črtico heroina. Repetiral sem pištolo in jo pospravil za pas. Še črtica koke in gremo. Minuto kasneje sem bil na zadnjem parkingu strelišča. Ura okoli ene ponoči. Samoten in strašen se mi je zdel parking dokler ni prijel kokain. Potem sem nestrpno čakal Njavra in delegacijo. Vedel sem, da Janše ne bo v delegaciji.

Potem se je pripeljal Njavrov Audi! Izstopil je Njavro in dobro znana dvojica. Oražem in Poje. Kje pa imate Janšo sem sarkastično zasikal?

Njavro mi je brez ovinkarjenje navrgel, da je konec igric. Da bomo šli zdaj tja kjer imam pisalni stroj in arhiv posnetkov in ostalo gradivo! Če ne zlepa pa zgrda! Svoje besede je podkrepil s kretnjo ostali dvojici, da me zagrabita. Oražem je prvi skočil vame, da bi me zagrabil za roko. Odskočil sem in potegnil pištolo. Jebalo se mi je, spomin iz leta 96 preveč živ, kokain mi je narekoval naj prasca preluknjam!

V tistem trenutku sta dva avtomobila pripeljala na zadnji parking in nekaj tipov je skočilo iz obeh avtomobilov. Nisem se dobro zavedel kaj se dogaja, ko so po škarpi iz gozdne strani pritekli še ostali. V nekaj sekundah je petnajst tipov iz Fužin sesulo in na tla spravilo moje krvnike iz paravoma. Zbili so jih kot kozličke! Vsi trije so obležali na tleh, podobni niso bili ničemur. Potem je sledila opozorilna lekcija, ki jo vsa trojica pomni še danes. Njavro je jokal in prosil za življenje!

Tam smo vse tri pustili pretepene in zvezane s plastičnimi vezicami. Njavru so fantje iz Fužin povedali, da ga bo Sava odnesla do Zagreba, če se bo kdo približal meni ali moji družini.

Nisem pričakoval, da se bo tako razpletlo. S pištolo nisem mogel v Italijo na letališče zato sem se vrnil domov in jo pospravil v klet. Ura je bila tri zjutraj, ko sem se odpeljal proti Trstu na letališče. Avantura Afganistan se je začela. Dogovorjen sem bil, da bo nekdo avto prevzel na letališču in ga vrnil ženi v Ljubljano. Pot do Trsta je minila hitro. Od Trsta do letališča je slabih dvajset minut. Teh dvajset minut pa se mi je vleklo kot kurja čreva. Spomini so mi polnili glavo  kot bi se mi vrtel film pred očmi. Končno letališče. Parkiral sem avto, pobral torbo iz prtljažnika in se napotil prijavit za let. Ko sem na okencu pokazal potni list je bilo avanture konec. Pristopila sta dva orožnika finančne straže in me aretirala. Zvlekli so me v prostore za pridržanje in mi pobrali vse stvari. Tudi pas in vezalke. Od vsega hudega sem zaspal.

              Dopoldan sta me prišla iskat dva kriminalista v civilu iz Ljubljane in me odpeljala domov. Vso pot nista spregovorila besede. Jaz pa sem si razbijal glavo, če se to dogaja zaradi nočnih dogodkov pri strelišču. V Ljubljani so me zaprli v sobo na Policiji. Še vedno nisem vedel ali se je Njavro kljub vsemu privlekel na murijo in kokodakal? Ko so me po nekaj urah končno izprašali o povsem drugi zadevi so me odpeljali v ljubljanski zapor na Povšetovi! Ko sem stopil iz policijskega vozila pred vrati zapora se mi je stemnilo. Namesto na poti v Afganistan sem se znašel vklenjen pred vrati pekla. Petnajst mesecev zapora je pred mano, adijo življenje, dobrodošli v peklu!(avanturo Afganistan sem udejanil tri leta kasneje, februar 2007)

se nadaljuje! Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

SOLZE IN SMEH (part 32)

        Presenečen sem stal sredi parkirišča in prižgal cigaret. Kam naj grem s teboj Dare? Ni se mi šlo nikamor več. Vsega mi je bilo dovolj. Namesto, da bi jutri odrinil v novo življenje se je spet vse sesulo. Stal sem na mestu in razmišljal. V stanovanju me čaka ženska, ki jo ne prenašam. Vsak trenutek doma je enak obisku pekla. Trije dnevi so mi še ostali, da izginem ali se prikažem v ljubljanskem zaporu. BlackWater je naenkrat obvisel v zraku. Kaj mi prinaša jutrišnji dan, se mi niti približno ne sanja. Naj grem domov ali ne? Ko sem premleval v sebi naslednji korak je Njavro postajal nestrpen.

            Kaj razmišljaš, sedi v avto, mi je skoraj ukazal Njavro. Ni se mi dalo več. Sedel sem na klopco in ga vprašal?

Kam in zakaj? Njavro je živčno prižgal cigaret in sedel poleg mene. Obsedela sva v tišini. Potem je Njavro povedal po kaj je prišel. Šla bova do Toneta. Tam se bomo vse zmenili.

Do Toneta? Vse se bomo zmenili? O čem govoriš Dare? Kolikor vem smo zdavnaj vse zmenjeni. Odjebali ste me že zdavnaj. Za službo sem izvisel, pojavljaš se ti in vaše kriminalne akcije. Navaden plačanec sem, če prav razumem to situacijo. Ko me rabiš, se namalaš! Naredim, kar mi naročiš, vzamem denar in grem svojo pot! Ko gre kaj narobe, ostajam sam! Vsaka moja želja ali prošnja je pogojevana z nečim! Nismo prijatelji Dare, ne pozabi tega. Preveč stvari se je zgodilo, da bi lahko en pogovor s komerkoli kaj spremenil ali popravil. Vedno eno in isto sranje o obračunavanju s komunjarami. Kaj bo, ko bo kdo obračunal z nami? Od leta 91 poslušam o Kučanovem klanu in revanšizmu. Obračun z UDBO? Dobro smo dobili po pički zaradi tega izmišljenega obračuna. Kučanova Organizacija? Pizda Dare, mi smo največja kriminalna organizacija v državi. Vse kar pripisujemo njim počnemo mi! Kdo so sploh misteriozni “oni”? Izzovemo zrežirana dejanja, podtikamo, ponarejamo, vdiramo in nastavljamo mikrofončke, obtožujemo ljudi po nedolžnem! Kdo smo mi? Kdo je Janša, da mu je to dovoljeno? Objemal je Bajuka v avli hotela in ga zadrževal, da smo ozvočili sobo. Res prijatelji za zjokat.

In tebi je vse to normalno Dare? Koliko je bilo ljudi v zadnjem desetletju, ki so z srcem vstopili v Janševo stranko in bili naplahtani? Dare, meni je dovolj teh igric. Konec je! Trije dnevi so mi še ostali, družina je razpadla, navlekel sem se na to pofukano drogo, ki mi kroji življenje. Ne vem, res ne vem kaj naj? Naj si razstrelim glavo in končam to muko? Potem je sledila dolga mučna tišina!

           Ti si zadet! Ti ne veš kaj govoriš je končno izdavil Njavro. Od “Nikogaršnje zemlje” naprej se ti je utrgalo! Sam veš kakšna je situacija. Ti si zajebal, ker nisi uničil tistih jajc. Vrni tiste posnetke in arhiv. Povej kje je pisalni stroj in nehaj vsakič, ko si u kurcu izsiljevat s tem. Če ga res nisi potopil v Ljubljanico bi ga že izročil. A misliš, da ne vemo, da blefiraš? Njavro se ni dal. Janši je dovolj tvojih muh, zdaj pa še droga, pa ti nisi normalen.

         Z Njavrom se pregovarjati je bob ob steno. Zato sem utihnil in si mislil svoje. Njavro pa mi je zrecitiral že oguljeno pripoved o našem junaku Janezu Janši in njegovih junaštvih. V enem od takih recitalov Darka Njavra je nekoč v bifeju v Kočevski Reki nekdo pripomnil! Ampak sladoled je pa lizal naš Janez na Metelkovi v zaporu! In fasal odpoved! Kakšno ziniti čez Janšo je bilo skoraj tako nevarno kot v zlatih časih informbiroja zakašljati!

         Torej ne greš do Toneta, me je Njavro “predramil” iz razmišljanja! Še žal ti bo. Njavro je jezno vstal in odkorakal proti svojemu avtu. Nekoga je klical po mobilcu in se čez čas obrnil proti meni! Tone sprašuje, če prideš? Pridem, če ima denar zame, sem se zadrl nazaj! Njavro je nekaj odkimaval z glavo in končal pogovor. Sedel je v avto in brez slovesa odpeljal. Tako je Njavro ponavadi zaključeval sestanke kjer ni dosegel svoje. Čeprav živi v Ljubljani že desetletje ne more skriti, da prihaja s kmetov. Njegovo primitivno obnašanje me je včasih spravljalo v obup. Dokler se nisem navadil nanj. Za to sem imel trinajst let časa. Od leta 1991, ko sva se spoznala med vojno je del mojega življenja. Sodelovanje iz Morisa se je nadaljevalo v skupini, ki je znana kot paravomo. Skupaj sva vodila posle okoli varovanja v dveh podjetjih, GDS in VILAVI. Skupaj sva delala na ŽIP-u, skupaj sva delala na filmu No man’s land in še dveh filmskih projektih. Upam, da sem ga danes videl zadnjič. Še enkrat več sem prepričan, da je beg iz Slovenije v Afganistan prava rešitev. Čim dlje stran od tukaj.

ZAGREB

          Zjutraj sem se vrnil v center Ljubljane, da poizvem kaj dogaja z mojo vezo za Afganistan. Začuda sem na Čopovi zagledal enega od dvojice. Zavila sva na kavo, da izvem kako stvari stojijo. Katastrofalno! Ključnega moža je naša policija pridržala in edina možnost je bila, da grem s tem drugim še enkrat v Zagreb po nove papirje in pogodbe. Ker smo bili po novem v EU, mi pot do tržaškega letališča ni predstavljala nobene težave. Drugače pa je na novi Schengenski meji s Hrvaško. Nisem bil prepričan kaj imajo mejni policisti v računalnikih zato se mi je zdela pot še enkrat na Hrvaško preveč tvegana. Ker ni bilo druge možnosti kot, da se osebno zglasim sem seveda odšel proti Zagrebu. Celo pot sem razmišljal kaj bo na meji. Upanje, da bo policaj samo pomahal z roko je bilo jalovo. Tvegati, da me na meji primejo in pošljejo v ljubljanski zapor pa se mi ni zdelo pametno. V Brežicah sem izstopil iz avta in poiskal staro vezo, ki nas je nekoč vodila čez mejo. Najprej zaradi orožja, kasneje zaradi ilegalcev. Tri ure kasneje sem bil v Zagrebu.

            Dobil sem novo pogodbo in vse potrebne papirje za pot do Afganistana. Zdaj se moram le še vrniti v Ljubljano in via Trst. Za nazaj nisem kompliciral, da bi bilo na meji kaj narobe. Pot do Ljubljane je minila brez zapletov. Doma nisem dosti razlagal, itak je bilo vseeno kam grem. Ali bom v zaporu ali pa na drugem koncu sveta je bilo za njih pravzaprav vseeno. Pripravil sem vse potrebno za pot in le še noč me loči od slovesa.

prijatelja

     Zapiskal je zoprn zvok Nokie! Sporočilo! Le kdo mi zdaj najeda, sem pomislil, ko sem vstal in se sprehodil do mobilca, ki je ležal na mizi. Pogledal sem in presenečen prebral : JJ hoče sestanek s tabo. kje si?

se nadaljuje
Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

ŽIVLJENJE NA PREPIHU (part 31)

Majsko sonce me je prijetno grelo, ko sem sedel na vrtu lokala nasproti Prešernovega spomenika. Opazoval sem množico ljudi, ki so po novem državljani evropske unije. Kdo bi razumel ta svet. Jaz ga že ne. Leta 91 smo se uprli Beogradu in se z orožjem poslovili od skupne države. Aktivno sem sodeloval v tem slovesu in posledično se mi je življenje postavilo na glavo. Trinajst let smo bili resnično samostojni ampak očitno ne znamo brez gospodarja. Čim smo svobodno zadihali že smo se začeli ozirati po novem gospodarju. Potem, ko smo se ponižali in desetkrat priklonili američanom in Bruslju smo bili sprejeti. Priklanjal se je v imenu nas vseh Dimitrij Rupel, večni papirnat zmaj, ki leti kot veter vleče.

Iz razmišljanja me je predramil Njavro, ki je prisedel. Nič si nisva imela za povedat a sva se vseeno sestala. Janša je hotel, da izročim gradivo preden grem v zapor. Njavro je vedel, da iz tega ne bo nič. Tako sva sedela in se pogovarjala neumnosti. Obujala sva spomine na zadnjih trinajst let, kot da se razhajava za vedno. Nisem še bil dokončno odločen v sebi kaj bom storil? Bom res odšel z agencijo Black Water in pustil vse za seboj ali bom vseeno odšel za petnajst mesecev v ljubljanski zapor! Njavro ni vedel med čim kolebam. Vedel pa je nekaj drugega. Vedel je, da sem zabredel v drogo. To je postala javna skrivnost zahvaljujoč njemu. Da mi je prvi v lajfu dal drogo si ni gnal k srcu, bolj ga je skrbelo kakšno škodo lahko povzročim. Seveda ne sebi ampak njim! Svoje sem si že itak uničil, kar sem imel. Samo zaradi otrok sem kolebal naj grem ali ne. Če bi bil sam ne bi sekundo razmišljal ampak bi že prej na “hard way” spremenil pravila igre. Njavro je imel druge skrbi. Njegova veza z Matejo Fajs je razpadala. Na dan je prišla stara zgodba kako so ga leta decembra leta 94 pretepli črnogorci in mu populili nohte s palcev na nogah. Njavro je sicer prikril celo kriminalko, ni pa zadeve mogel pomesti pod prag na kliničnem centru in seveda so ostale posledice in neprijetna vprašanja. Mene so takrat malo brigale njegove skrbi, njega pa moje.

Posel, ki se je pripeljal Darku v naročje

Konec leta bodo volitve je Njavro dal pogovoru otipljivo temo!

Konec leta bom v kehi ali pa v Iraku, sem si mislil. In kaj bo drugače, sem ga vprašal naglas?

Če zmagamo bo vse drugače! Potem si je prižgal cigareto.

Zame in zate že ne! To sva že leta 2000 spoznala. Res si naivčina Njavro moj!

Če zmagamo bom odprl firmo in vlada mi bo dajala naročila. Tone mi je obljubil, da bom zraven. Ampak ne v kakšni državni službi, to me ne zanima več. Lepo odprem svetovalno firmo, nič ne delam, izdajam fiktivne račune in drkam folk u glavo. Njavro je še naprej razglabljal o svetli prihodnosti, meni pa se je vedno bolj mračilo. Ni se mi poslušalo tega sanjarjenja in sem ga prekinil z nečim bolj perečim zame!

Tone in Lojze, hinavščina na kvadrat

Kaj pravi Krkovič? Mi bo vrnil keš za avto?

Njavro je zastrigel z ušesi, naredil najbolj debilnen fris kar jih ima na repertoarju in odvrnil!

To se bosta pa sama zmenila.

Kaj drugega tudi nisem pričakoval, spraševal sem bolj iz obupa. Da je Krkovič tako nizkoten sekret si nisem mislil. Nisem več kontroliral svojih misli, sovražil sem vse, še najbolj sebe. Kako sem si lahko to naredil, da sem se navlekel tega sranja. Zdaj imam samo to sranje pred očmi. Sanjalo se mi ni, kako se bo tole končalo. Zapor je bil pred vrati, odločitev pa tudi. Nisem več vedel zakaj sediva tam zato sem vstal in se poslovil. Njavro mi je še naročil naj ga vsekakor pokličem preden grem noter potem sva se razšla.

Slabe volje sem hodil po ljubljanskih ulicah in čakal, da se oglasi edini diler, ki sem ga takrat poznal. Številka nedosegljiva, sem slišal vsaj stokrat. Baterijo sem skoraj spraznil, dilerja pa od nikoder. Hladen pot in dregetanje sta me opominjala, da telo potrebuje drogo. U obupu sem se napotil proti zloglasni Metelkovi ulici. Nikoli nisem bil tam in nikogar ne poznam ampak narkomane prepoznam iz aviona. Ogledoval sem si folk, ki je tam postopal in ocenjeval koga bom vprašal za robo. Ker me nihče ni poznal so vsi odkimavali, ko sem spraševal, če kdo ima. Neverjetno, vsaj trideset narkomanov na kupu pa nihče ni slišal za heroin. Najbrž so ocenili, da sem pandur v civilu in so me seveda “odjebali”. Ni mi preostalo drugo kot da sem odšel in se psihično pripravljal na krizo, ki se neizbežno bliža. Bolj iz obupa kot kaj drugega sem še enkrat poklical dilerja in glej čudež, zvonilo je. Ne spomin se, kdaj sem se koga tako razveselil kot dilerja, ki se je končno oglasil. Dan je šel mimo! Ko sem končno srečal dilerja in pokadil odmerek strupa na foliji je bil dan rešen. Sam sebi nisem hotel priznati kam sem zabredel. Ko je bil diler moja prva misel je moje življenje razpadlo na prafaktorje. Drugo ni bilo več pomembno.

Metelkova

Ljubljana je vrvela od maturantov, ki so postavljali svetovni rekord v četvorki. Življenje in veselje je bilo čutiti na vsakem koraku. Jaz pa sem sedel na terasi nad ploščadjo Ajdovščina in še z dvema hrvatoma pil kavo. Na mizi smo imeli pogodbe z agencijo Black Water in načrt potovanja. Torej jutri popoldan odpotujemo. Čez tri dni me pričakujejo v ljubljanskem zaporu ampak odločil sem se drugače. Ne gre se mi v zapor pa tudi sicer se mi je vse zamerilo. V življenju se nisem naučil drugega kot to kar grem zdaj za dober denar počet na drug konec sveta. Ko je vodstvo agencije predstavilo novo privlačnejšo ponudbo za Afganistan sem bil še bolj navdušen. Afganistan, dežela opija in heroina. Kot naročeno zame sem si domišljal. Od namena me niso odvrnile niti krvave zgodbe o varnostnikih agencije, ki so jih kruto pobili in razčetverili uporniki. Pa saj to je bilo v Bagdadu, kdo pa pravi, da so tako nori v Afganistanu. Američani so že pred tremi leti sesuli talibanski režim in avantura pod Hindušem se mi je zdela sprejemljiva. Kaj sprejemljiva, nujna!

Afganistan, dežela opija

V miru smo srebali svoje kavice na terasi, ko sta na teraso stopila dva tipa v civilu in se približala naši mizi. Prvi je potegnil izkaznico in zavpil ; kriminalistična policija, roke na mizo, vsi trije. Drugi je držal pištolo v roki in meril nekam v sredino mize. Pojma nisem imel kaj zdaj to pomeni sem pa seveda položil roke na mizo in utihnil. Medtem, ko je eden vztrajno meril s pištolo je drugi pobral naše dokumente in nam izpraznil žepe na sosednjo mizo. Čez nekaj trenutkov so po stopnicah gor pritekli še uniformirani policisti. Po postopku indetifikacije so oba hrvata vklenili in odpeljali. Meni so se opravičili za nevšečnosti in odšli brez pojasnila. Dobro se je začela tale avantura v Afganistan. Oba sodelavca s katerima sem se dobil v Ljubljani, da bi skupaj nadaljevali pot  so aretirali. V Trstu na letališču smo bili dogovorjeni z ostalimi ampak najprej sem moral izvedeti kaj se je zgodilo s to dvojico, ki sta prišla iz Zagreba in so ju pravkar aretirali. Poleg tega je eden od aretiranih pooblaščenec agencije in z njim smo podpisovali pogodbe. Preden grem v Trst jutri moram vsekakor izvedeti kaj to pomeni. Če bodo na muriji videli pogodbe in če vejo, da moram čez tri dni v zapor potem se mi slabo piše.

Na Trdinovi mi niso znali povedati nič. Sploh ker nisem bližji sorodnik. Na Prešernovo pa mi ni dišalo poizvedovat. Do tiste rumene vogalne bajte imam poseben odpor. Ker nisem vedel kaj naprej sem se odpravil domov. Slab občutek sem imel, ko sem se peljal proti domu. Občutek ni bil nov. Vse večkrat sem imel občutek, da me nekaj preganja. Razočaranje, slaba vest in dejstvo, da bom čez nekaj dni razočaral še tiste, ki upajo, da me bo tokrat zapor  spametoval so me morili in pritiskali k tlom. Zavil sem pred blok in ugasnil avto. Ni se mi šlo gor in poslušat eno in isto vsak dan. Sedel sem v avtu in poslušal radio, ko je na parking pripeljal dobro znani Audi.

Njavro je skoraj skočil iz avta in odhitel proti vhodnim vratom. Stopil sem ven še jaz in ga poklical!

Dare, tukaj sem!

Njavro je s hitrimi koraki stopal proti meni. Ko je prišel do mene je zinil bled kot smrt!

Takoj pojdi z menoj, takoj!

se nadaljuje

OBVESTILO! Če kdo želi pomagati pri distribuciji knjige Patriotske igre  znanim kupcem, naj mi pošlje gsm številko in ponudbo na e-mail mitjakunstelj@yahoo.com. Potrebujem nekoga za Štajersko in Pomursko regijo in enega za Primorsko.

Pa samo resni prosim!!!

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

ISKANJE (part 30)

Image via Wikipedia

Prepričal sem se, da nekaj spremenim. Ta način življenje ubija mene in mojo družino. Upanje, da bom v tej sredini kamor spadam več kot desetletje dobil normalno službo je zdavnaj izginilo. Preživljal sem se s honorarji za dela in podvige, ki bi se lahko končali tudi drugače. Spoznal sem, da sem za njih nekaj vreden samo v tej obliki. Da zasledujem in opazujem ljudi, odpiram takšne in drugačne ključavnice, izklapljam in preusmerjam senzorje in alarme, nastavljam mikrofončke in opravljam druge storitve, ki so sicer v domeni tajnih služb. Po vseh teh letih bi rad nepomembno dobro plačano državno službo. Po vseh kompromitacijah to seveda ni prišlo v poštev. Tako sem obupan in brezvoljen Njavra zvlekel na sestanek od katerega nisem pričakoval pravzaprav nič. V Drogu na Rakovniku sva sedela in premlevala pretekle zmage in poraze. Užaljeno je priznal, da z atentatom na Miša Vujičića v hotelu Lev pred mesecem dni nima nikakršne veze. Pri prejšnjem neuspelem poskusu je imel Njavro kar precejšnjo vlogo saj je z Mišom Vujičićem sedel za isto mizo in to ne po naključju. Od projekta Fišer naprej nismo počeli pravzaprav nič. Denar je skopnel in spet sem začel Njavru težit za denar, ki mi ga dolguje Krkovič. Njavro je bil glavni krivec, da mi Krkovič še vedno ni vrnil denarja, ki sem ga založil za njegov avto. Idiot si je izmislil poravnavo v svoji glavi in zavedel Krkoviča. Vse lepo in prav, če ne bi šlo za moj denar in če ne bi Njavro v imenu tega dogovora ukradel iz WTC-ja na Dunajski 156 računalniško opremo iz grafičnega studia Vilavi d.o.o.  v vrednosti 50.000 takratnih DEM. Njavro bi najraje dogodek izbrisal ampak varnostne kamere podjetja Park1 wtc d.o.o. so ga posnele, ko je v etaži -1 odnašal opremo. Nekaj mesecev kasneje sem ta posnetek dobil jaz kot lastnik oškodovanega podjetja.

Eden drugega držimo za jajca, kam smo prišli sem dražil Njavra!

Janukovič

Žalostno a resnično. Eden drugega smo držali za jajca. Eden o drugem vemo toliko, da smo skoraj obsojeni, da se prenašamo. Tisti entuziazem iz devedesetih je izginil. Janša, heroj iz Roške in heroj osamosvojitve zdavnaj ni bil več to. Bolj sem ga dojemal kot mafijskega botra in plačnika storitev, ki jih je naročal. Mene pa je zanimal le honorar. Za politiko in ideale se mi je jebalo. Njavro se je sicer trudil in mi je na dolgo in široko razlagal kaj dogaja na sceni ampak ni se me prijelo. Razočaranje, da sva bila leta 2000 v Bajukovi vladi spregledana je bilo še vedno prisotno. Bolj kot politika so me brigale lastne težave. Na sodišču so se nekatere stvari odvijale v katastrofalno smer in čakalo me je petnajst mesecev zapora. Vedel sem, da se to ne sme zgoditi. To bi bil konec! In Njavro je zavrtel ploščo na katero sem spet in spet padal.

Če boš z nami, če se boš izkazal bo Janez obrnil nekaj telefonov in tvoje težave bodo izginile. Vse lepo in prav ampak vsakič, ko Janez odpravi eno težavo mi to prinese pet novih! Na koncu sem seveda prisluhnil kaj ima Njavro v rokavu in glej ga zlomka!

V začetku novembra pride v Slovenijo Viktor Janukovič je začel Njavro. Pojma nisem imel o kom govori in zakaj naj bi Janšo zanimal ta ukrajinec ampak v nadaljevanju mi je bilo jasno, da nas zanima naš zunanji minister Rupel.  In tako sem bil spet v igri. Ta večer sem iz Droga odšel razdvojen. Po eni strani bežim od njih in iščem kakršnokoli službo po drugi strani pa komaj čakam, da se kaj zgodi. Sam sebe nisem več razumel. Prišel sem domov kjer so me čakali trije otroci.

Oči, gremo v trgovino je začebeljala srednja hčerka! Seveda gremo! Že zaradi njih sem vedel, da bom jutri z Njavrom in ostalimi načrtoval nove podvige.

Nekje v začetku novembra je res prišel na državniški obisk ukrajinski predsednik Viktor Janukovič. Nič nismo storili gospodu iz Ukrajine ne boste verjeli. Njavro je njegov tridnevni obisk v Sloveniji izkoristil, da smo tri dni spremljali njegovo gibanje in iskali šibke točke v varovanju. Tri dni smo študirali poteze in običaje urada za varovanje, spremljali smo kolono vozil, skratka odličen tridnevni trening in spoznavanje takorekoč nasprotnikov. Sicer pa smo se v nadaljevanju ukvarjali z zunanjim ministrom Ruplom. Domala cela ekipa “paravoma” se je ukvarjala z njim. Kolikor sem takrat razumel Njavra je bil minister Rupel trojanski konj v vladi Antona Ropa in Janši je bilo zelo pomembno kaj govori zasebno. Moje udejstvovanje okoli Rupla je bilo bolj obrobne narave. Stalne lokacije in linije so fantje iz “paravoma” pokrivali sami in ni bilo potrebno moje sodelovanje. Pravzaprav sem prvi dan na sestanku z Janšo vzel vnaprej denar za to operacijo, ki naj bi trajala kar nekaj časa. Potem pa sem upal, da me bo Njavro čim manjkrat poklical. Tako sem nekaj mesecev sodeloval pri nadzoru in poslušanju kadar je kdo manjkal in seveda sem bil v pripravljenosti, če bi bilo treba kdaj kje hitro kaj ozvočit, npr. mizo v lokalu dve uri prej!

Dimitrij Rupel menja barve vse življenje

Potem pa je prišel april 2004 in v Slovenijo je prišel na obisk hrvaški zunanji minister Miomir Žužul. Izkušnje, ki smo jih pridobili pri pokrivanju Janukoviča so nam zdaj prav prišle. Izkoristili smo njihove slabosti pri varovanju, pomagal nam je protokol in program obiska. Kakšna diplomacija je v teku ob takem obisku in kdo vse je na delu! Hrvati so v Zagrebu pokrivali Petra Bekeša, dva naša enako. Vsaka komunikacija z Ljubljano in obratno je bila pokrita. Na Prulah v bližini hrvaške ambasade je mrgolelo teh in onih agentov. V skrivnem centru SOVE na Malem trgu so nemški agenti preganjali naše prevajalce, da ne bi česa zamudili. Rupel se je potil in bentil na vse okoli sebe. Ves ta direndaj smo neopazno spremljali in zbirali informacije. Na položajih uradnih oseb, ki so bili poleg pri varovanju in organizaciji smo imeli svoje ljudi. Končni rezultat obiska je bil za “paravomo” baje uspešen. Prestreženih je bilo nekaj pogovorov in posnetih nekaj sestankov za zaprtimi vrati. Njavro nam je nekaj dni kasneje razdelil lepe denarne nagrade za uspešno izpeljano operacijo ob obisku hrvaškega zunanjega ministra.

Nisem bil prepričan kaj bom storil. Dobil sem pošto, ki  me je sesula. Poziv za prestajanje zapora, petnajst mesecev. Drugič v življenju sem dobil tak poziv. Mesec dni časa imam, da izginem. Začel sem intenzivno iskati variante kam pobegniti. Še enkrat v zapor ne grem. Razmišljal sem o naftnih ploščadih na severu, o ladjah, na koncu sem spet pristal tam kjer se edino znajdem očitno. Blackwater! Malo sem se pozanimal in to se mi je zdela odlična rešitev. Za šest mesecev v Irak ali Afganistan. Najbližji njihov center je bil takrat v Zagrebu. Brez besed sem se odpeljal v Zagreb in poiskal naslov. Po uvodnih administrativnih zajebancijah in po nekaj testih sem podpisal šestmesečno pogodbo. Vrnil sem se v Ljubljano in se začel pripravljati za odhod.

Black water

Slovenija je bila s 1. majem sprejeta v EU jaz pa sem imel 25 dni časa, da pobegnem roki pravice.

se nadaljuje

Knjiga Patriotske igre!

Do 23.9. lahko še naročite knjigo.  Do konca Septembra bodo vsi kupci knjige prejeli po pošti.

SLUTNJA (part 29)

Image via Wikipedia

       Sojenje Njavru, Krejanu, Podbregarju in Suhadolniku je bilo pred vrati. Presenetil me je Krejan, ki se je nekaj dni pred sojenjem želel srečati z menoj. Kaj bi rad Krejan? Saj je vse jasno. Krejan ni bil del “paravoma” razen kar je imel vlogo v sami Depali vasi. Razočaran je ugotovil, da ga je Janša pustil na stranskem tiru. Ko sem se dobil z njim v ljubljanskem hipermarketu v Šiški je bil prestrašen in negotov.

             Kaj boš govoril na sodišču? Da ne boš spreminjal zgodbe in podobne stvari so ga mučile. Očitno je bilo, da pojma nima kaj se dogaja. Tožilca Fišerja smo uspešno nadzirali in vedeli smo kaj lahko naši kolegi pričakujejo na sodišču. Krejana sem pomiril. Lagal bom do konca, brez skrbi. Krejan je pomirjen odšel domov na Vrhniko.

            Jutro pred sojenjem sva se z Njavrom zgodaj sestala in še zadnjič preposlušala nekaj spornih dialogov tožilca Fišerja in njegove priležnice. Takrat se je nekaj dogajalo okoli tožilca in njegove sodelavke, ki je bila hkrati njegova priležnica. Ni mi bilo najbolj jasno kako si lahko s temi posnetki pomagamo razen , če misli Njavro kar izsiljevat Fišerja? Ko sva material tretjič ali četrtič poslušala in delala magnetogram za šefa mi je postalo jasno kaj poslušava. Fišer je svoji babi razlagal o življenski priložnosti in s kakšnimi aduti v rokavu se bo lotil obtožencev. Ker sem bil na tem sojenju ena od glavnih prič sem vedel kaj lahko pričakujem od tožilca Fišerja in njegovih zvitih vprašanj.

                          Sojenje je bilo navadna farsa. Obtoženi so ponovili svojo neoporečno vlogo jaz pa sem povedal stotič isto zgodbo. Tožilcu burka ni ugajala in je name pritisnil z navzkrižnim zasliševanjem, da bi me zmedel in ujel na laži. V besednem obstreljevanju mi je Fišer stopil na živec in izrekel sem nekaj  kar ne bi smel. Nekaj kar sem izvedel iz posnetkov. Fišer je utihnil in zardel. Dvorana je obmolknila, novinarji v prvi vrsti pa so se muzali ob teh izjavah. Obrnil sem se proti zatožni klopi. Še nekdo je bil rdeč kot paradižnik. Njavro! S pogledom me je ubijal in komaj opazno odmajeval z glavo. Tožilec se je končno zbral in nadaljeval vidno raztresen. Najbrž mu je v tistem trenutku potegnilo, da se nasprotnik poigrava z njim.

                   Tako kot samo sojenje je bila tudi sodba farsa in precedens v slovenskem sodstvu. Ampak to nikogar več ni zanimalo. Devet let po aretaciji v Depali vasi sesti na zatožno klop je odraz stanja v našem pravosodnem sistemu. Sojenje je šlo hitro v pozabo saj so se nam dogajale pomembnejše stvari. Mediji so še nekaj časa pogrevali sojenje, pravno strokovnjaki so delili svoja mnenja levo in desno, življenje pa je teklo naprej.

                 Odkar sem zapustil ŽIP in se oddaljil od skupine, nisem bil več na tekočem z dogajanji. Njavro me je poiskal in aktiviral po potrebi. Bil je to čas, ko se je Milan Kučan odpravljal v Haag na pričanje v sojenju Slobodanu Miloševiću. Tako me je Njavro obiskal nekega deževnega popoldneva na Rakovniku in me vprašal? Si pripravljen ozvočiti “Cliota”?

Ni šans! Ne upam tja je bil moj odgovor.

Saj ne veš kam, mi je zabrusil Njavro. Saj te ne pošiljam v Murgle.

V Murgle itak ne bi šel. Po tisti živčni vojni okoli Bavčarjeve bajte in brezplodnega postopanja in snemanja na PST? Ne grem tja sem zaključil. Nisem pozabil kako sem za las ušel na bližnje teniško igrišče. Res za las je šlo takrat.  Pet sekund kasneje bi se umaknil pa bi se zaletel v Drnovška, ki se je z psom in varnostnikom odpravljal na tek.

Torej nočeš, si se usral je bil nesramen Njavro?

Resnica je bila, da se nisem hotel več izpostavljat. Nisem imel več živcev za to. Po tisti pizdariji na železnici sem dal odpoved in sem se izogibal konkretnim nalogam. Ko sva z Njavrom skupaj delala na železnici je prišlo do resnega incidenta. Na železnici so pripravljali predsedniški vagon, ker se bo z njim Dr. Drnovšek peljal na otvoritev dela proge proti Madžarski. Mogoče kateri drugi del proge, ne spomnim se točno kam je šel Dirty s tem vozom? Vagon so čistilke in ostali vzdrževalci zrihtali kot se spodobi. Kot nadrejeni vzdrževalcem in čistilkam (res sem bil funkcija za zjokat) sem po končanem delu prišel pogledat vagon. Prišel ga je pogledat tudi Njavro, takrat nadrejen nekaj varnostnikom, ki so vagon čuvali do priključitve na lokomotivo.

                  Vstopila sva v vagon in si v predsedniškem separeju privoščila nekaj iz mini bifeja. Ko sva tako guncala afne v vagonu in si ogledovala kam namestiti mikrofončke sva spregledala prišleke. Iz Drnovškove ekipe za varnost so prišli preverit vagon. In koga so našli v vagonu? Njavra in Kunstlja! Najbrž si lahko predstavljate šok in jezo, ko so naju zagledali v vagonu. Sledila je izmenjava neprijaznih besed nato sva z Njavrom zapustila vagon. V nadaljevanju je nastala cela drama. Varnostniki Drnovška so takoj organizirali protislušni in protibombni pregled vagona. Našli seveda niso nič ampak plaz se je utrgal. Vodstvo ŽIP-a je pojasnjevalo, da sva bila oba tam po dolžnosti. Še večjo dramo so naredili, ko so ugotovili, da delam pod drugim imenom.  Čas na železnici se mi je iztekal!

                    V nadaljevanju dneva so vagon zastražili delavci UVZ in tako je ostalo do jutra, ko je lokomotiva prišla po vagon na tir 19A.  Zjutraj je bil Njavro besen in potolčen. Pa zdaj naredi nekaj genij, mi je utrujal. Potegnil sem ga v pisarno oz. barako na Vilharjevi in mu pokazal Motorolo. Presenečen je gledal kaj to pomeni. Vključil jo je in nekaj časa poslušal šumenje. Potem mu je potegnilo. Kako ti je to uspelo, kako? Res imaš jajca in podobne hvalnice mi je spuščal, da bi mu zaupal, kako je mikrofon našel pot v vagon mimo vseh preprek.  Enostavno Darko, enostavno, sem se delal pomembnega. Kar sva včeraj popila iz mini bifeja smo danes nadomestili. Punca, ki je zadolžena, da popolni bife je odnesla mikrofon v vagon. Seveda ni vedela, da sem na dno obeh posodic za arašide nalepil dva izredno občutljiva mikrofončka. Ko so zjutraj Drnovškovi varnostniki še enkrat pregledali vagon je bil “čist”. Ko so končali pregled sem poslal punco s pladnjem manjkajoče pijače in arašidi. Volja najde pot! Na žalost sem opazil, da si zasluge za uspešne podvige pripenja Njavro, kadar je šlo kaj narobe pa je krivce iskal med nami.

                     Razočaran nad življenjem in usodo sem životaril iz dneva v dan. Ubijalo me je lastno življenje. Kako naprej? Redki so bili trenutki, ko sem bil nasmejan. Rad bi se rešil tega življenja, rad bi normalno službo, normalno življenje. Sanje! Ta vlak je zdavnaj odpeljal. Na postaji kjer sem obtičal so se ustavljali vlaki, ki so peljali v povsem druge smeri. Nobena smer ni bila prava. Stopil sem iz vlaka, ki ga upravlja strojevodja Janez Janša. Kaj mi bo to prineslo? Je lahko še slabše? Počnem stvari, ki nimajo veze s poštenim življenjem, ki sem si ga nekoč predstavljal. Nisem ne uslužbenec SOVE ne OVS-a , da počnem kar počnem. Podatke, ki smo jih nekaj mesecev zbirali ne vedoč za kaj in jih nosili na sedež Janševe stranke na Komenskega 11 so bili delno objavljeni na famoznem portalu udba.net Dušana Lajovica.  Spraševal sem Njavra in Krkoviča kaj imamo  s tem? Samo muzala sta se kot pečena mačka. Obhajala me je zla slutnja, da se vse skupaj ne bo dobro končalo.

            Vrata pekla so se odprla na stežaj! Ko sem ugotovil kje sem je bilo prepozno. Poti nazaj nisem našel. Vsak naslednji korak je bil bolj poguben od prejšnjega.

 se nadaljuje 

    o.p. knjigo Patriotske igre lahko še vedno naročite in plačate kot do zdaj. V naslednjem tednu dobite knjigo vsi kupci. Ni skrivnost, da me namerava nekaj oseb napasti z vsemi pravnimi sredstvi, kot so se izrazili. V precepu sem bil včeraj kaj storiti. V ponedeljek bom dobil še zadnje odgovore na to kar se dogaja oz. se bo dogajalo. Knjige ne bom umaknil. Nekaj vas je, ki bi radi knjigo osebno prevzeli. Težko vsem ustrežem zato knjigo dobite po pošti kot je dogovorjeno.

KOLAPS (part 28)

Image via Wikipedia

   Spomin mi ni delal in ko sem ugotovil, da sem privezan sem pobesnel. Ni mi uspelo odtrgati vezi okoli rok in nog. Maska na ustih me je begala, kaj je zdaj to? Kje sem?

                   Grozne more so me tlačile. Stal sem v svinjsko vročem prostoru, okoli mene samo ogenj in vročina. Okoli največjega ognja so sedeli Tito, Kardelj in Dolanc. Sam peklenšček je nalagal na ogenj medtem , ko so omenjeni modeli igrali tarok. Kaj je zdaj to? Sem mrtev? Je to pekel? Komunjare mečejo karte v posmrtnem življenju! V peklu sem torej končal, kurac pa takšno življenje torej sem bil “bad guy”!

                   Odprl sem oči! Žena me je mirila, prihajal sem k sebi. S komunjarami sem bil v peklu so bile moje prve besede. Tebi se meša! Kaj pa naj bi mi odvrnila? Zgodba , ki se mi je zavrtela pred očmi me je v trenutku zbistrila. Heroin in kolaps. Reševalci so mi rešili življenje v zadnjem hipu. Nafilali so me z Narcantijem in upali, da se mi povrnejo življenske funkcije.                     Njavro me je obiskal potem, ko je preveril, da ni nikogar pri meni. Obisk se je sprevrgel v prepir in obračunavanje. Kaj boš, če pride Policija ga je najbolj zanimalo?

Zakaj pa naj bi sploh prišla Policija, mi ni bilo najbolj jasno? Kje si dobil heroin! To jih bo zanimalo! Njavro je postajal zaripel in poten!

                  Pa dobro Njavro za koga me imaš? Deset let ti krijem hrbet in te vlečem iz dreka zdaj si pa usran, da te bom namočil zaradi droge?

                 Zakaj mene se je čudil Njavro? Saj ti je Đuro dal robo! Od mene nisi nič dobil.

Torej te pošilja Đuro naj držim gobec, sem bleknil? Neverjetno! Sedet sem šel, ker nisem hotel namočit ministra zdaj pa tole poslušam. Resnica je bila, da sem poleg robe, ki sem jo dobil od Đura tisti dan kupil še nekaj robe od dilerja iz Črne vasi Routija. Ampak koga to briga. Užalil me je njegov namen obiska. Lažem zanj in za skupne cilje do nezavesti. Ko je leta 96 v srebrnem MB 350S  v lasti GDS pretiraval in se spozabil nad avtoštoparko bi se lahko poslovil od svobode za dolga leta. Pa sem kolegialno punco prepričeval celo noč, da ga ne prijavi na Policijo.  Čeprav se mi je vse skupaj gnusilo in sem Njavra dodobra zbrcal na parkirišču pred hišo Marije Jež, bi bil škandal vseeno prevelik.

              Torej prijatelj Darko! Zajebal sem. Zdaj mi ti pomagaj. Poskrbi, da se tole ne razve. Če Janša izve za tale pripetljaj z drogo bo narobe. Njavro se je muzal! Že ve!

                 Kap me je skoraj zadela. Vse mi je bilo jasno. Gnida Njavro je isti dan serviral Janši kaj se je zgodilo. Bravo kreten, navdušen sem. Za to so torej prijatelji. Začelo me je dušiti ampak to je bil šele začetek.

Janša pravi, da zaenkrat ostajava kjer sva je nadaljeval Njavro pogovor v zatohli sobi ljubljanskega kliničnega centra. Zdaj me je šele zadelo! Ostajava kjer sva?

                Nima smisla zdaj izzivat in se izpostavljat. Ko dobimo mandat za štiri leta bo vse drugače, zdaj pa moramo izpasti lepi, brez revanšizma in kravala okoli kadrovanja. Njavro je govoril jaz pa sem strmel vanj z odprtimi usti!

Kdo ti je to položil v usta  me je zanimalo?

Njavro je modroval in klobasal ampak poslušal ga nisem več. Tema mi je padla na oči. Kaj si domišlja ta idiot Janša? Ostajava kjer sva? Pizda jaz sploh nikjer nisem zaposlen in na tem naj ostanem.

Njavra sem poslal u kurac in ga vrgel iz sobe. Vmešal se je varnostnik kliničnega centra in Njavra spremil ven. 

Tako torej, nategnili so me kot prasca, lepo! Oblekel sem se in odšel iz sobe. Sestra me je lovila po hodniku in sklicala nekaj doktorjev, da so mi stopili na pot. Brez odpustnice nikamor. Najprej pa pogovor s psihologom, so me prepričevali. Ja seveda, še psihologa komaj čakam. Petnasjt minut kasneje sem bil pred kliničnim centrom na Zaloški. Nisem imel časa, da bi se ustavljal. Na cesti me je ujela takratna žena in ni ji preostalo druge kot da me odpelje na sedež stranke na Komenskega. Zdivjal sem v drugo nadstropje in napadel tajnico.

Kje je Janez, kje je pizdun grosupeljski?

Tajnica je bila šokirana. Še nekaj bab se je usulo iz ostalih sob in spremljalo moje divjanje. Počutil sem se nategnjenega do amena. Nika Dolinar je mirila situacijo in klicala šefa, ki je bil po novem spet obrambni minister. Ampak Janez je bil odsoten.  Na koncu sem poklapan odšel domov.  Imel sem občutek, da sem ostal sam.

                    Doma trije majhni otroci jaz pa brez službe. In to zdaj, ko smo uspeli! Kdo je tu nor?

Na koncu sem dojel, da je tudi Njavro izigran in razočaran in da nima smisla še z njim odpirat fronte. Užaljeno sem se umaknil in postal nedosegljiv za vse. Za preživetje sem se lotil filmskega projekta z Nigerijsko ekipo, ki je v Ljubljani snemala film. Izkušnje sem imel, opremo za pirotehniko in filmsko orožje je nabavljal Njavro. Razočarano sem ugotovil, da je to res poseben svet. Del ekipe je bil nastanjen v slavnem hotelu LIPA v Ljubljani. Slavna srbska igralka Sonja Savić je bila v ekipi igralcev tega projekta. Nekoč zvezda je bila uničena od heroina in bleda senca same sebe.  Postopal sem z umetniki in spoznaval njihov svet. Tuj mi sicer ni bil, ker sem zaradi prepričljivega nastopanja v obveščevalnih zadevah obiskoval igralsko šolo Barice Blenkuš. Skupaj z Laro Janković in še nekaterimi sem se udeleževal šolanja, ki je takrat potekalo na trgu OF v prostorih bivšega doma JLA. Nekoč smo res furali perfekcionizem, če sem se zaradi nalog pod krinko udeleževal igralskih ur. Improvizacija na odru Španskih borcev mi je sicer nabila kri v glavo ampak zvozil sem.

                           Volitve konec leta so bile katastrofa. Zaradi denarja sem se udeležil nekaj varovanj prireditev na katerih je nastopal Janša ampak spregovorila nisva niti besede. Poraz na volitvah je razgalil vso bedo in pravi obraz Janeza Janše.

Iskal je krivce v svojih vrstah. Spet se je spomnil, da ima “paravomo”.

Odselil sem se v Grosuplje in skušal začeti novo življenje, ko se je na vratih Adamičeve 1c pojavil Njavro.

Janez te potrebuje je bil prvi stavek po nekaj mesecih, ki sem ga slišal od Njavra.

Prvo hočem službo potem pa vse ostalo. Tokrat ne bom popustil, sem se odločil.

Njavro je pokimal in mi porinil mobilca v roke.

Bil je Janša!

Jutri se javi Slavku Kmetiču na Kolodvorski za službo. Vse je urejeno in dogovorjeno. Zdaj pa poslušaj kaj ti ima Darko za povedat. Tale njegov dolenjski naglas mi je šel na kurac kot nikoli doslej. Slavku Kmetiču?

Janša je pozdravil in se poslovil! Nisem vedel kaj naj storim. Naj ga odjebem? Poslal ga bom u kurac! V meni je vrelo. Ampak samo vrelo. Požrl sem slino in ponos in pokimal Njavru. Ni mi bilo sicer jasno v kaj se spet spuščam ampak pravzaprav mi je bilo vseeno. Postajal sem apatičen in razdvojen. Jezen na vse okoli sebe. Deset let sem nosil glavo naprodaj v zahvalo pa naj se jutri javim na železnici? Če bi bil takrat sam bi Njavra vrgel skozi okno in odrešil ljudi, ki so ga primorani prenašati. Ampak prekleto življenje, ki me omejuješ! Tri otroke imam, zaradi njih bom požrl govna in se javil na železnici.

                    Njavru sem pokazal vrata sicer bi ga res odpremil skozi okno. Njavro seveda ni povedal vsega.

Janez hoče, da izročiš vse posnetke iz Zaloga, saj veš, Špela pa ta scena. Njavro me je milo pogledal in iztegnil roko. Daj in bo mir!

Posnetek iz kleti? Posnetek na katerem Janez seksa z samooklicano novinarko v četniški uniformi. Uniformo naj bi ji dal “kapetan Dragan”, ko je leta 91 igrala njihovo ujetnico in nategovala bralce v Mladini. Špela Predan je imela bolne fantazije povezane z njenim srbskim poreklom, Janez pa tudi svoje. Nastal je posnetek zaradi katerega odstopajo kralji! ( ves material zbran v letih 1991-2004 bo kmalu na voljo na spletu).

                   Najprej vse ostalo dragi Njavro, sem ga zavrnil. Sicer pa imate mojo besedo, da od mene ne bo šlo nič nikamor. Kljub vsem nategom in razočaranjem sem besedo držal dolga leta. Do letos!

                   Slavko Kmetič me je prijazno sprejel na SŽ. Takrat je bil kar funkcija na železnici ampak štelo je, da je bil član SDS-a. Ker ni natančno vedel kaj naj z mano me je porinil Bučarju na ŽIP. Torej spet skupaj z Njavrom. Neverjetno ampak tega tipa se očitno ne bom rešil nikoli. Služba mi ni dišala. Ponižanje na kvadrat. Dolgo ni moglo trajati.

                  Življenje je postajalo peklensko igrišče. Janša je popolnoma izgubil kompas. Vsi odvisni od njega pa smo sledili tej noriji. Nisem se bil več pripravljen izpostavljat ampak potreboval sem keš. Zastonj sem grozil in se tožaril, denar zaplenjen septembra 96 mi je bil nedosegljiv. Za akcije, ki so si jih izmišljali so nas dobro plačevali in to je pretehtalo. Na ŽIP-u je bila plača katastrofalna. Norel sem ampak sem bil utišan z honorarji. Nisem več vedel zakaj koga zasledujemo, spremljamo in kar pač počnemo. Lab commerce na Tržaški 2 nam je dobavljal vse kar smo si zaželeli. Od vohunske opreme do orožja. Zlata vredne so bile tudi informacije kdo vse kupuje podobno kot mi. Direktor Lab commerca Sekavčnik nam je izročal dobavnice konkurence in nič nas ni moglo presenetiti. Razen Janše.

                   Janša je deloval strašljivo. Nenadoma je zaslutil, da ga ogoža Anton Rop in že smo bili na poti v Vodice. Stvari so se zakomplicirale. Hiša Antona Ropa je bila za nas nedostopna iz več razlogov.  Ampak Janša je forsiral in bentil, da smo nesposobni. Ni šlo. Ko smo čez nekaj dni našli način, da ozvočimo hišo v Vodicah ga to ni več zanimalo.

                 Nekoč ga je izzvala Spomenka Hribar. Ne spominjam se natančno kateri dogodek ga je sprovociral ampak ponorel je. Na vrat na nos smo zbrali ekipo in okupirali Iški vintgar. Na hribčku poleg rečice stoji hišica Spomenke in Tineta Hribarja. Lahek zalogaj. Od Iškega vintgarja do Tomišlja in nazaj. Po petkrat na dan. Ob Iški smo igrali piknikarje, pikirali pa smo v Tomišelj.  Ampak spet smo se spraševali zakaj? Kaj bomo ujeli? Kaj čakamo? Kakšno informacijo lovimo, kakršenkoli napotek? Janez je molčal!

                  Posneli smo ogromno materiala, ki je ostajal nepregledan in nepreposlušan. Nihče ni analiziral posnetkov, nihče ničesar ni arhiviral. Kot otroci smo po občutku izbirali posnet material, ki bi utegnil zanimati našega Janeza. Nobenega omembe vrednega rezultata ni bilo. Zapravljali smo čas in denar.

                 Bližalo se je nadaljevanje sojenja v zadevi Depala vas. Farsa za javnost. Prave žrtve so najebale že leta 1994. Jebalo se mi je za sojenje Njavru, Krejanu, Suhadolniku in Podbregarju. Svoje sem odsedel v zaporu. Življenje je postajalo obremenjujoče.  Izogibal sem se nalogam, če je bilo le mogoče. Nisem bil več isti, zapor in življenje sta me spremenila. Srečanja s heroinom nisem pozabil. Ko se je življenje zapletalo sem se spet spomnil nanj.

                Našel sem dilerja, ki mi je bil dosegljiv vedno. Pritiska nisem več prenašal. Ko me je Njavro poslal v akcijo sem potreboval pogum. Dal mi ga je heroin, pisalo se je leto 2003!

Mesec dni pred začetkom sojenja me je poklical Njavro na sestanek!

Spravil se boš na Fišerja. Prasca bomo uničili!

Opazoval sem Njavra v lokalu sredi Ljubljane in vprašal.

Who the fuck is Fišer?

Kje ti živiš? Gorazd Fišer je tožilec, ki zastopa obtožnico. Uničili ga bomo še pred sojenjem. Njavro je bil prepričan, da je Fišer marioneta, ki niti ne pozna kazenskega zakonika.

Spet pritisk v glavi, bes!

Ko sem imel zaradi službe pizdarijo leta 1993, so se vsi delali brezbrižne. Nič se ti ne more zgoditi. Čakalo me je zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom Milanom Benkom pa nikomur mar. Ko sem odhajal iz MORS-a na sodišče na Tavčarjevo mi je direktor obveščevalne Mikuš Dušan  zagotovil, da ne bo nič narobe. Ne rabiš odvetnika, samo tiho bodi, mi je dejal na dan zaslišanja.

                  Zbegan sem prišel na Miklošičevo in dvajset minut pred zaslišanjem  sem na slepo zavil k prvemu odvetniku.

Jaz sem Mitja Kunstelj, rabim odvetnika takoj,  sem izstrelil, ko sem vstopil v prvo pisarno. Odvetnik Miha Velkavrh me je gledal kot prikazen. “Prav,” je dejal in odšel z mano na zaslišanje. V treh minutah sem mu razložil, da sem pod krinko padel v pizdarijo in da prihajam iz VOMO. Izročil sem mu pištolo in pozivnik, ker s tem nisem mogel na sodišče. Odvetnik Velkavrh je bil nemalo začuden nad mojim obnašanjem in vso sceno ampak korektno me je zastopal na uvodnem zaslišanju.

                   Povohali me niso, ko so me pustili v sranju, zdaj pa naj se jaz spravim na tožilca zaradi skupnih ciljev? Zdaj je kar je. Poti nazaj ni!

Zaradi mene lahko Fišerja tudi počim, jebe se mi. Pritisk v meni je postajal neznosen. Najbrž potrebujem heroin?

Pot v prepad je bila tlakovana.

se nadaljuje 

OBVESTILO za nakup knjige PATRIOTSKE IGRE ¨!

Na TR, SKB 03100-1001155142 nakažete kupnino 25 evrov, na e-mail: mikstone70@gmail.com pa pošljite svoj naslov kamor želite knjigo prejeti.

NOCOJ SO DOVOLJENE SANJE (part 5)

Gledal sem okoli sebe,utujenost me je premagovala,kdaj sem pa nazadnje spal,sem pomislil?Kdo so ti fantje,je glodalo v meni,kje sploh sem v resnici?Slovenska vojska,ne me jebat,od kje so se vzeli.Ampak tole ni navadna vojska,to so neki hudi specialci,kaj sploh počnem tukaj?Strah se mi je zalezel v kosti,tole bo pomota,kaj počnem tukaj,za vraga.Nekaj minut mi nihče ni posvečal pozornosti,razmišljal sem že,da bi se kar izgubil,tole mi pač v sanjah ni dišalo,kje sploh sem,pa zakaj.Kaj so že govorili med potjo,zvečer slovesnost,pokriti državni vrh,ha pokriti,s čim le,koga,kakšna terminologija je to,pokriti?
Malo kasneje skrivnosti in vprašanj ni bilo več.
Stopi z menoj,mi je prijazno dejal starejši možak v maskirni uniformi in coltom za pasom.Buljil sem v njegovo pištolo,kaj takega še nisem videl,razen TT-ejk v JLA,drugih pištol nisem poznal,pa zanimalo me orožje ni nikoli,zdaj pa sem vržen v sceno,ki mi ne prija,ampak izbire tokrat ni,zato kar pogumno naprej,sem se bodril.
Vstopila sva v hišo ob cesti,štab,mi je razložil med hojo po stopnicah.
Zaprl sem vrata,soba do stropa natrpana z vojaško opremo,kar sem videl,je presegalo moje poznavanje vojske in orožja.Sedi,poslušaj in pokimaj na koncu!
Kako prosi,kaj naj,pokimam?Prav,sem si mislil,le kaj ima za povedat kar ne vem?
Zvečer bo Slovenija razglasila samostojnost.Prišel si v 30.razvojno skupino TO(MORiS),zadolženi smo za varovanje državnega vrha,ki je nastanjen v Cankarjevem domu,ker si pravkar prebegnil iz JLA,ker si služil vojsko v posebnih enotah,ker je tvoja evidenca čista,ker si športnik,borilne veščine …………….. nisem več sledil,kar je govoril,v meni je vrelo!!!Tole so specialci,vabijo te medse,zvečer boš s puško stražil predsednika in kaj vem še koga,pa maskirno uniformo bom dobil,the best,kaj boljšega in privlačnejšega ponuditi 19-letnemu mulcu,vrtelo se mi je od domišljije,ki mi je udarila v glavo,……………………. samo njegove ukaze poslušaš,si razumel?
Kot bi me polil z vodo sem se predramil,kaj,kako,seveda sem razumel,kurac kaj razumem,kar razumem je,da se začenja največja pustolovščina mojega življenja,to sem čakal,yes!
Na srečo se mi še sanjalo ni v kaj se podajam in kaj mi bo prineslo življenje,sicer bi tisti trenutek pobegnil v Ljubljano in se zaprl v prvi samostan.Za kaj takega je prepozno,zato nazaj k zgodbi.
V naslednji uri sem dobil opremo in uniformo,da sem bil sam sebi všeč,skoraj no!!!Uniforma kot iz ameriških filmov,zelena beretka,hudo,sem si predstavljal,da moraš nekaj let scati kri in znoj,da postaneš nekaj tako imenitnega,kot je zelena beretka,jaz sem jo dobil na lepe oči takorekoč,vojna je bila pred vrati in domovina potrebuje specialce za vsako ceno,tudi če so le manekeni očitno,sem si mislil.Kaj pa znam,da me je doletela ta čast?Upam,da bom samo poziral,da se ne bo kaj zapletlo,ni mi ravno do kakšnega boja,bog ne daj streljanja,še na srelišču mi je šlo pokanje na kurac,pa ob vsakem poku sem se zdrznil,kako naj bom specialec,če trzam na vsako petardo,kaj pa oni vejo,kakšna vojna,nič ne bo.Da bi JLA zares zapustila kasarne in začela z kakšno represijo,se mi ni zdelo mogoče,tri dni nazaj sem nosil njihovo uniformo,bom pa ja vedel,s kom imamo opravka.
Orožje ki sem ga prijel v roko mi ni delovalo kot pravo.Plastičen primerek ameriške jurišne puške M 16 se mi je zdel najbližje temu,kar sem držal v rokah,ampak brez ročke,čudo plastično,pa to dela?
SAR 80 Singapurske proizvodnje,baje so v smetarskih kamionih prišli v Slovenijo,sem slišal komentar in na hitro me je moj mecen spoznal z delovanjem te lepe a kot se je kasneje izkazalo zelo neuporabne puške.
Opremljen kot Rambo sem zapustil štab in se priključil skupini fantov v enakih uniformah.Kdo so oni,so zaresni specialci ali so to pravkar postali,kot jaz.
Fantje so bili v večini res pravi asi,moji bodoči sodelavci,zaradi njih in stvari ki smo jih doživeli skupaj,bi se tu demantiral,ko sem prej zapisal,da bi pobegnil v Ljubljano.Vsaka zgodba ima lepe in grde strani,moji sodelavci so gotovo najsvetlejša plat te zgodbe,še posebej oba iz moje skupine,ki sta dala svoji mladi življenji za tole kar imamo danes.Ko danes vidim,za kaj sta odšla ,Slovenija,res si mačeha svojim sinovom!
Prehitevam spet,se bom brzdal,sodelavci smo postali kasneje.
Z neverjetno hitrostjo je v center Kočevske Reke prinorel terenec,rdeč Nissan Patrol,iz njega je skočil model v malo drugačni uniformi,oborožen do zob in se nemudoma izgubil v štab.Kdo je zdaj to,pa kaj tukaj čakamo,postajal sem neučakan,da mi ne bo kaj ušlo,da ne bom kaj zamudil.
Iz štaba je priletel model od prej,pa z njim tip,ki je mene rekrutiral,šla sta proti nam,ki smo zvesto čakali,kakšno usodo so nam namenili.Stotnik po činu,kot so mi razložili,čini so se razlikovali od tistih,ki sem jih poznal iz JLA,je pokazal name in še dva fanta.Te tri vzemi,pravi bodo,je pojasnil stotnik obiskovalcu,vsi trije so mojstri karateja.Aha,tu torej tiči zajec,na karate se palijo,zbrali so skupino karateistov,judoistov in ne vem vse kakšnih borcev,dali so nam orožje in smo specialci,prav,pa naj bo.
Na ukaz sem se moral preobleči v civilno obleko,uniformo in ostalo kramo pa sem stlačil v torbo,ostala dva enako,potem pa v Nissana in via Ljubljana.Na poti do Ljubljane sem izvedel,da nas vozi tip iz državne varnosti,karkoli že to je,dobro je vedeti,sem si mislil,mi trije pa smo bili izbrani,da bomo oboroženi v civilnih oblekah spremljali naše voditelje,ko se bo začelo zares.Koga si rekel,kakšne voditelje,a jih je več,sem hotel biti duhovit,pa nikomur ni bilo do šale,zato sem raje utihnil.Do večera sem potem spoznaval Cankarjev dom,pa vladne prostore na Gregorčičevi,kamor so nas namestili v ogromno sobo,notri pa ležalniki,kup orožja,radijske postaje,poln hladilnik,kar se mi je takoj dopadlo in še kaj bi se našlo .
Zvečer preden se je začela državna proslava,so me poslali čez cesto na Vrtačo,kjer je domovalo Ministrstvo za informiranje,tam so mi predstavili ministra Kacina,takrat ministra za informiranje.Nekaj let kasneje me je kot minister za obrambo skoraj obesil za jajca zaradi afere Depala vas,ampak do takrat se bo zgodilo marsikaj.
Kamor gre minister,tja greš ti,njegova senca,pa taka jajca sem poslušal od še enega udbovca,ki se je udinjal novim gospodarjem,moram priznati,da smo prezirali prebežnike iz UDBE-državne varnosti,izdali so dovčerajšnjega gospodarja,torej bodo enkrat zajebali nas,nisem se dosti zmotil,je pokazala prihodnost.
Hodil sem po bajti imenovani Ministrstvo za informiranje,živčno sem čakal ministra Kacina,peto ali šesto šilce žganega je zvrnil,preden sva odšla na kraj dogodka,trg Republike,pred parlament pravzaprav.Prerival sem se z nadležnim folkom,odrival sem novinarje,pozabil sem,da je minister za informiranje,zato so vsi rinili vanj,model pa pijan.Samo da mi ne odleti po tleh,oddahnil sem se,ko se je končno usedel v prvo vrsto.Prej sem se dolgočasil na slavnostni seji skupščine ali državnega zbora,kakor so si takrat že rekli,spal sem na balkonu,premagalo me je vse tole,pobeg,beg,pa vsa ta pot,pa kar naenkrat specialec,čez nekaj ur že pazim ministra,prehitro gre,ne dohajam.
Proslava je bila nabita s čustvi,himna,govori,dolgo sem premleval besede našega predsednika,Nocoj so dovoljene sanje,kot v transu sem sledil ministru na vsakem koraku in lovil na ušesa informacije,ki so prihajale do njega.Takrat je bil Kacin najbolj obveščen človek v državi.Začelo se mi je svitati,da se noč ne bo dobro končala.Minister se je končno zavlekel nazaj v Cankarjev dom,jaz pa na nekaj urno zasluženo spanje.
Ulegel sem se na prvi ležalnik,ki je bil prost,po večini njih so že spali kaj vem vse kdo,od policajev,varnostnikov,TO-jevcev,sama elita,ki je čuvala naše liderje.Zaprem oči,zmankalo me je v hipu.
Zbudila me je brca v ležalnik,vstani,začelo se je,imaš dve minuti,da si zunaj.

SE NADALJUJE

VOJNA (part 6)

Fuck fuck fuck sem zasikal sam pri sebi in odprl oči.Ni šans,da se naspim al kaj,sem si mislil in togoten vstal iz ležalnika.V sobi so poleg mene poskakali z ležalnikov tudi ostali primerki,ki so to noč delili prostor z menoj.Živčnost je bila na višku,vsak je hitel z oblačenjem in pakiranjem svojih jajc,jaz pa sem kar sedel in buljil predse.Do mene se je vrnil uniformiranec,ki me je tako prijazno z brco zbudil in nataknjeno vprašal?
Kaj tebi ne štima,kaj sediš v gatah?
Kaj pa naj,letim ven v uniformi ali v civilki,naj vzamem pištolo,avtomat ali nož,sem skušal biti duhovit,včeraj sem se dvakrat preoblačil,ravno sem postal specialec,pa sem moral v civilko in v vlogo varnostnika,pa spet uniforma,koji kurac vem kaj naj!
Sploh pa sem bil zaspan,da mi je vse zvonilo od utrujenosti,naj počakajo malo,karkoli pač je,sem si mislil,komaj spizdim jugosom in debilni turturi,ko so se vsako jutro drli na mene;ustaj vojsko!,že mi domači primerek oficirja brca v ležalnik,kurac je to,ne maram vojske in njenih podanikov.
Na smrt utrujen sem se zbasal v uniformo,ko sem ovesil vso opremo in orožje nase,sem bil že precej buden,v teku sem zdirjal po stopnicah v pritličje in na dvorišče naše vladne palače.Na dvorišču vrvež,ni se še zdanilo,okoli mene so hiteli policisti,teritorialci,pa modeli v civilnih oblekah,oboroženi z lahkim orožjem,kričanje se je razlegalo tega jutra po Gregorčičevi ulici.
Ti za mano,mi je pomignil model,ki me je zbudil,teci,teci!
Nejevoljno sem stekel za njim,mimo osnovne šole Majde Vrhovnik sem mu sledil do stranskega vhoda v Cankarjevega doma,tam pa STOJ!
Živčen možak v stari jugoslovanski uniformi je nameril vame kalašnikovko in kričal,nazaj,nazaj!!!
Kam nazaj pijandura stara,kdo pa je tebi dal puško,kaj pa je zdaj to,nabasan kot čep,pa s puško.Nisem imel časa,da bi se zapletel v prepir ali kaj več,sledil sem svojemu spremljevalcu po stopnicah v prvo klet.Nikoli nisem bil prej v Cankarjevem domu,briga me kultura,poznal sem vse diskoteke in podobna zbirališča,hram kulture pa mi je bil takrat tuj.
Vstopila sva v razsvetljen ogromen prostor,nekje pod zemljo sredi Ljubljane smo,sem razmišljal.
Jaz sem Jože,to naj ti zadostuje,se mi je predstavil nabildan fant,zdaj sem tvoj poveljnik,saj si bil v vojski,razumeš kaj pomeni poveljnik,mi je v smehu dejal in pokazal na ljudi v prostoru.Od zdaj pa do drugačnega ukaza si zadolžen,da se tem ljudem nič ne zgodi!
Kako prosim,kaj pa naj bi se komu zgodilo,sem ustrelil,
kdo pa komu kaj hoče,mi je rojilo po glavi.
Kmalu se je začel prostor polniti,zato sem se premaknil proti stopnicam in sedel.
Ven so šli,ven so šli,je vpil bradat tip in se tresel kot šiba na vodi.
Kdo,kaj,o čem govori???
JLA je s tanki krenila iz Vrhniške vojašnice,barikade so uničili,katastrofa,konec je z nami,je bradonja hlipal naprej.
Kaj nam je bilo tega treba,se je držal za glavo,jaz pa sem opazil,da vlada v prostoru popolna zmeda.Jože me je poiskal in me poslal na zgornja vrata,samo z prepustnico gredo lahko mimo tebe,pa ne ustavljaj politikov,da ne bo kakšen zaplet.
Prav prav,kdo pa je ta z brado,ki dela tako paniko?
Pičkica,saj vidiš,Plut,član predsedstva republike,sicer pa zeleno trobilo!
Nič mi ni bilo jasno,pa me tudi ni več zanimalo,bližala se mi je gruča ljudi,obkrožena z oboroženimi varnostniki.Gledal sem to predstavo,ko sem prepoznal predsednika Slovenske vlade,gospoda Peterleta.Ko so se izgubili po stopnicah,nisem smel spustiti nikogar več notri.V naslednji uri se je v Cankarjevem domu zbral ves političen vrh,vključno z obema ministroma,Bavčarjem in Janšo.Stal sem pred vrati,v rokah sem stiskal SAR 80 in poslušal kričanje na ves glas.Policijski minister Bavčar je nadiral predsednika vlade kot malega šolarčka,za kaj točno je šlo,se danes ne spominjam,dobro pa se mi je vtisnil v spomin stavek,ki ga je nekdo od prisotnih namenil predsedniku Peterletu!Ne serji ga,tole ti ni Ognjišče!
Ognjišče?Ognjišče? Naš predsednik vlade je bil prej urednik farškega lista Ognjišče,mi je pojasnil Jože.
Super,pizdarija pred vrati,naš predsednik pa navaden ministrant.Pizda,kako da nisem slišal zanj,slišal sem za Demos,pa Pučnika,no,tale ministrant mi pa ni znan,pri osemnajstih letih me pa politika pač ni zanimala.
In kdo je ta,ki tako napizdeva ubogega Peterleta,sem vprašal?
Kaj nikogar ne poznaš,me je začudeno pogledal Jože,ta je pa zunanji minister,Rupel al nekaj takega,proti Peterletu je zgledal kot hrust,s tisto rumeno kravato,drugače sem si predstavljal ministre.
Zdanilo se je,ko je bila potrjena strašna vest.Jugoslovanska armada je okupatorska vojska,Slovenija bo svojo nekaj ur trajajočo samostojnost branila z orožjem.
Srce mi je razbijalo,ko se mi je po stopnicah bližal nihče drug kot obrambni minister Janez Janša.Ne morem verjet,to je on,afera JBTZ mi je bila zelo dobro znana,Janša je bil takrat popularen,borec proti JLA,Nova revija,57 številka,vse sem pomešal v glavi od razburjenja,ko se je ustavil poleg mene in mi ponudil roko.Nekaj trenutkov nisem vedel,kaj dogaja,obrambni minister se rokuje z mano,škoda da nihče ni slikal,joj bi bil glavni,mi je rojilo po glavi.
Dan se je bližal poldnevu,Cankarjev dom je v nekaj urah postal vojaški štab,zastražen z vseh strani.Notri so se zbrali vsi politiki in drugi,ki so bili očitno delegirani,da izpeljejo projekt osamosvojitev.
A si videl kmeta,Peterle ima sandale in bele štumfe,mi je v smehu razlagal Jože,ko je prišel po mene in me pospremil na Gregorčičevo v naš štab.
Ni mi bilo najbolj jasno,kdo je tale Peterle?Kaj pa Kučan,a ni on predsednik,sem se zanimal?
On je predsednik predsedstva,Peterle pa izvršnega sveta,mi je razložil Jože.
Pizda,prej je rekel vlade,zdaj izvršnega sveta,vrag si ga vedi,kaj je v resnici,nič mi ni deloval predsedniško s tisto dolgo brado,pepelniki na nosu in res,sandale in bele štumfe,grozno.
Pusti te glumce,zdaj gremo po orožje za drugi vod,vse boš izvedel na poti,ajde,podvizaj se,me je preganjal Jože.Kot bi trenil,sva bila spet na dvorišču,tam sem spoznal nekaj fantov,ki so pripadali isti enoti kot jaz.
Stlačili smo se v dva terenca in gas!Skozi center,pa mimo Prešernovega spomenika do Mačkove,povsod barikade,vojska v smb uniformah…… ,zakaj pa so tile v JLA uniformah,me je zanimalo?
Zato,ker druge nimajo,niso vsi te sreče kot ti,sem ujel pojasnilo.
Ovinek ali dva,pa smo bili tam,Povšetova ulica.V nizki rumeni stavbi je bilo v kleti skrito orožje,pa ne kar eno orožje,specialno orožje za posebne enote.
Zraven pa zapor,mi je razložil Bruno,kako prikladno,zapor al kaj?Prvič sem videl Ljubljanski zapor,podrtija stara,sem si mislil,in prižgal cigaret.Še ta nadloga,v Bitoli sem začel kaditi,sramota,jaz športnik,ki sem imel toliko čez kadilce,sem začel kaditi kot turek,jebi ga.Bruno,Mare in Božo,trije specialci,ki sem jih spoznal to dopoldne,so bili zaenkrat moj oddelek,pa seveda že omenjeni Jože.
Naložili smo dva zaboja v terenca in nazaj na Gregorčičevo.Tam nisem niti stopil iz avta,so me že poslali na Levstikovo 12 po ministra za informiranje.Nič me ni vleklo nazaj h Kacinu,raje bi čuval Janšo,Kacin me pač ni očaral.Nazadnje sem le prišel mimo vseh ovir do Ministrstva za informiranje,stekel sem po stopnicah in se na vratih zaletel v Kacina.Model si je pripasal Baretto 92SF,res hudo pištolico,le kaj bo z njo,saj je minister,sem si mislil,ko sem ga opazoval,kako živčno hodi pred menoj.Ja,hodila sva,ministrstvo za informiranje in parlament loči slabih sto metrov,za teh sto metrov sem moral tja in nazaj z njim,najbrž da se ni izgubil.
Pozno popoldan prvega dne sem v Cankarjevem domu spoznal ves blišč in vso bedo naših politikov.Od jokanja,do modelovanja,kesanja in še kaj,do popolne evforije in trmaste odločnosti,vsega je bilo na pretek tega prvega dne oboroženega konflikta.Na vhodu CD sem srečal Jožefa Školjča,bled kot stena je prepričeval nekoga,da je osamosvojitev velika napaka in da je on proti.Zakaj ga ne počimo,če je proti osamosvojitvi,sem drkal Jožeta,pa mi je zabrusil,kaj se sekiraš za tega Beograjskega vazala,pa ni edini,da ne boš mislil,me je podučil Jože,ki je bil očitno precej dobro na tekočem z našo politiko.Če nam uspe,bo morje zmagovalcev,če popušimo,bosta najebala Bavčar in Janša,tako to gre v življenju,ni odnehal moj poveljnik Jože.
Do večera sem potem sede spal na hodniku Cankarjevega doma,napol v snu sem podoživljal zadnje dogodke in končno me je želodec spomnil,da bi bilo dobro zaužiti kaj hrane.Na mizi je bilo polno sendvičev,pijače da ne omenjam,tako da sem se hitro okrepčal in odšel ven na zrak.Odpočij si,pojdi spat za uro ali dve,me je poveljnik zmotil.Ura je bila krepko čez 21,ko sem oblečen v uniformi legel in strmel v točko na stropu.Od utrujenosti se mi je bledlo,packa na stropu je postajala vse večja,pa spet manjša,spreminjala je oblike,občutek sem imel,da se bo strop zlil name.
Ne vem koliko časa sem spal,Jože me je tokrat precej bolj prijazno zbudil in mi rekel.
Nekaj nujnega imamo,pohiti.
Nujnega?A ni vse nujno,ko je vojna?
Vojna?
Streslo me je ob besedi vojna!Kakšna vojna neki,kdo pa je v vojni,se je drl Bruno,da nikomur nič ni bilo jasno.Odšli smo proti CD,tam smo naveličano prižgali cigarete in puhali v zrak.Jože je medtem odšel po navodila v sam vrhovni štab.
Bruno je bil bokser,mladinski prvak,sicer pa odličen atlet in strelec.
Kako si ti prišel sem,ga je zanimalo?
Odgovora ni dočakal,ker se je vrnil Jože in nas nervozno opazoval.
Fantje,gremo,nas je zbodel in odvihral naprej,mi pa za njim.Zbral nas je okoli sebe in potiho dejal.Dobili smo posebno nalogo,nekaj oficirjev KOS-a bomo polovili in jih zaprli,podrobnosti pa na poti,gremo,gremo,noč bo dolga.

SE NADALJUJE

VRAG JE ODNESEL ŠALO (part 7)

Pobral sem svojo opremo in počasi stopal za kolegi proti terencu.Kaj bomo pravzaprav počeli,mislim,kaj moramo narediti?V glavi mi je odzvanjalo;poloviti par oficirjev KOS-a!Hm,KOS,toliko sem že vedel iz JLA,da so to največji zajebanci,obveščevalci ali nekaj takega,skratka neprijeten nasprotnik.
Preden gremo,da smo si nekaj na jasnem,je začel Jože,naš poveljnik.Zbijemo vrata,fuknemo šok bombo,z maskami uletimo v stanovanje,tarčo podremo in vklenemo,nato umik s tarčo do vozila.Vse kocine so mi šle pokonci,ko sem to poslušal,to je torej to,zdaj bo šlo zares!
Če naletimo na ognjen odgovor,vrnemo ogenj,je Jože nadaljeval med vožnjo.Proti Šentvidu smo se odpeljali v treh terencih,potem ko je Jože razdelil naloge,kdo bo sesul vrata,kdo vrže šok bombo,kdo podre tarčo in kdo ga vklene,podporna skupina medtem zavaruje vhod,dostop in drži v šahu ostale osebke,ki bodo eventuelno v stanovanju.Moja naloga je bila podporne narave,kar mi je ustrezalo,saj lisic nisem hotel vklepati,spomin na lisice,ki so me žgale v Makedoniji,še nisem pozabil,pa tud vklepanje ni mačji kašelj,pri policijski taktiki je cela znanost iz vklepanja.
Drveli smo skozi noč po Celovški,drveli je malo cinično,na vsakem križišču barikade,kamioni,avtobusi,pa kup teritorialcev,policajev(takrat še miličniki,pa mi ta izraz ne leži).Stiskal sem pištolo v roki,si brisal potno dlan v hlače,kdaj bo,kam gremo,napetost je naraščala.Da ne bo kakšna pizdarija,ne mudi se mi umreti,pizda,komaj sem začel živeti,zdaj pa tole.S Celovške smo zavili proti naselju Zvezda,kako prikladno in parkirali pri garažah ob cesti v popolni temi.Pogledal sem uro,bila je 2.30 zjutraj ali ponoči,kakor za koga.
Zbrali smo se ob prvem avtu in prejemali še zadnja navodila.Ko prasca privlečete ven,ti takoj zapelji proti njim,ga naložite in via baza,vse jasno.
Ko smo si nadeli črne maskirne maske,smo bili strašni,saj meni se je tako zdelo,maskirne uniforme,črne maske z izrezom za oči,pa pištole,šokerji,solzivec,ne vem kaj vse je kdo vlačil s seboj,ne bi bil v koži tistega,kateremu prihajamo v goste.
Tole je Hafnerjeva,tretji vhod,čim tišje,gremo gremo!V tihi noči,ko pošteni ljudje spijo,naj bi spali,smo kot prikazni vstopili vstanovanjski blok in se povzpeli v drugo nadstropje.Stal sem pred vrati in sam pri sebi molil,da se tole srečno izteče.Živčnost je naraščala,Jože je pokimal in dvignil prst.V tistem hipu je Bruno s silo telesa sesul vrata,trije smo takoj vdrli v prvo sobo in šokiranega modela v pižami smo vrgli po tleh.Preden se je uspel dobro zavedati,kaj se je zgodilo,že je bil vklenjen,na glavo smo mu nabili vrečo in ga zvlekli po stopnicah.V stanovanju je bil očitno sam,saj se nihče ni pojavil iz preostalih dveh vrat,pa drugo kot on nas ni zanimalo.Od vsega trušča,ki je nastal,so se odprla vrata enega od stanovanj.Ven je uletela stara čefurka z viklerji na glavi,ko je zagledala vklenjenega soseda v pižami,pa vrečo na glavi,v primežu maskiranih oboroženih modelov,je spustila živalski krik in se sesedla na tla.
Kot bi mignil,smo bili zunaj,KOS-ovca smo stlačili v terenca in gas proti centru.Prva prava akcija,čeprav se ni streljalo,je bila za mano.Zdaj sem res pravi specialec,sem bil ponosen sam nase.Do jutra smo izvedli še tri aretacije,naslednjo noč še dve,pa kasneje je na vrsto prišla Ribnica,kjer smo ujeli samega Šefketa Suljevića,enega vodilnih KOS-ovcev v tistem času.Moja skupina se je izkazala,pohvalit nas je prišel Krkovič osebno,pa seveda naš takrat ljubljeni minister Janša.
Minister Janša je v Cankarjevem domu nosil uniformo,na rami pa našitek “enka”!Kaj to pomeni,sem moril Jožeta,jaz tudi hočem enko na uniformi,kot otrok,haha!Enka je simbol naše prve generacije Teritorialcev,ki so začeli služiti kot prvi naborniki.Pojma nisem imel o tem,pa da je na Igu učni center,to mi je bilo novo.
V Cankarjevem domu pa so bili trenutki,ko je vse skupaj spominjalo na tragikomedijo.
Bilo je ravno po napadu Niških specialcev na barikade v Trzinu.Ko se je vnel spopad,so mojo skupino urgentno poslali tja,da pomagamo Policijski enoti,ki se je udarila z “Nišlijami”.Fantje so se dobro odrezali,ko smo mi prišli,smo lahko le še pomagali pri aretaciji in zaključku boja.To so bili časi,ko sem imel Policaje rad,bili smo na isti strani,prvič in zadnjič,kot je pokazala zgodovina.Nekaj ujetih oficirjev JLA smo pripeljali na Gregorčičevo,da so jih tam zaslišali,potem pa so jih odpeljali v ujetništvo v Kočevsko Reko,točneje v Koče nad Kočevsko Reko,kjer so ostali vse dokler jih nismo odpeljali na trajekt v Koper,ko se je JLA umikala tri mesece kasneje.
Tega dne,ko smo se vrnili iz Trzina,sem odšel v našo bazo,se umil in stuširal,potem pa sem skočil v Carmen bar na Igriški,kjer smo utegnili popiti kakšno kavo.Sedel sem na vrtu,ko je prišel Jože ves zaskrbljen.Božo se je sprl z nekom v CD-ju,pojdi ga zamenjat.Sranje,še kave nisem spil.Pozabi na kavo,zamenjaj ga takoj.Jezen sem odhitel skozi park do CD-ja,mimo naših stražarjev sem zdivjal v klet,tam pa scena,ki je nisem pričakoval.Bruno je vpil na nekega starega bradatega tipa,kot Bedanec se mi je zdel,goste dolge zlobne obrvi,zloben pogled,kdo je ta kreten,sem dregnil Brunota.Ciril Zlobec,nek član predsedstva,grem jaz,tega izdajalca ne bom gledal,in je oddivjal po stopnicah.Malce kasneje mi je drug kolega pojasnil,da so imeli politiki burno debato o nečem,potem pa je nekdo Zlobca obtožil,da je De Micelisu izdal državno skrivnost,kdaj imamo osamosvojitev,Zlobec je to zgobcal naprej nepozvanim,zato imamo zdaj neko sranje v zvezi z Italijani…..,nič mi ni bilo jasno,razumel sem le,da je Bruno vse skupaj vzel malo po svoje in začel zmerjati Cirila Zlobca z izdajalcem.Zato sem zdaj jaz tu namesto njega.
V tem me je starejši tip,visok in plešast napol nadrl,kje so sendviči in kava.Pička ti materina,a ti izgledam jebeni natakar.Kako pa govoriš z mano,se je začel usajati v meni nerazumljivi pofukani kmečki kaj vem kakšni govorici.Bolj se je usajal,bolj mi je šlo na smeh,videl sem,da ima akreditacijo okoli vratu,samo nisem uspel prebrati,kdo je.Ivan Oman,še en član predsedstva,pizda koliko pa jih je,že prej sem imel čast spoznati Pluta,pa Kmecla,samo sumljivci,nikomur ni za zaupati,če nas JLA spraši,bodo itak cvilili,da so bili prisiljeni,da jih je Janša prisilil,kreteni.Kučan se mi je takrat zdel še najbolj umirjen in trezen,vse ostale je lomil strah ali pa neka nepojasnjena evforija.Več ali manj so se skrivali v zaklonišču CD-ja,alkohol je tekel v potokih,za hrbtom so pomalem vsi obsojali Bavčarja in Janšo,da vodita zasebno vojno zaradi starih zamer proti JLA,marsikaj se je takrat dogajalo in govorilo,meni je bilo v bistvu vseeno za te pajace.Ni se mi sedelo v CD-ju,da pazim na naše politike,pa nisem imel izbire.Hodil sem gor in dol,večkrat sem spremljal koga do tiskovnega središča,pa nazaj,skratka dva dni sem se ubadal z muhami in težavami naših liderjev,gledal sem,kako Peterle joče,poslušal sem,kako je Bavčar nadiral vse okoli sebe,nihče ni pisnil,takrat je bil Bavčar res avtoriteta.
Naslednji dan sem od kolegov,ki so bili v akciji izvedel,da je neki Zmago Jelinčić z privat bando napadel tank,seveda so ga zgrešeli,tako da so jim glavo rešili TO-jevci,ki so uspeli reketirati tank.Zmago Jelinčić se je seveda slikal na uničenem tanku,kot da je njegova trofeja,potem pa ga je Policija dobila,kako krade orožje iz tanka in Policijskega terenca,vklenili so ga in odpeljali v zapor,tam je gospod Jelinčić dočakal konec vojne.
Imel sem občutek,da nič nevarnega ne počnem,noben izziv ni stražiti tele naše mandeljce posrane,če bi narod videl to prestrašeno sračje gnezdo v CD,bi se marsikdo vprašal,kdo nas je to zvlekel v lepši jutri.
Bližal se je večer,poslušal sem Kacina,ki se je pripravljal na tiskovno konferenco,opazoval sem ga in ugibal,koliko ga ima že pod kapo,pa kako tako nalit obvladuje vse te novinarje,dobro se je odrezal takrat,na tiskovkah je blestel,ko so kamere ugasnile,pa se je prelevil v pijančka,žalostno,očitno je vsak po svoje premaguje strah pred dogodki,ki so se bliskovito odvijali.
Iz dolgočasnega opazovanja Kacina me je zmotil Jože.
Kje si specialec moj,akcijo bi rad praviš,spopad z JLA,maščevanje za tvojo Makedonijo,me je dražil.V meni je še vedno vrelo od dogodkov v Bitoli,kjer so me spravili pred vojaško sodišče,pa sem tako hrabro ušel.
Zjutraj bomo napadli kasarno,zraven si,gremo,me je razveselil Jože.Kaj lepšega,nasmehnil sem se Kacinu,Peterletu sem pomežiknil,saj bo stari,pa sem jih takoj slišal,ne seri,to je predsednik,kolikokrat ti naj še povem,malo spoštovanja pokaži,sicer boš na križišču stražil plinsko jeklenko.
Ko sem stopil na dvorišče in zagledal ekipo,ki se je pripravljala za napad na kasarno,sem se zdrznil.Pizda,vrag je odnesel šalo,tole bo šlo pa zares,tokrat bo pokalo,brez dvoma.

nadaljevanje sledi

STVARI POSTAJAJO VROČE (part 8)

Gledal sem po dvorišču palače na Gregorčičevi,same mrke face,večino sem videl prvič,kasneje se je iz te skupine oblikovala udarna skupina v Specialni brigadi Moris.
Bilo nas je kakih dvajset,sicer strašno oboroženi,ampak dvajset na kasarno,ne me jebat,saj nismo kamikaze,ali pač,bog ve,kam gremo?Predstavljal sem si kasarno Ljube Šercerja v centru Ljubljane,danes jo seveda ni več,na njenem mestu stoji elitna soseska Bežigrajski dvor.Kako bi napadel takšno kasarno,ki ima 1500 vojakov,z mojo malo skupinico specialcev?Nemogoče se mi je zdelo,razen če se vnaprej predajo,sem razmišljal.
Oprosti,na katero kasarno gremo,nas dvajset junakov,sem rinil v poveljnika Jožeta?
Nad Nadgorico,točneje nad kemično tovarno Belinka je v gozdu manjša kasarna,lokacija je izrednega pomena,ker je tam letalski radar,ki pokriva celo peto armadno območje,mi je odgovoril Jože potrpežljivo.Občudoval sem njegovo mirnost,večni optimizem in njegovo poznavanje nasprotne strani.Sam sem pred dnevi spizdil iz te preklete armade,pa nisem kaj dosti vedel o njej,razen kar je bilo nujno za moje preživetje tam doli.
Pot nas je vodila skozi Črnuče,pa naprej proti Šentjakobu,pred odcepom za Belinko smo zavili s ceste in se usmerili proti gozdu.V kombiju mrtva tišina,nikomur ni bilo do pogovora ali otresanja šal,vsak je bil zatopljen v svoje skrbi.Z desne strani sem zagledal bazen pred Belinko,kot mulo sem se večkrat hodil tja kopat,saj sem otroštvo preživel v bližnjih kurčevih Črnučah,ta mali kraj v predmestju Ljubljane je eno navadno kačje gnezdo opravljivcev in da ne rečem kaj,ni zdaj to važno,nikakor pa si nisem želel umreti v teh gozdovih na pragu kačjega gnezda,ki mi je tako uspešno grenil otroštvo in rano mladost.
Zavili smo v gozd!A se bomo kar do kapije pripeljali kot big bossi,sem najedal zbranim v kombiju,pa me je Jože opomnil,da naj zadržim zase moje neumestne pripombe.Zavili smo z makedama v čudno gozdno jasico,tam je bilo že nekaj teritorialcev.
Zunaj so nas razdelili v strelce,vsak je dobil dodatno municijo,potem je sledila razlaga načrta.Napad je vodil Jožef Slana,model ki je še prejšnji večer služboval v tej kasarni,zadnjih deset let je bilo tukaj njegovo delovno mesto,potem pa je včeraj odšel domov,namesto k ženi je odšel do prvih teritorialcev in izdal dovčerajšnje tovariše.
Jože,pizda,tale Jožef nas bo zvlekel v past,a mu zaupate al kaj,v nekaj urah vas je prepričal,da je naš,zdaj pa za njim korakamo v gotovo past.Če se kaj izjalovi,ga poči.Kako prosim,počim naj ga.Razumem!
Ja Jožef Slana,danes si vodilni kurac na upravi za zračno plovbo,pred devetnajstimi leti pa si hodil pred mano,napačen gib,pa danes letala ne bi letela pod tvojim kvazi nadzorom.
Malo sem zašel!Začelo se je daniti,ko smo se počasi prebijali po gozdu proti kasarni.Napetost je bila na višku,niti vedel nisem,kje točno leži ta objekt,kako izgleda,samo hodil sem korak za korakom,čim manj šumov,slišalo se je samo razbijanje mojega srca in glasno dihanje.
Še 100 metrov do ograje,nas je opomnil Slana.Stiskal sem avtomatsko puško,pot je tekel v potokih z mene,ko je naenkrat počilo!
Zastali smo in polegli po tleh.Kaj je to,so nas opazili?
Naš je sprožil,po nesreči,sranje,zdaj smo se izdali.
Debelemu Ivanu je padel okvir iz SAR 80,ko ga je nabil nazaj,je sprožil naboj v cevi.
Nekaj minut smo nepremično ležali na tleh,glavo sem tiščal v praprot,enega sem še utrgal in ga zatlačil za trak beretke,da sem bil bolj neopazen v tej goščavi.Borovnice na tleh so me premamile,da sem jih začel trgati in živčno žvečiti.
Do mene se je splazil Jože.Poslušaj,pogajali se bomo,Slana bo šel z belo zastavo po glavni makadamski cesti proti njim,mi je začel razlagati.Alo,spizdil bo k svojim in nas bodo potolkli kot zajce,nikamor naj ne hodi sam.Jože se je posvetoval po radijski postaji z nadrejenimi,kaj naprej.Na koncu je Slana dobil belo zastavo,spremljal pa ga je tudi prebežnik iz JLA Ljubo Štampar,dečko in pol,diverzant jugoslovanske šole,eden najbolj sposobnih vojakov,kar jih je imala in jih upam še ima Slovenska vojska.
Zavzel sem položaj kakšnih 50 metrov od glavne kapije,zalegel sem ob makadamski cesti in nameril proti vhodu.Moja naloga je bila “sneti” Slano,če bi se še enkrat premislil,kam spada.Štampar ga je spremljal do glavne kapije,tam sta se ustavila,nasproti jima je prišel oficir in nekaj do zob oboroženih vojakov.
Pogajanja nisem slišal,sem pa dobre pol ure nepremično spremljal vsak gib,ki bi nakazoval izdajo.Pripravljen sem bil kot nikoli v življenju,v meni se je dogajala preobrazba,ki sem se ji samo čudil.
V tistih časih bi brez razmišljanja storil,kar bi mi bilo ukazano,patriotska navezanost na Slovenijo,našo domovino je bila na višku.Slovenci so takrat prvič resno stopili skupaj,zato pa imamo samostojno državo.Takrat in nikoli več,preveč sranja je bilo v naslednjih 19-ih letih,Slovenci ne bodo nikoli več složni,kot smo bili takrat leta 91.
Pogajanja niso obrodila sadov,Slana in Štampar sta se vrnila,priprave za napad so stekle.
Plazil sem se koz martinček,pod cesto skozi grmovje,praprot,gozdni jarek,pa spet grmovje in praprot.Še približno 15 metrov do ograje.Za seboj sem slišal lomljenje vej,prosim čim tišje,sem opozarjal ostala dva,ki so nas poslali v to filmsko akcijo.
Razdelili so nas v trojke in vsaka trojka je imela svojo nalogo.Vrag je odnesel šalo,že zdavnaj,da ne bo tokrat odnesel mene ali katerega od kolegov,sem razmišljal pri sebi.Še nekaj metrov,kje je zdaj ta pizda stražarska,kam se je skril.Čisto do ograje smo se splazili vsi trije,stražarja od nikoder.Kje so pičke,mi jih napadamo,njih nikjer.
Takrat sem po radijski zvezi dobil obvestilo,da so vkopani,naj bomo na moč previdni.Sranje in še enkrat sranje,strah me je bilo za umret,sovražnika od nikoder,kje se skrivajo,nas vidijo,nas bodo potolkli kot glinene golobe,res me je bilo strah za popizdit,pa kaj naj zdaj,dvignem roke in začnem klicati mamo.Naj gre vse u kurac,če mi je usojeno tu crknit,naj bo,ampak v stilu,ne kot pička.
Vzel sem nož in ga sestavil v klešče,precvikal sem bodečo žico,ki je obdajala ograjo,pomignil obema spremljevalcema,da me krijeta in kot bi mignil,sem preplezal ograjo in zalegel na tla.Zdaj sem jaz kril kolega in kot bi trenil,smo bili vsi trije na sovražnem teritoriju.Radijska postaja je nekaj škrtala,stišaj to sranje,da nas ne pobijejo zaradi tega sranja.Kaj zdaj,kje so ostali,ne bomo valjda sami trije zavzeli kasarno.Splazili smo se nekaj metrov naprej,do stražarske ute,nikogar tam,kje so pizda jim materina,kje???
Naenkrat se je iza vogala pokazal vojak JLA.Hodil je proti nam trem,mi pa za uto na smrt zbegani,kaj zdaj.Prvi naj ne bi začeli streljati,ampak kaj pa naj.Spogledali smo se,kaj zdaj,stražar pa vse bližje.Z nožem ga daj,vrat mu prereži prascu,me je bodril kolega za mano.Nikogar v življenju še nisem ubil,tole je sicer vojna in likvidirati sovražnika ni ravno ubijanje.Da ga ustrelim,bi šlo,da ga zakoljem,to pa ne.
Pospravil sem nož,avtomat sem dal sotrpinu,se prekrižal,čeprav nisem veren,časa ni bilo več,stražar je bil le še dva metra od ute.Napetost je naraščala,žila v sencah mi je hotela skočiti iz glave.
Stopil je iza ute,jaz in Bruno pa na njega.Kot v filmu,pozabil sem na vse okrog sebe,podrl sem ga na tla kot so me davno nazaj učili pri borilnih veščinah.Stražar je padel kot pokošen,ležal sem na njemu im mu tiščal usta skupaj,da ni tuluil kot zverina.Bruno in Mare sta ga zvezala in mu zatlačila robec v usta.Kdaj kasneje bi ga gotovo likvidirali,ampak tole je bil naš prvi resen poseg,kjer bi lahko izgubili glavo.
Zvlekel sem ga po tleh do ograje,kjer je bil vzdolž skopan jarek,porinil sem ga v jarek in se skotalil za njim.
Kaj zdaj,kaj zdaj,kje so ostali?Povečal sem glasnost na radijski postaji in slišal,umik,umik!Ne me jebat zdaj,kakšen umik,mi pa z zvezenim stražarjem v jarku na napačni strani.Zaradi preglasne postaje,ki sem jo stišal,sem preslišal kaj dogaja in preslišal prvi ukaz za umik.JLA ni bila pripravljena na predajo tega za njih pomembnega objekta in kmalu sta bila nad nami dva mig-a,ki sta krožila nad hribom.Umik,predaje ne bo,napadli jih zaenkrat ne bomo,ker grozijo z reketiranjem kasarne,če jo zavzamemo.Te informacije sem izvedel,ko smo se umaknili,v tistem trenutku pa nisem vedel,kaj se dogaja,kot prvi trije smo se prebili v notranjost preko ograje,stražarja smo onesposobili,zdaj pa umik.
Kaj pa zdaj s tem modelom,ga pustimo,ga počimo,kaj naj z njim,pa sevedaq živi se moramo izvleči nazaj čez ograjo.Stražar je nekaj mucal in se trudil nekaj reči,čeprav je imel u ustih robec.Nastavil sem mu pištolo na vrat,mu pokatal s kazalcem,da naj bo tiho,potem sem mu snel robec.
Ja bi s vama dečki,ja sam Hrvat iz Sesveta kot Zagreba.Govoril je kot dež,spogledali smo se in odločili,da gre z nami.Živo sem imel v spominu sebe pred tedni v Makedoniji,nisem imel srca,da ga pustimo tam,čeprav bi ga bil nekaj minut prej pripravljen pokončati.Prvi je preplezal ograjo Mare,potem Hrvat,pa Bruno in na koncu še jaz.Odplazili smo se stran od ograje,nisem bil prepričan,če je za zaupati temu Hrvatu,zato sem preventivno meril v njega,dokler nismo prišli na izhodiščno točko.Kaj pa imate,so planili,ko so zagledali vojaka JLA.
Jože in še nekdo sta ga odpeljala do terenca,mu nataknila lisice in vsi skupaj smo slabe volje odrinili proti Ljubljani.Nič od pričakovanega napada in ognjenega krsta.
V Ljubljani na Gregorčičevi pa vse po starem.Kup ljudi in policajev na dvorišču,pa še enkrat toliko ljudi v civilu s pištolami,kasneje sem izvedel,da so to modeli iz urada za varovanje,Kučanov kader.Fantje so bili res pravi modeli,dosti kasneje pa smo po zaslugi politike postali smrtnii sovražniki,MORS against MNZ,kar je pripeljalo do dogodkov v Depali vasi,a o tem dosti kasneje.Ker sem imel v tej kurčevi aferi Depala vas glavno vlogo,ker sem bil v BMW-ju z Smolnikarjem,preden je bil aretiran,sem najbrž edini,ki lahko verodostojno opiše takratno dogajanje,ne pa neki Vladimir Vodušek in podobni lovilci hitre slave.Spet me je zaneslo v prihodnost,tudi tja pridemo,zdaj pa sem še vedno na dvorišču Gregorčičeve,piše se leto 91.
Hrvata so odpeljali v zbirni center za prebegle vojake,od koder je bil poslen domov.Ostala sva frenda po pismih,dokler ni kot hrvaški gardist izgubil življenje l.95 v operaciji “Nevihta”
Preobleči se in pikiraj v CD,tam te rabijo.Pizda,spet CD in politika,ni mi dišalo sedeti v kleti in paziti na naše vodstvo.Če bodo že prišli sovražniki do vrat CD-ja,jih tudi jaz ne rešim,če se to zgodi,bo itak prej vsega konec,zakaj torej viseti v CD-ju?Da se gospodje počutijo varne,kaj pa drugega.
V CD pa sama žalost,spet pijane prestrašene face,sedel sem za obloženo mizo,same dobrot,kdo pa v vojnem času kuha vse te imenitne a la kart jedi.Ni minilo veliko časa,ko se je od nekje vzel premier Peterle in njegova četniška brada.Zakaj nisi pred vrati,me je napadel?Zato,ker me je poveljnik določil,zakaj neki.Ven,ven pojdi,tam ti je mesto.Pizda farška,kje pa je tebi mesto,pejt Ognjišče urejat,kdo je tebe izvolil kreten,poglej se kmet zarukani.
To je bilo dovolj,da sem bil zamenjan,v Cankarjev dom me niso več pošiljali,Kacin me je potrepljal po ramenu in dejal;ne smeš vsega na glas povedati,tudi če imaš prav.
Jože me je napizdil pred vsemi,kakšen je to odnos do predsednika izvršnega sveta in tra la la,da je ugodil zbrani eliti.Ko sva odhajala po stopnicah in nama je nasproti prilomastil Bavčar z dvema policajema,se je zasmejal in dejal:a moja brada te tudi moti,haha,in odšel dalje po stopnicah.

*PIZDARIJA OB LJUBLJANICI*

Po tem konfliktu v CD sem odšel v Carmen bar na pivo,dost mi je bilo vsega.Sedel sem na vrtu,pil pivo in mežikal v toplo sonce.Kmalu sem naročil drugo pivo in si vzel pauzo,utrujen sem bil od tempa zadnjih dni,vse kar se je dogajalo,se mi je zdelo za trenutek neresnično.Kje so moji načrti,faks,šport,žur,kdaj boš žural,če ne v študentskih letih.Pizda kaj se sploh grem,sem razmišljal,dvajset let imam,namesto da bi bil zdaj na morju,se preganjam po Ljubljani kot v zgodnjem otroštvu.Takrat smo se igrali partizane in nemce,tokrat pa nisem več otrok,orožje je pravo,namesto nemcev pa imam za nasprotnike dovčerajšnje brate.Brate ja,kurac pa taka rodbina.Živo se spominjam kako,ma kurac,ne bom o tem,vojna je,drugi časi so v igri.
Naročil bi še tretje pivo,pa me je zmotil Jože.Greva v izvidnico big mouth!Ali v bodoče drži gobec,ko vidiš kakšnega politika,ali pa greš cv Kočevsko reko stražit skladišče,si me razumel??Potem je padel v smeh,jebeš Peterleta,navaden smrad je,če ne bi SKD pobasal večino v DEMOS-u.bi Peterle ovce pasel,me je podučil Jože o razmerah v naši politiki.Jebe se meni za SKD kaj sploh to pomeni,aja Slovenski krščanski demokrati,fuck off,bagra farška,briga me kdo kam spada,jaz nisem za nikogar,ampak tale Peterle je pa res smrad,takoj podpišem.Ko sva takole obirala politike,sva prišla do avta in se odpeljala na Prule,v izvidnico,kot je rekel Jože.
Na Prulah ob Ljubljanici,na koncu,kjer se zavije do slavnega kafiča Mosquito (že dolgo ne obstaja več),stoji trinadstropna zgradba,notri pa so stacionirani obveščevalci in vojaška policija.Najkasneje jutri jih bomo stresli,brez umika,kot je bilo nad Belinko,če se ne predajo,jih bomo sesuli,me je pripravljal Jože.Zakaj pa ravno mene vlačiš okoli,a da ne bo v CD sranje,me raje s seboj trajbaš,sem ga vprašal.Prav,ti povem prvi.Si pripravljen?
Povišan si z ukazom majorja Borisa Mikuša,zdaj si poveljnik oddelka za krizne intervencije,jutri boš ti z svojhim oddelkom napadel tole bajto,podporo boš imel v dveh oddelkih Kutnerjevih borcev.Kar sem slišal,mi ni dišalo,povišanje že,tisto drugo mi ni dišalo.Akcija kul,tega se nisem nikoli branil,ampak podpora Kutnarjevih borcev,to mi pa ni bilo po godu.Kutnar je bil poveljnik voda vojaške policije v TO,lahko bi rekel konkurenčna enota napram naši,še dolgo po osamosvojitvi se je kresalo med Morisovci in Kutnerjevimi fanti.
In kakšen je načrt,kdo je v mojem oddelku,me je zanimalo,ko sva si s ceste ogledala objekt in se peljala nazaj po Slovenski do Drame,pa levo proti CD-ju.
Poglej,poznaš večino fantov naše čete,izberi si svojih deset fantov,to bo tvoj oddelek.Super,sem si mislil,v glavi sem že sestavljal ekipo,pred katero bi Van Damme in Scwarzeneger skupaj pobegnila.
Na dvorišču Gregorčičeve smo se zbrali,Jože je postrojil udarno enoto 30 razvojne skupine TO in pred vsemi dejal.Kolega je od zdaj moj namestnik,z današnjim dnem je povišan v vodnika,tistih deset,ki jih bo izbral,bo njegov oddelek.Če bi rekel,da takrat nisem zrastel za nekaj centimetrov,bi lagal,laskalo mi je da sem bil povišan,s tem je bila tudi začrtana moja vojaška kariera.
Čeprav sem vedel,kdo bo “moj”,sem si vzel nekaj minut za sončenje v slavi,sprehajal sem se gor in dol,premerjal fante od nog do glave,dokler me ni skoraj premagal smeh.Kaj se pa grem,saj sem kot pav,sem si mislil in se zresnil.Določil sem deset fantov in jih odpeljal na stran.Isti dan sem dobil dva terenca za svoj oddelek,dobili smo boljšo oborožitev,kot ostali teritorialci,sam sem dobil zlat čin vodnika,ki sem si ga nadvse počasi pripel na uniformo,pa izpolnila se mi je želja od prvega dne,dobil sem poleg še škorpijona.Ko sem se dodobra navadil na nove razmere,sem moral v CD!Koji kurac spet hočejo od mene,saj zdaj sem poveljnik,kaj bom tam,sem si mislil in že začel delati načrte,kako bom nasikal politikom,da me nikoli več ne vlačijo po kleteh kjer se oni skrivajo,kaj pa drugega,skrivajo se kot pičke,zakaj ne vodijo te vojne iz svojih kabinetov,kaj se stiskajo v kleti s temi sendviči,res so pičke.Za Kacina tega ne bi mogel reči,ker se edini ni skrival v CD-ju ampak je pogumno urejal stvari iz svojega ministrstva na Levstikovi 12.Ko pa je večkrat dnevno hodil od tam na tiskovke v CD,je imel s seboj vedno za pasom pištolo,ja takrat se mi je zdel model,dosti kasneje sem spoznal,da je Jelko Kacin pička na kvadrat,kot človek mislim,briga me za politiko,kot človek pa je Jelko poden.
V CD pa presenečenje.Povabljen sem bil v operativno sobo,kjer sta bila oba ministra,Janša in Bavčar,pa kup drugih meni nepoznanih ljudi,ki so se sklanjali nad delovno mizo.Do mene je stopil Tone Krkovič in me na moje začudenje predstavil vsej zbrani klienteli v sobi.
Predstavil mi je še nekaj ljudi,mzapomnil sem si Andreja Lovšina,ki je bil takrat šef naše obveščevalne službe.Dobil sem napotke za jutrišnji napad na Prulah,uro in pol sem poslušal napotke in rezervne načrte,za konec so pustili podatek,da se v stavbi nahaja eden šefov jugoslovanskega KOS-a.Poln podatkov in vtisov sem zapustil operativno sobo,malo sem se zadržal v kleti,ni mi dalo miru,da se obregnem ob Peterleta,ampak saj je bil premier takrat,pa ni ravno mene čakal na hodniku,čeprav ne vem,kaj je takrat pametnega počel,nič,jaz vam povem,nič,bil sem zraven,po osamosvojitvi so se vsi trkali po prsih,verjemite,Peterle,Školč,Oman,Zlobec,Plut,Kmecl,pa še kdo,se ni imel kaj trkat,kvečjemu si ga lahko zdrkajo na osamosvojitev,to so tudi počeli,drkali v wc-jih pod zemljo,pa me demantiraj Lojze in ostale pičke,nekaj stvari je ostalo dokumentiranih,zgodovino vedno pišejo zmagovalci,lahko pa bi se vse grdo končalo.Spomnim se,kako je Peterle prebledel in se tresel,ko je prišlo obvestilo,da so hrvati pustili kolono tankov v Slovenijo,niso posredovali,čeprav je bil dogovor drugačen.Po nas je ,po nas je,je cvilil,nekateri tega nismo pozabili,držo našega predsednika vlade takrat.
Zvečer sem zbral fante za zadnji posvet pred jutranjo akcijo,že ponoči bomo zasedli položaje,ob prtvem svitu pa po njih.Razdelil sem naloge,razporedil svoje fante po planu,ki sem ga dobil v CD,nisem pa vedel,kje bodo Kutnarjevi fantje.
Poiskal sem tega Kutnarja,v CD so me usmerili v Carmen bar.Bilo je že pozno,čez nekaj ur naj bi odšli,ko sem uspel najti tega modela,ki ne vem zakaj ni bil nikjer priljubljen.Predstavil sem se mu,pa mi je zoprno zajodlal,kaj delaš paniko,naroči si pivo in miruj.Fuck off,ti in pivo,obrnil sem se in odšel do svojih,kaj bom s tem pijancem,ko ga jebe,tisto bajto bomo sami sesuli,pa če je to zadnje,kar naredim,sem se odločil pri sebi.
Na Gregorčičevi sem fante poslal spat,medtem ko sta bila dva že na Prulah,kjer sta nadzorovala objekt in dogajanje.
Lahko noč fantje,čez tri ure bo šlo jebenon zares.
Lahko noč šefe,sem slišal,prvič,da me je kdo tako ogovoril,šefe,ha,ni slabo.
Le kaj mi prinaša jutrišnji dan,zmagoslavje in slavo ali poraz in fijasko.Dolgo ni prišel spanec,stokrat sem premlel vsako malenkost,potem me je končno premagal spanec.

SE NADALJUJE

NE DAM SE (part 9 )

Pofukan telefon,pa kje je spet ta kmet “kočevski”!Sfukalo se mi bo,če se mi danes ne zrola do konca,potem pa tudi ne vem,kje sploh sem,pizda pizda,torej bomo šli res do konca.Meni je sicer prav,samo da se konča tale igra pod krinko.Šest mesecev,šest jebenih mesecev sem ozvočen,spremljan,vpleten v državno sranje na kvadrat.Se lahko umaknem,tokrat ne.Kje je Njavro,živce izgubljam,ko čakam nadaljna navodila.Prokleta akcija,koliko jih je že bilo,spet so me premagali spomini,kje se je vse začelo,z begom,pa vse kar sem vam do zdaj povedal,jeba,od navdušenega domoljuba,ki ni imel izbire,sem v treh letih postal nekdo v tej zmešnjavi.Koliko orožja smo pretovorili na balkansko bojišče,koliko borcev smo usposobili in poslali “dol”,pa operacije ki zadevajo nacionalno varnost,žig molčečnosti še vedno leži nad temi podvigi,v teh letih so me usposabljali in trenirali najboljši inštruktorji,ki jih je lahko MORS angažiral in plačal.Komandos z 17-letnim stažem v tujski legiji me je naučil vseh mogočih veščin za preživetje v najrazličnejših situacijah,skoraj stroj za ubijanje je naredil iz mene,pa ne samo iz mene,ko so se začele operacije pod krinko doma in v tujini,sem zopet imel odlične inštruktorje,od bivših udbašev,do agenta CIE in MOSAD-a v okviru usposabljanja in izmenjave “military to military,ne pretiravam,če rečem,da sem v treh letih prehodil pot,ki bi jo v normalnih razmerah in v utečenem sistemu “oddelal” v petnajstih letih.
Zvonec,končno,živčno sem pograbil slušalko in zatulil,prooosim?!
Dare tu,prihajam do tebe,nič po žici!
Klasika,nič po žici,kaj pa je v zadnje pol leta bilo po žici,nenehna sestankovanja in načrtovanja,skrivanja,sledenja,non stop ozvočen in oborožen vsaj z dvema pištolama,uničen sem bil do konca,tale nedelja bi morala mirno miniti tukaj na dežurstvu na vojaškem objektu,imenovanem Grmez,čisto blizu Ljubljane,pri Škofljici.Zdaj pa tole,minister Janša hoče,da se še nocoj sestanem z mojo zvezo na oni strani,s pretvezo,da imam zanj hudo vroče papirje o trgovini z orožjem,ki obremenjujejo ministra Janšo,pa ves vrh Mors-a.Če se le da,naj zraven dobim še Draga Kosa,namestnika direktorja kriminalistične službe Mitje Klavore.Kos je bil do vratu vpleten v to sranje,zdaj jih bo pa dobil po pički,kot Smolnikar,pa še kdo.
Glej ga divjaka,proti vhodu v objekt na Grmezu je divjal po makadamu črn audi 80,z Njavrom za volanom.Prinorel je kot vedno,kot da gori za njim.Odprl sem mu vrata in stopil za njim.
Boš cigaret,bom daj,sva hitro opravila uvodne besede,potem pa na prvo žogo.
Si ozvočen,si pripravljen,me je potiho vprašal.Sem Dare,če kdaj,sem ta trenutek naspidiran samo za akcijo,sem se zasmejal,čeprav me je neprijetno stiskalo v želodcu.
Janša je že v kabinetu na Pentagonu,po UKV vezi bo poslušal dogajanje,ne smeš zajebat,moramo aretirat,oba,ali vsaj Smolnikarja,druge ni,je nadaljeval Njavro.Za mojo glavo gre,pa tvojo tudi,kolikor vem,sem ga dražil,čeprav ni bil primeren trenutek.
Poslušaj dobro,ponavljal ne bom,je postal uraden.Čez točno uro štartaš od tu,javiš Smolnikarju,da te počaka na lokaciji,to je vse.Če bo zraven Kos,še toliko bolje.Na vsak način mora vzeti papirje,potem boš dal znak in izstopil iz njegovega avta,ostalo bomo opravili mi.
Kdo mi Dare,kdo vse sodeluje,ni mi tole všeč,veš da je vse na meji verjetnega,lahko me počijo,še preden se kaj zgodi,kdo me krije tokrat.
Tam je že ekipa za aretacijo,pa rezervna ekipa,pa 30 morisovcev v prvi blokadi,30 v drugi blokadi,Simon in Andrej iz VOMA sta tam z vodom vojaške policije iz 5.PŠTO,pa z obeh strani imaš snajper,me je tolažil in opogumljal hkrati Njavro.Tone je tudi v bližini(mislil je Krkoviča),Janez (minister Janša) pa čaka v kabinetu,vsi so danes tu zaradi tebe,moraš to končati danes,moraš,potem smo zmagali,konec,je skoraj pritiskal name Njavro.
Popolnoma jasno mi je bilo,da ni umika,da bom storil še zadnji korak v tej polletni operaciji Marinec,pizda,še operacija se imenuje z mojim tajnim imenom v vojaškim obveščevalni službi.Dala sva si roke,se objela in se še enkrat pogledala,saj bo,saj veš da boš speljal,vse stavimo nate,Janez računa nate,me je bodril in palil hkrati Njavro,potem se je odpeljal svojim zadolžitvam naproti.Ta večer je tudi njegov večer,njegov triumf,če primemo Smolnikarja in začnemo z načrtovanimi postopki in aktivnostmi.
Še pol ure,sem gledal na uro,ne morem več sedeti pri miru,kot pred vsako drugo akcijo,nikoli se to ne bo spremenilo,ta pritisk,ki ga čutim,ko stvar krene,se pritisk sprosti in stvari stečejo same od sebe.
Še enkrat sem preveril delovanje mikrofončkov,ki sem jih imel zalepljene po telesu,preveril sem obe pištoli,to za pasom in malo Cobro na gležnju.Za pasom sem imel še najnovejši elektroparalizator,ki bi dinozavra podrl in uspaval.
Stopil sem ven na svež zrak,dan se je prevešal v mrak,prižgal sem cigareto in globogo zajel sapo.
Dva dni nazaj sem bil na fantovščini v Eldoradu v centru Ljubljane,končalo se je z streljanjem,nekaj črnogorcev smo dobro sesuli,neka notranja preiskava se obeta,še to sranje.Če danes speljemo kot se pričakuje od nas,ne bo nihče spraševal,kaj je bilo v petek zvečer v Eldoradu.
Kam gre vse tole,kje se bo vse skupaj končalo,slab občutek me je preveval zaradi dogodkov zadnjih dni.
Ugasnil sem cigaret in odšel nazaj noter.Poklical sem domov punco.Oprosti mala,ne bo me domov,služba,saj veš,ne pričakuj me,ko bo tole za mano,bom več doma,bova več skupaj,obljubim.
Kako bridko sem se zmotil!
Odložil sem telefon,še pet minut,še pet minut,pa se bo začelo.Pritisk je naraščal.
Halo Milan,jaz sem,čez 20 minut bom na lokaciji,bodi točen,pa frenda iz MNZ povabi na zmenek,sem povedal naučen stavek.Drži,sem slišal odgovor,potem je škrtnilo.
Sedel sem v avto,obrnil ključ in speljal.Začelo se je,pokrenil sem akcijo,ki je postala “mati vseh afer “!
Počasi sem zavil na ljubljansko obvoznico na Rudniku in zavil smer Maribor,do Domžal imam slabih petnajst minut,spomini so me spet odnesli na začetek moje kariere,kje se je vse začelo,minule akcije so iz mene naredile izkušenega operativca,pri rosnih 24-ih letih.Misli so se vrnile v poletje 91!
Vstani poveljnik,me je nekdo predramil.Nisem se še navadil,da sem poveljnik,da me zdaj drugače oslavljajo,res je čudno in nepredvidljivo to življenje.Gremo,gremo,smo že zbrani zunaj.Posvetilo se mi je,Prule,akcija,posvetilo in hkrati stisnilo.Kot bi mignil sem bil na nogah,obul sem škornje,spal sem itak v uniformi,smrdel bi kot svinja,če ne bi pred spanjem našel tuš v zgornjem WC-ju.Zapenjal sem opasač,zapenjal pištolo,pripel sem dve ročni bombi na oprtača,na glavo sem poveznil zeleno beretko,ponosno sem pogladil zlat čin na žepu in zdivjal na dvorišče.Stlačili smo se v dva terenca in kombi C25,major Mikuš mi je dal še zadnje napotke,ko zavzamete objekt,pridemo mi,prevzamemo material in ujetnike in pustimo ekipo,da zavaruje objekt.
Samo kimal sem,vse mi je bilo jasno,komaj sem čakal,da se premaknemo.Počasi smo speljali v noč,po Gregorčičevi na desno na Igriško ulico,peljali smo se res počasi in brez luči.Pri študentskem servisu na Igriški je na tleh ležal pijan možakar in nakaj prepeval sam zase.Pizda,da bomo mi imeli razlog,da prepevamo,da ne bo sranje.Postalo me je strah,kot bi me grabila panika,pobili nas bojo,jz bom pa kriv,evo ti kurac,zdaj pa imaš poveljnik,v smrt si jih odpeljal.Take so mi rojile po glavi,moral sem odpreti okno,da sem prišel do zraka,sicer nikomur ni bilo jasno,da me je strah,ampak tega ne bi priznal za nič na svetu.Še malo,pa smo bili na koncu Rimske ulice,pa Slovenska,križišče z Aškerčevo,tu je včeraj ponoči en zajebanec streljal na policaje iz drveče stoenke,šele pri Smeltu so ga ustavili in ubili,ja vojna je imela prve žrtve na obeh straneh.
Ljubljanica,desno,desno zavij,pa na easy vozi res na easy,sem brzdal voznika.Dvesto metrov pred objektom na Prulah sem ustavil mojo odpravo,naprej smo šli ob Ljubljanici peš.
Tri skupine sem določil,eno sem poslal na desni bok,drugo na levi med bloke,sam pa sem vodil skupino,ki sem jo pripeljal ravno nasproti objekta.Povzpeli smo se na streho delavskih barak,ki stojijo točno nasproti objekta,cilja napada.Trideset metrov smo bili oddaljeni od cilja napada,po vezi sem dobil potrditev,da so vsi na.Napetost je naraščala,da bi jo lahko slišal v zraku.Začelo se je daniti,Kutnarjevih fantov pa nikjer.
Živce bom izgubil,sem jamral svojemu namestniku,kje so,kaj jih sploh rabim,za podporo,kurac pa taka podpora,včeraj je bil tip nažgan v Carmen baru,nič se nisem zmenil z njim,pred odhodom mi je major Mikuš zagotovil,da so na poti z drugega izhodišča,da ima Kutnar svoje zadolžitve,naj se na kraju samem uskladiva.
Kje je zdaj ta kmet,da se uskladiva,pička mu materina,sem besnel pri sebi.Potem se je zgodilo nekaj neverjetnega.Po ulici je pridrvela modra opel vectra,mimo objekta z nezmanjšano hitrostjo,potem pa zaviranje in avto je ugasnil,dvajset metrov od železnih vrat ograje,od glavnega vhoda v objekt takorekoč.
Iz avta so skočili trije do zob oboroženi teritorialci prav tako z zelenimi beretkami.Meni nič tebi nič so se zapodili na glavna vrata.Kaj takega še v filmu nisem videl,to so torej Kutnarjevi idioti,res so idioti,ali heroji,težko bi se odločil.Pa tudi nisem imel več kaj razmišljati,potrebno je bilo ukrepati,takoj.Ogenj,sem ukazal in skočil s strehe na cesto.Toča krogel se je usula proti oknom objekta,ognjeno kritje je zadostovalo,da JLA-jevci niso udarili nazaj.Stekel sem do ograje in jo preskočil takoj za tremi junaki,ki so že pogumno vlamljali vrata objekta.Razstrelel sem ključavnico,medtem so z vseh strani vdrli naši specialci in Kutnarjevi kavboji,prva trojka pa je že vpadla v objekt in začelo se je najnevarnejše,obračun z stanovalci objekta.
Na stopnicah v prvem nadstropju smo si izmenjali nekaj strelov,eden njihovih je bil ranjen v roko,potem pa so se predali.Počasi so eden za drugim zapuščali objekt,pobrali smo jim vezalke in pasove,da o orožju ne govorim.
Obvestil sem majorja Mikuša,da je objekt zavzet,žrtev ni,eden je ranjen na nasprotni strani,eden od mojih si je zvil gleženj,to pa je tudi vse.Zajeli smo osem vojakov,dva podoficirja,štiri oficirje,od katerih je bil eden izrednega pomena,da ga ujamemo živega.Pohvale so mi godile,dal sem še zadnje ukaze o prevozu ujetnikov in zaplenjenega materiala,potem me je pobral major Mikuš in odpeljal v štab na Gregorčičevo ulico.Med potjo mi je razložil,da je eden od ujetih sam šef njihovih obveščevalcev,skratka izredno uspešno izpeljana akcija,kljub klovnovskemu nastopu kolegov iz Kutnarjeve čete.
V štabu sem se naužil v trenutni slavi,še nekaj vladnih voznikov mi je prišlo čestitat,ker smo si takrat delili objekt in dvorišče.Do mene je prišel moj poveljnik Jože,me objel in povabil na pivo.Sedela sva pod Lipco in premlevala zadnje dogodke,stvari so se odvijale hitreje kot je kdorkoli pričakoval,JLA je bila blokirana povsod,začela naj bi se pogajanja.Kakšna pogajana,sesujmo jih zdaj,ko so totalno šokirani in nepripravljeni,če se bomo pogajali in sklenili premirje,se bodo bolje pripravili na nas in nas zmleli,verjemi,kaj govorim,sem se delal pametnega pred Jožetom.Ni bil pravi,samo molčal je.Čeprav ga nisem poznal dolgo,sem vedel,da nekaj ni uredu.Ko sva naročila pizzo,naju je našel sel,češ da moram takoj v CD.Pa ja ne spet,pridem,samo hrano dobim in pojem.
Takoj,a ti veš kaj je takoj,se je skoraj zadrl sel iz CD-ja.Prav,prav,že grem,Jože,pojej še moje,ali pa naj ti zavijejo,pa mi prinesi v CD,sem ga prosil.Jezno sem odšel proti osovraženemu Cankarjevemu domu,nič se mi ni hodilo tja,spet sedenje in gledanje tistih rev,pa še en model,sicer uradni varnostnik premiera Peterleta mi je zatežil,naj ne drkam njegovega varovanca.Super,da sem po štirih dneh skakanja po kleti CD-ja prvič uspel videti modela,ki naj bi pazil na to bradato mevžo,čeprav sem kasneje ugotovil,da ga model le vozi,ker pa Lojze ne upa nikamor,ga model naliva po okoliških lokalih.Pred vhodom v CD sem trčil v Jožefa Školjča,ki mi je neprijazno zabrusil,puške ne prinesejo demokracije.Pa kaj bi ti pizda tužne oči rad od mene,sem popizdil na njega.Lepo,komaj pridem,pa me že ta zavaljen Titov mladinec jebe v glavo.Nisem takrat vedel,kam naj ga dam,tega Školjča,vedel sem da je politik,kaj več pa ne,mi je bil pa odvraten,res odvraten.
Ajde nosi se pizda ti materina v Beograd,pa tam tupi o demokraciji,kje si mene našel,sem mu zabrusil in zdivjal v klet.Tole drkanje Školča ni ostalo neopaženo,na stran me je poklical minister za informiranje Jelko Kacin in mi povedal nekaj krepkih.Ni se mi dalo več jezikati,pa sem obmolknil in si mislil svoje.
Sedel sem na stol pred dvorano za tiskovne konference in čakal,da minister Kacin konča svoj show time za novinarje,da ga pospremim,kamor bo pač hotel,potem pa me čaka počitek.
Tiskovka je šla h koncu,ko je do mene prišel po hodniku lepo oblečen tip,ki sem ga prvič videl.Iztegnil je roko proti meni,to je zate,mi je dejal,mi potisnil kuveto v roke in se počasi oddaljil.Presenečeno sem gledal za njim,strgal sem kuverto in ven potegnil prepognjen list.
Prebral sem napisane besede in se sededel na stol!

NADALJEVANJE SLEDI

VONJ USPEHA (part 10 )

Spustil sem list na tla,ga spet pobral,nisem verjel svojim očem.Svet se mi je zavrtel pred očmi,izgubljal sem tla pod nogami,usta sem imel nenadoma suha,ven,samo ven sem želel.Stekel sem po stopnicah,na dvorišče,dvorišče je bilo premajhno,ven,kam ven,saj sem zunaj,je kričalo v meni.Odrinil sem policaja na vratih iz zdivjal na ulico.Gregorčičeva je samevala,nekaj policajev je v polni bojni opremi stražilo ulico in poslopja,nikjer žive duše,meni pa se je življenje odvijalo v barvah,prehitro,zakaj,ulica je bila pretesna,naprej v park med drevesa,nasproti šole Majde Vrhovnik,sedel sem na ogromno skalo,ki je kot prikazen zijala sredi parka,naprej pa hram kulture,Cankarjev dom,nič kaj kulturnega se ni zdaj tam dogajalo,razen da sta se Rotovnik in kulturni minister skupaj tresla za lasten obstoj,živalski nagon po preživetju,vojna iz ljudi ponavadi povleče najslabše,nekaterim takrat so maske padle,nikoli kasneje me niso prepričali v nasprotno,niso jim pomagali nazivi in ministrske titule,postal sem moteč,jebeno moteč,vedel pa preveč,kurac preveč,
kaj preveč,glavo mi bo razneslo,sem čutil takrat,tole zadnje so že posledice prihodnosti,ki sledi,katastrofa,kje sem.
Kurčev CD sem opazoval besno,ko sem sedel na skali sredi parka in prihajal k sebi,potem se je začelo še enkrat,zvilo me je v želodcu,skočil sem gor,naredil par korakov do prvega drevesa in pričel bruhati,groza,želodec mi bo razneslo.Minilo je kar nekaj časa,da sem se umiril,se vrnil na skalo in s tresočo roko prižgal cigaret.Ne vem koliko časa je minilo,da sem prišel k sebi,dolgo,najbrž predolgo,potem sem sprejel,sprejel,takšno je življenje in čas v katerem živimo,jeba,jeba,zakaj!
Potem nikoli več nisem doživel takšen čustven pretres,kaj pretres,šok.
Jože,poveljnik in moj zaupnik je storil samomor.S pištolo si je razsul možgane,meni nič tebi nič je končal svoje življenje.Poznal sem ga teden dni,kot bi izgubil brata,pretiravam,nimam brata,da bi lahko kaj takega rekel,ampak smrt je bila zame do tistega trenutka daleč,neresnična,tuja,potem nič več.
Posledično sem prevzel vse poveljniške dolžnosti pokojnega kolega (pokojni Jože Vavtar 91 o.p. avtorja),še ena nenadejana stopnica,čeprav na tako krut način.
Zdaj pa bom na kratko povzel nadaljevanje zgodbe,ki je nujno potrebno za razumevanje dogodkov,ki so sledili,pisala se je neverjetna zgodba.Konec vojne sem dočakal kot poveljnik izvidniškega voda,suhoparna informacija,sodelovali smo v nekaterih znanih podvigih,po deset dnevni vojni sem z svojim vodom predvsem pazil na naše vodstvo,zraven pa je že intenzivno potekalo urjenje na zaprtem območju Kočevske Reke.Do konca Oktobra smo imeli zaprte jugoslovanske oficirje na tem območju,na Kočah nad Kočevsko Reko,zadnji dan umika JLA iz Kopra pa smo jih prepeljali v Koper na trajekt,ki je odvažal jugoslovanske sile.Zadnjih deset dni umika smo bili stacionirani v Kopru,da smo nadzirali umik osovražene ponižane jugosoldateske,polno je bilo provokacij in izzivanj,na koncu so osramočeno zapustili Slovenijo za vedno.Dobro imam v spominu tisto nadrkavanje v luki,na koncu bi skoraj počilo,najbrž gre zahvala edino mag.Šušteršiču,ki je na strani Slovenske Policije vodil celotno operacijo v luki.Bili so to zlati zgledni časi sodelovanja Policije in vojske.V času,ko se je JLA umikala,je Slovenija preko luke Koper uvažala orožje zase in kot se je kasneje izkazalo,za krvavo balkansko bojišče.Nekoč sem ravno končal s pregledovanjem jugo vojakov in njihove opreme pred vkrcanjem-veljal je strog dogovor,koliko kdo sme nesti s seboj,dogovori so bili sklenjeni na pogajanjih med našimi,ki jih je vodil Miran Bogataj in JLA z admiralom Brovetom in generalom Rašeto,jaz pa sem z svojimi fanti varoval ta pogajanja,da ne bi komu padlo na pamet in bi ugrabil našo delegacijo,kot se je zgodilo pred spopadom z polkovnikom Miloševičem v Mariboru.
Potem pa naravnost sto metrov naprej,kje je pristala ladja z Liberijsko zastavo.Pretovorili smo kontejnerje na vlačilce in smer Kočevska Reka.V vsaki kabini je sedel en specialec in pazil na tovor in voznika.Napeto je bilo takrat,ko smo srečevali konvoje jugo soldateske,ki se je pomikala proti Kopru.
Potem je napočil svečan trenutek,zadnji vojak JLA je zapustil Slovenijo.Bili smo zmagovalci,polni sami sebe,glavni frajerji,povsod željeni.Septembra 91 so mi ponudili prvo pogodbo za redno zaposlitev,ponujeno sem sprejel z obema rokama,jaz in večina mojih takratnih soborcev.Postali smo uradno nekdo,Specialna brigada Moris,zaposlen sem bil kot poveljnik podvodnih diverzantov,tako je pisalo v odločbi,čeprav sem počel bolj malo tega,kar bi pripisalu podvodnemu diverzantu.Preselili so nas v Kočevsko Reko,točneje nad Kočevsko Reko v bazo Škrilj.To je elitni vojaški poligon z vsem potrebnim za urjenje in stacioniranje takšne enote,kot smo bili.Sicer ne od začetka,vendar se je zelo hitro pokazalo,da je Specialna brigada Moris prva na vrsti za posodobitve,novo orožje,novo opremo,Zidarjev SCT je v nekaj letih naredil na območju pravi paradiž za urjenje specialnih enot,še celo svojo cesto so nam zgradili,da se nismo vozili mimo Policajev,ki so bili stacionirani 12 km prej v Gotenici.Takrat se je že krhalo na relaciji Janša- Bavčar,kar se je poznalo tudi na odnosih med operativci na obeh straneh.Bili so to časi,ko so bili samo naši in njihovi.
Trgovina z orožjem je cvetela.Kontejnerji orožja so prihajali,odhajali,menjali lastnike,mi pa smo ščitili to trgovanje.Pri vseh transportih do meje smo spremljali tovornjake,vse transporte iz luke Koper smo ščitili do končnega cilja,seveda smo omenjene dejavnosti počeli izbranci, OHI smo se takrat imenovali,skupina znotraj Moris-a.(OHI odred za hitre intervencije).Dnevi so tekli v urjenju,pa na teren oz. varovanje konvojev in kontejnerjev,pa nazaj na urjenje.Nekaj mesecev nihče iz OHI-ja ni šel domov,živeli smo v bazi Škrilj,tam smo živeli špartansko,non stop treningi,predavanja,učenje,pa en kup inštruktorjev za razne vojaške smeri do inštruktorjev za različne borilne veščine,imeli smo inštruktorja za motokros,ja 25 kros motorjev so nam kupili,vse kar si lahko zamisliš,je dobil Moris,iz nas so hoteli ustvariti popolne bojevnike najsodobneje opremljene.Bili so to zlati časi.Na balkanu pa se je zapletalo.Bolj se je Hrvaška zapletla v vojno,bolj smo bili dejavni v obmejnem pasu,potem je zagorela še Bosna,našli so nam nove zadolžitve.Trume bosanskih vojakov so prihajali na naše zaprto območje,kjer smo jih urili,na koncu smo jih še opremili z orožjem in ostalo opremo,mesec dni je trajal kurz za “bosanske specialce”,kasneje sem izvedel,da je Slovenija to Bosancem mastno zaračunala,garancija za plačilo pa je bil helikopter bosanske vlade,ki so ga parkirali na Mariborskem letališču, Bell 412.Mariborsko letališče,če se spomnim te farse,najprej skupaj tihotapimo sto ton orožja,potem se nekdo spre zaradi provizij,dobimo ukaz,da zavzamemo letališče,odkrijemo orožje,obvestimo medije in nekoga obtožimo,da je to njegovo maslo.Podlo,kajne,ampak zgodilo se je,potem pa najebe neki Silvo Komar,ki je bil slučajno po obveščevalni funkciji pristojen,kurac pristojen,država pokvarjena.Letališča so bila slaba točka nove oblasti,tudi na Brniško letališče smo tovorili kontejnerje,za ilustracijo,nekega novembrskega dne je bilo na žagi v Kočevski reki 121 ladijskih kontejnerjev orožja,streliva,min,granat,eksploziva,protiletalskih izstrelkov,proti oklepnih projektilov tipa armbrust,zolja,osa,fagot,ne bom našteval,ker vam to najbrž nič ne pomeni,skratka,Slovenija je takrat na veliko kršila embargo,mi pa smo varnostno servisirali to dejavnost z vsem kar prinaša nelegalna trgovina z orožjem.Celovec,kraj neserečnega imena za Slovenske specialce tako vojaških kot Policijskih.Na Celovškem letališču smo po ukazu ministra in direktorja VOMO ugrabili grškega trgovca z orožjem,ki je nategnil naše “trgovce” beri “posvečene politike”, za miljon ameriških dolrjev.Podvig je znan iz mediev,zato ne bom o njem,se je pa sfižilo,grdo,končalo je se v preiskovalnem zaporu v Celovcu,kjer smo najebali,ampak po devetih dneh molka je Slovenska diplomacija zmogla toliko jajc,beri keša,da nas je izvlekla iz dreka.Te sreče nekaj kasneje niso imeli Policijski specialci,ki so jih zasačili pri podvigu v Celovcu,fantje tam niso bili zasebno,najebali so pa grdo,po sedem let zapora,nekaj jih ni več med živimi,divji časi ko je nova Slovenska država še tipala neznane terene,sploh kjer je bolj primerna tajna diplomacija kot podvigi,v katere so nas pošiljali.Trgovina z orožjem je bila nekaj časa naša primarna dejavnost,če odštejem nenehno urjenje.Skoraj bi pozabil,varovanje ministra za obrambo je bila tudi naša dejavnost,zadolžitev nekaj izbrancev.V dobrih dveh letih smo postali odlično usposobljeni,posedovali smo najboljšo opremo,pooblastila ki smo jih imeli so presegala policijska,čeprav jih ne bi smela.Vse je izgledalo idealno,perspektivno,v tem času sem napredoval do prvega častniškega čina,minister me je povišal z izrednim ukazom,postal sem častnik,podporočnik.
Svet je bil prelep,na začetku pričakovane blesteče vojaške kariere v elitni enoti,častnik v 1,specialni brigadi Ministrstva za obrambo,zvezde so me izbrale,sem bil prepričan.
Življenje je hotelo drugače.

SE NADALJUJE

DILEMA (part 11)

Nadaljevanje bi bilo “in živel sem srečno do konca svojih dni.Življenje žal ni pravljica,napačna odločitev,pa je šlo vse kamor ne bi smelo.Tisočkrat sem si očital,zakaj nisem……………….,zakaj sem……………….,kurac je jokat za nazaj.Zvezde so me izbrale,že res,ampak zakaj?
Uniformo sem le še redko oblekel,dnevi so postajali vse daljši,dokler več nisem ločil kdaj je dan,kdaj noč.Pri 23 letih sem imel za seboj podvige,ki še danes burijo duhove in zahtevajo odgovore!Odgovore na kaj?General Ivan Hočevar,nekdanji šef RŠTO je prestopil na jugoslovansko stran,kot trofejo so ga čuvali v hotelu Jugoslavija v Beogradu.Hudo,če general,ki ve vse ključne podatke,prestopi na drugo stran!
Vsaka resna država bi poslala likvidatorje na izdajalca te vrste.Slovenija hoče biti resna država,zato je general Hočevar odšel rakom žvižgat.Davno davno v začetku devedesetih sem bil v ekipi,ki je odšla v Beograd.Zgodbo iz tistega časa so povzeli časopisi:general Ivan Hočevar je storil samomor v hotelu Jugoslavija,strel v glavo………..konec.Pa je bilo res tako,sem sanjal,da sem tam,da je bilo vse še bolj zapleteno,ga je obiskala družina iz Slovenije,poleg nas seveda!Ne vem koliko časa velja zaveza k molčečnosti,kakšne so posledice nespoštovanje te zaveze,enkrat na sodišču me je moral takratni direktor VOMO-Dušan Mikuš odvezati molčečnosti,da sem lahko sploh odprl usta.Ampak to je bilo l.96,zdaj pa smo 2010,glede na vse,kar se dogaja v naši lepi Sloveniji,bolje da ne pišem več!Ivan Hočevar ni storil samomora,doletelo ga je zasluženo ali pač ne,zgodovina in čas bosta povedala svoje.
Zaradi zapisov v tem blogu se nekateri počutijo ogrožene,dobil sem sporočila,naj ne pišem več,naj ne omenjam tega in onega,zato sem si vzel čas za razmislek.Pisal bom naprej,kot sem si zamislil,zgodbo bom pripeljal do konca,ne glede na vse.
Afera Depala vas se je začela in končala z menoj,marsikaj je bilo napisanega,kup ponižujočih zapisov sem kasiral s strani ljubljanskega dnevnika in Mladine,takratno Delo je bilo na naši strani,medijsko prepucavanje je šlo čez vse meje,za finale sem kasiral še leto dni zapora,trije ministri in kup državnih uradnikov je izgubilo svoje položaje,javnost pozna dogodke,kot so jih servirali “mediji”,torej imam vso pravico napisati vse kar se je dogajalo.Ker sem imel v tej pizdariji glavno vlogo,sem kar pravi naslov.
Bil je lep novemberski dan,služba je šla h koncu,še diverzantsko taktiko predelamo,pa domov,petek je.Na poti v predavalnico me je prestregel Njavro,takratni pribočnik šefa Krkoviča,živčno je pogledoval okoli in siknil,pejt z mano v pisarno,nekaj na štiri oči se morava pogovorit.
Kaj ga muči,sem stopil za njim.Na Njavra so se pizdarije kar lepile,če ni sesul službeni avto,ga je na cesti zbutal ribniški mesar in mu vzel pištolo-bruka,petljal se je z novinarko Špelo Predan,pa ga je skrbelo,da tega ne izve JJ,ki je tudi grel posteljo dotične vlačuge v Zalogu,no ja,kdo pa takrat ni končal v njeni postelji,vabila je vse,kar je nosilo uniformo,žal so v njeni postelji končali tudi marsikateri v modri uniformi,to pa je že bil konflikt interesov.Prava Mata Hari tale Špelca,no ja,Njavro je že vedel,zakaj tam vedri.
Zapri vrata,sedi.Potem sva sedela v tišini in se gledala,to je bila Njavrova fora,tišina,dokler ti ne dopizdi,pa sam začneš,kaj je,a sem tukaj zaradi bla bla,pa je naš Njavrek skontal,kje te čevelj žuli,čeprav je v tistih časih žuljil predvsem njega.
Smolnikar!
Kaj Smolnikar,sem začudeno vprašal?Kaj je z njim,pred pol leta je dobil odpoved,baje zaradi kraje goriva,kar je bilo za lase privlečeno,ne vem zakaj je dobil odpoved,me tudi ne briga pravzaprav.
Poiskal ga boš,naključno seveda,potem dobiš ostala navodila,mudi se mi zdaj,razmisli kako bi se mu približal,je končno izdavil Njavro in to je bil konec pogovora.
Kaj je zdaj to z Smolnikarjem,l.91 je prišel k nam iz Policije,delal leto in pol,pa dobil odpoved.Dokler je bil pri nas,je bil celo poveljnik protiteroristov,zdaj pa je baje spet v Policiji.Nič mi ni bilo jasno,zakaj bi ga jaz poiskal,saj še frenda nisva bila.
Še prehitro sem ugotovil,kam pes taco moli!

SE NADALJUJE

ZAČETEK KONCA (part 12)

Pisarno takrat dragega mi kolega sem zapustil z mešanimi občutki.Stopil sem za štab in prižgal cigareto.Vlekel sem dim,puhal oblačkein si razbijal glavo,kaj ima Njavro spet za bregom.Nič pametnega mi ni padlo na pamet,najbrž mu je pofukal kakšno pičko,pa se Njavru meša,ne bi bilo prvič,Njavro je zrastel med Kočevskimi kmeti,oblačil se je kot kmet,obnašati se ni znal,baje je leta 91 sploh prvič videl Ljubljano,na novinarko Špelo Predan se je zalepil kot muha na drek,dobesedno,Špela je bila manj kot drek,porivala s je s pol Moris-a,z nekaj policaji,politiki,Edvard Oven,Marko Crnković,Janez Janša,Dušan Mikuš,Miran Ališić,Danilo Slivnik,ne bom nadaljeval,samo drobec njih sem omenil,prodorna novinarka,Njavro ji je seveda vse zgobcal,zato smo jo morali imeti pod nadzorom,še to se nam je manjkalo.Nekaj časa sem bil prepričan,da je Predanova naša tiskovna predstavnica,no ja,neke vrste je res bila,packa packasta.
Pot do Ljubljane se mi je vlekla,vsak dan 150 kilometrov zaradi službe,75 tja,pa še toliko nazaj.Ta dan se mi je vožnja še posebej vlekla,ni bil običaj,da je Njavro razpravljal z mano,pravzaprav z nikomer,odkar se je smukal v bližini Janše,mu je zrastel greben.Kolikokrat se je primajal na sestanek in začel,prihajam od Janeza……,kdo se je takrat upal poklicati ministra Janšo in preverjati Njavrove ukaze?Nihče!Model je vrtel cel Pentagon na ta račun,še v.d. direktorja VOMO Dušan Mikuš mu je kimal,neverjetno.Moris je bil v tistem času vse!Resnično,Janša ni zaupal uradnemu VOMU,pa smo prevzeli kup nalog,ki so sicer v domeni varnostne in obveščevalne službe.V medijih se nas je kmalu prijelo ime PARAVOMO,povsem upravičeno.
Nisem še prišel do Ljubljane,ko se je začel dreti pozivnik,popularni pager.Sranje,kje najti telefon,mobitelov še ni bilo,nekaj primerkov NMT prenosnikov smo že imeli,ampak vleči tisto kišto s seboj,no way.Na Lavrici sem končno ugledal gostilno ob cesti,ustavil sem in odšel noter.Prijazna debela šefica mi je pokazala,kje stoji aparat,zavrtel sem izpisano številko in čakal.
Podpolkovnik Krejan tu,takoj,ampak takoj se javi na RŠTO na Prežihovo,in odložil.Koji kurac je zdaj to,nič mi ni bilo jasno.Dobro sem vedel,kdo je Krejan,šef vojaške varnostne službe na republiškem štabu.Nikoli nisem govoril z njim,zato mi nič ni bilo jasno.Poklical sem še domov punco,odpovedal kosilo,kot že tolikokrat do zdaj in se odpravil proti avtu.Pri avtu pa Njavro,kaj za vraga zdaj ta išče tu.Ni mi bilo všeč,da se je podlasica vozil za mano,ampak rekel nisem nič.
Pelji za mano,mi je skoraj ukazal,pa sem mu zabrusil,ne bo šlo,grem domov fukat,če veš kaj je to.Njavro je prebledel,vedel je kam ciljam,Špela je bila gobčna in je veselo razlagala svoje posteljne aktivnosti,ni pozabila osramotiti Njavra,nisem bil sicer pristaš tovrstnih zajebancij,ampak Njavro mi je šel ta dan že pošteno na kurac.Ne zajebavaj se z mano,takoj greva na RŠTO,takoj,čakajo naju.Kdo naju čaka,kdaj sva pa midva kdaj skupaj hodila okoli,od njegove napake,zaradi katere je širna Slovenija izvedela,da smo mi po ukazu Jelinčiću nastavili eksploziv pod avto,se nihče ni počutil varnega v njegovi bližini.Vedel sem,da nimam kaj,služba je služba,malo sem se še prerekal z njim,potem pa sem se ponižno vsedel v avto in zapeljal za njim.
RŠTO,stavba sredi centra Ljubljane na Prežihovi 4.Nisem rad zahajal v to stavbo,preveč bivših jugo oficirjev se je smukalo po pisarnah,delali niso nič,mastne plače so vlekli in srali po Sloveniji.Škoda,da smo takrat sprejeli vso južno bando,ki je bila pripravljena prestopiti k nam.Zame so bili to izdajalci,prisegli so eni domovini in jo izdali zaradi lastnih koristi.Jaz ne bi nikoli prestopil kamorkoli in izdal svojo domovino.Takšne vrste ptice so vedrile na Prežihovi,zato res nisem maral tja po kakršnihkoli opravkih.
Parkiral sem avto in stopil za Njavrom.Molče sem stopil za njim v dvigalo,do vrha sva molčala,potem pa mi je zabrusil.Svetujem ti,da pristaneš na to,kar boš zdaj slišal.Kako prosim,je to grožnja,kurac Kočevski,ne mi s takimi,kurbin sin ciganski,čisto sem bil iz sebe.Vpitje in prepir na hodniku so slišali vsi,zato so se odprla vrata in na hodnik je stopil Krejan.Preden se pobijeta,stopita noter,da slišim,v čem je problem in kdo je kurbin sin?Poklapana sva vstopila v pisarno,notri sta bila še dva modela,ki sem ju prvič videl.
Sedi Mitja,boš kavo,je začel Krejan?
Ne hvala,zakaj sem tu?
Dare,boš ti kaj,se je obrnil proti Njavru?
Njavro je začel o kavi in coca coli,pa sem spet popizdil,halo,nismo v gostilni,lahko že izvem,čemu smo tu?
Krejan je globoko zajel sapo in začel,Dare ti je že omenil Smolnikarja,in me pogledal pričakujoč,da pokimam.
Nič konkretnega se nisva menila,zakaj?
Smolnikar je navezal stik z nekom iz Moris-a,nagovarja ga,da nas vse skupaj zajebe z ministrom na čelu,zbira podatke in dokumente o trgovini z orožjem,zganja klasično vohunsko dejavnost,je skočil v besedo Njavro.Krejan ga je strupeno pogledal,Njavro je utihnil.
Ne vemo,kdo stoji za njim,kaj točno hoče,je pa zadeva delikatna.Dolgo smo debatirali in premlevali,potrebujemo zanesljivega,res zanesljivega sposobnega človeka,da se približa Smolnikarju in vidim,kaj se dogaja.Vsi se strinjamo,da si ti najbolj primeren,poleg vsega nisi nikoli imel nič z njim.
Zakaj jaz,sem vprašal?
Smolnikar ve,kakšen položaj zasedaš,ve da si bil in si zraven pri pomembnih operativnih zadevah,ti si pravi za to nalogo.
Kaj konkretno pa se pričakuje od mene,sem spraševal naprej?
Naključno se boš srečal z njim,se zapletel v pogovor,potarnal boš,da te je strah,da ne najebeš za stvari,ki jih počnete v MORIS-u,navrgel mu boš nekaj krepkih,pa prestrašeno moraš delovat,omeni,da si slučajno videl dokumente,zaradi katerih bi marsikoga bolela glava.
Torej naj ga sprovociram ali kaj?
Točno tako,vidim da si odprte glave,sprovociraj prasca,da ti bo nasedel,potem bomo videli kako naprej.
Kje pa naj ga najdem,s kakšno temo naj sploh začnem,pa predvsem me zanima,koga že ima na vezi in kaj se je do zdaj dogajalo?
Tega ti zdaj ne moremo povedati,za tvojo varnost gre,pa konec koncev tudi za varnost tvojega kolega.Da ne bo nejasnosti pri interpretaciji,kaj si govoril z njim,pa zaradi tvoje varnosti,te bomo ozvočili,ne boš sam,pokrivali te bomo.
V naslednji uri sem izvedel,kje se Smolnikar giblje,s kom se druži,kje rekreativno brca žogo,katero natakarico fuka,kup podatkov so mi natrosili.Ko sem upal,da je ta skrivnostni sestanek pri koncu,me je čakalo novo presenečenje.Pred mano se je znašel list papirja,iz katerega je bilo razvidno,da kot specialec Morisa dobim posebna pooblastila za delovanje pod krinko,vse seveda na prostovoljni bazi,kurac prostovoljna baza,še preden ste govorili z mano,ste že pripravili potrebne dokumente,kaj če rečem ne?
Vedel sem,da tukaj ni ne,po drugi strani pa se mi je vse skupaj slišalo kot da grem glumit James Bonda,zakaj pa ne,niso rabili dosti,da so zainteresirali 23-letnega mulca za tovrstno akcijo.Pa še za spremembo se ne bom izpostavljal,kot je bil primer Beograd,pa Sarajevo,od koder se nisem mogel vrniti dva meseca,ker so me poslali v zaščito konvoja Slovencev,ki so jih hoteli evakuirati iz Sarajeva takratni Demokrati,Rupel,Bavčar,Kacin,no ja,Slovencev ni bilo,kup bosancev,ki so imeli neke veze z Slovenijo v stilu tetka mi radi u Trbovljama,pa je že bil pravi za konvoj.Resnici na ljubo ni nikogar brigalo za Slovence,kurci Demokrati so se prišli slikat,ker so bile v Sloveniji volitve,potem pa gas nazaj,jaz in trojica sodelavcev pa smo ostali,da zavarujemo še en konvoj,zdaj se je res javilo precej pravih Slovencev,prej ni prišel glas do njih,da smo jih prišli evakuirat.Seveda je nastalo totalno sranje,umik ni bil več možen,iz Sarajeva se je umaknila tudi JLA in Mladićeva drhal je užgala po Sarajevu,znašli smo se u pizdi,res u pizdi,dva meseca skrivanja v zaklonišču Holiday INN-a,družbo so nam delali Nigerijski UNPROFOR,raje se ne spomnim kam so nas poslali in znajdi se.Po dveh mesecih smo skoraj z orožjem izsilili,da so nas vzeli na ruski transporter,ki je pristal na Sarajevskem letališču,ko so prvič vzpostavili zračni most za humanitarno pomoč.Na letališču Pleso v Zagrebu so nas izkrcali,potem so nas prišli iskat gospoda iz VI uprave Mors-a.
Pa Celovec,rutinska ugrabitev Grka,ki je Janši popalil miljon dolarjev avansa za neke protiletalske rakete,stvar se je sfižila,deset dni preiskovalnega zapora v Avstriji,preden se je primajal odposlanec direktorja VOMO Lovšina,raje se ne spomnim vseh sranj,kjer mi je šlo za glavo,torej je ta naloga,navezati kontakt z bivšim sodelavcem in ga podlo sprovocirati,balzam in dopustniški hec.
Podpisal sem pripravljene papirje,mnogo kasneje,ko se mi je sodilo na sodišču za podvige pod skupnim imenom “Depala vas”,jih je sodnik Šinkovec označil za lažne dokumente in mi prilepil leto dni zapora.Hvala ti Janša za to leto in vse,kar je sledilo.Krejan je papirje pospravil v mapo,na mapo napisal OPERACIJA MARINEC,Marinec je bilo moje tajno ime za vojaško varnostno službo,in mi končno predstavil ostala prisotna,ki sta do takrat molčala.
Andrej Podbregar,močan možakar,pleša in brki,bivši agent SDV,mi je stisnil roko,da so se mi pobelili členki,res hrust tale Podbregar.On je tu za tvojo varnost,kjerkoli boš,bo on blizu tebe,če boš v težavah,bo posredoval,seveda ne samo on,cela ekipa,ampak kontaktiral boš z njim.Tudi Njavro z svojo skupino je vključen,tako da te nima kaj skrbeti.O pizda,pa ravno zdaj me je začelo skrbeti,če bo Njavro pazil name,se mi ne piše nič dobrega.Njavro je bil sicer srčen in predan fant,vendar nesposoben za kaj takega.On je bil mojster laži,dezinformacij in provokacij,službeni maneken,kaj drugega pa ne.Njega označiti za specialca je bilo smešno,mesar iz Ribnice mu je na vesti prisolil klofuto,vzel službeno pištolo in jo odnesel na Policijo.Jaz bi dal takoj odpoved in odselil bi se na drug konec sveta,Njavru pa ni prišlo do živega,čeprav je bil tarča posmeha,edini specialec,ki nima veze z borilnimi veščinami,še vklepanje mu ni šlo od rok.Ko smo v Ribnici ujeli oficirja KOS-a Suljevića,so se Njavru tako tresle roke,da ga je moral vkleniti Smolnikar,kakšna ironija,zdaj pa je Smolnikar očitno tarča Njavra.Prav zanimalo me je,kaj se bo izcimilo iz tega,je Smolnikar res kaj rovaril proti nam ali je to muha in maščevanje Njavra.Če je kdo na tem svetu obseden z maščevanjem,je to Njavro.
Drugi model se mi ni predstavil,kasneje sem izvedel,da je tudi bivši SDV-jevec,zdaj pa je služil nam,točneje bil je Njavrov mentor.Tam je bil,da me oceni,če sem primeren za to nalogo.Ni mi bilo jasno,zakaj taka uvertura,pa vsa ta ekipa,pa sestanek v prostorih RŠTO,kmalu mi je bilo precej stvari bolj jasnih,operacija proti Smolnikarju je bila že v polnem zamahu,preden so mene vključili.
Ko sva z Njavrom odhajala,sva molčala,ko sva prišla na dvorišče,pa se je razkokodakal,češ kaj se grem,kako se obnašam,kaj si dovolim,če se mi sploh sanja,za kakšno operacijo gre?Pol ure.pa sem iz njega izvlekel vse,kar bi mi moralo ostati skrito.Krtov v MORS-u je več,eden od njih je Tone Painkiher,pa Brane Lukač in njegova operativka Darja,za Smolnikarjem da stoji hudič in pol v obliki samega osovraženega rdečega Kučana.Milan Kučan je bil takrat najbolj osovražena in prezirana oseba med Morisovci,klicali smo ga CLIO,po reklami,ima vse,kar imajo veliki.
Sedel sem v avto in speljal.Po Tivolski sem divjal,kot bi me preganjali duhovi,mimo železniške postaje sem skoraj povozil bosanca,ki se je mastil z burekom,pri športni dvorani Tabor sem ustavil in stopil ven.Ni mi dalo miru,nisem mogel kar domov,ura je bila pozna,kosilo me je čakalo ob 16 uri,zdaj je skoraj polnoč.Ni se mi šlo domov,spet prerekanje,da imam drugo babo,kako naj ji povem,kaj počnem,lagal sem,da sem stražar,da čuvam skladišče,nič nisem smel razlagati,kaj zares počnem v službi.Za njo je bila edina razlaga,varanje,super,poleg vsega sranja,ki se mi obeta,še jebada doma.Nisem vedel,o čem naj tuhtam,o izgovoru doma,ali o tem kar sem doživel zadnje ure.Najbolje,da zjutraj obvestim Krejana,da se ne čutim sposobnega za to nalogo.Ampak,hm,ampak,izziv,ne vem kateri hudič me je obsedel,da nisem odpovedal naloge,kaj me je vleklo v to?Prižgal sem cigaret,zaprl oči in si predstavljal da sem daleč stran,neka tesnoba me je prijemala,občutek,ki ga nisem poznal.
Odklenil sem vrata,prižgal luč,ko se je začelo,prasec,tole ti je zadnjič,da te ni domov,končalo se bo tole!Sranje,obrnil sem se in nazaj ven,nisem imel moči še za to sceno,šel sem do avta,prižgal radio in se zamislil.Saj ne more biti kaj posebno narobe,vse skupaj se bo dogajalo na domačih tleh,ne bom izpostavljen sranju ala Sarajevo,Celovec,Beograd,ali še kaj hujšega,ne bom o tem zdaj,kaj je bilo še hujše!
Nič,zapeljal sem na cesto in via Kočevska Reka,bom pa za spremembo ponoči visel v pisarni,si napisal nadure,ker sem moral razmišljati o Smolnikarju.Bo nasedel,nisem ga dobro poznal,nisva se družila za časa,ko je bil tudi on Morisovec,vem da je gobčen in nagnjen k pretiravanju.Da je kradel gorivo,kar je bila uradna razlaga,zakaj so ga odpustili,tega nisem verjel,klošar pa ni bil,od kje so to privlekli,kraja goriva?Najbrž,da so ga ponižali,zdaj pa se jim hoče maščevati.
Nisem pa vedel,da operacija poteka že nekaj časa,vse sile so bile usmerjene v obračun z ostanki komunističe navlake,kot so se izražali kolegi na Pentagonu.
Podpisal sem pakt s hudičem,ampak tega takrat še nisem vedel.Poti nazaj ni bilo več.

SE NADALJUJE

PORAZ (part 13)

Zbudil me je ropot.Odprl sem oči,zlomljen in zjeban do konca,spanje v pisarni na mizi,kurac je to.Glava me je bolela od razmišljanja in tehtanja,kaj storiti?Pizda,december je pred vrati,kup načrtov sem imel za ta december,med drugim dopust,ki ga nisem uspel izkoristiti poleti,zdaj pa naj se spustim v tole sranje pod krinko.Stopil sem v kopalnico in se uredil,potem pa sem odšel čez cesto v bife na kavo.Bife v Kočevski Reki,to je nekaj imenitnega,kar verjemite.Ko sem dobil zvarek,ki naj bi bil kava,sem popizdil,kave tam pač ne dobiš,ker se zjutraj vsi nalivajo z žganjem,verjeli ali ne,večina tam je alkoholikov,v sorodu pa so vsi na tem bivšem zaprtem območju,zato so tudi na pol debilni,tam stari fuka ženo,hčerko,snaho,pa še koga,ja,tudi to je Slovenija.Za Njavra bi dal roko v ogenj,da je eden teh “home made” izdelkov.
Po krajšem zmerjanju pijancev navsezgodaj sem se dodobra zbudil,zastava pred štabom je že plapolala,začel se je nov dan v Specialni brigadi Moris.Jutranje drkanje mi je že zdavnaj prišlo pod kožo,obveznih 12 kilometrov teka iz baze do Štalcarjev in nazaj mi je bilo v veselje,prav tako vsi fizični napori,ki so sledili.Če nisi bil na nalogi,si se uril cele dneve.Prihajali so vedno novi in novi inštruktorji,vsak mojster svoje obrti,pestro in zanimivo,ko se je dan nagibal proti večeru,smo bili zjebani do konca.Včasih sem si prav želel,da ne grem nikamor,da ostanem v bazi na urjenju.Tega dne sem zapustil bazo,z Njavrom sem odšel na Pentagon v Ljubljano,bazo na Škrilju sem naslednjič videl čez sedem mesecev.
Sedem mesecev je trajala “operacija Marinec”,operativni del se je končal z aretacijo v Depali vasi,politični obračun pa mislim da traja še danes,igralci so se zamenjali,glavna akterja pa še kar gonita svoje na drugih “poligonih”.Če se danes ozrem nazaj,dobro da ni prišlo do večje pizdarije.Elitna brigada Slovenske vojske je do zadnjega na smrt sovražila svojega vrhovnega poveljnika,predsednika Milana Kučana.Za nas je bil komunist,rdeči odpadnik,stvor najslabše vrste,on in vsi komunisti,rdeča banda,komunjare,tako so nas učili,vsak dan.Ne bom pozabil,ko smo ščitili trgovino z orožjem,prenašali vreče in torbe deviz,Lovšin,Zvonar in Krkovič so dnevno kasirali miljonske cifre v devizah,kje je končal ta denar……?Joj,kaj pa govorim,nobenega denarja ni bilo,je Janša že stokrat povedal,da smo vse zastonj dali Hrvatom in Bosancom,če kdo govori drugače,laže.Najbrž sem sanjal,da sem nosil torbe z gotovino v Krkovičevo pisarno,kjer so posvečeni denar šteli in sortirali.Kdo so bili posvečeni,kdo le,Lovšin,Zvonar,Krkovič,najbrž še kdo,ne najbrž,prav gotovo,ampak rekel sem si,napisal bom samo kar sem sam videl in doživel,”rekla -kazala”,ne jebem tega.
Prvi kontakt z Smolnikarjem mi je organiziral natakar v Valvasorju.Smolnikar je ves začuden prišel,kaj bi jaz rad od njega.Zdaj je bilo vse v mojih rokah,ga bom zavedel in prepričal v nastavljeno igro,ali me bo prebral.Da je bil pritisk še večji,je poskrbel Njavro z popotnico:Janez računa nate( JJ op.a.).Pizda,v želodcu me je grabil krč,usta sem imel suha,ko me je Smolnikar gledal v oči in poslušal z odprtimi usti.Kmalu mi je bilo jasno,da Smolnikar ni pozoren na nič,zaslepljen od sovraštva,pripravljen storiti vse,da se maščuje,ker so ga nogirali kot tatu goriva(kar je bila laž,goriva pač ni kradel).Govoril sem mu o podvigih,ki se nikoli niso zgodili,pomešano s tem,kar je vedel,da se dogaja,od tega,da prodajamo orožje,urimo Bosance,operiramo tam,kjer nimamo kaj iskati,storilce kaznivih dejanj v svojih vrstah ščitimo,kup pripravljenih dezinformacij,ki so mu zmešale glavo in zameglile razum.
Sredi pogovora je Smolnikar opazil,da je v lokalu tudi Podbregar iz VOMa.Ga poznaš,me je vprašal in pokazal nanj.
Ne,prvič ga vidim,sem se zlagal.
Pojdi za mano,mi je dejal in izginil ven.
Šel sem za njim,odpeljala sva se do ZOO parkinga.Tam se je začelo “zares”.
Smolnikar je izvlekel pištolo,mahal z njo in rekel.Če me vlečeš,te počim,to ni šala,ti je jasno.Delal boš po mojih navodilih,ne skrbi za nič,tvoji bodo končali za rešetkami,tebi bomo pa službo v SOVI dali.
Kdo ste to vi,sem vprašal?
Delam za organizacijo,mi je zabrusil,red bo v tej državi,boš videl,Kučan stoji za tem,ko bo Janša najebal,glej da boš na pravi strani.Podrobnosti tega sestanka so se že tolikokrat pojavile v javnosti,da ga ne bi opisoval.Kaj je res in kaj ne,o tem ni bilo nikoli dvoma,ker sem bil vedno ozvočen.Ko je Janša izvedel,kakšna igra se mu pripravlja,je vrag odnesel zajebancijo.Postal sem prvi operativec,najbolj pomembna figura na šahovnici,življenje se mi je postavilo na glavo.Naslednjih šest mesecev se je dogajalo kot v filmu.Dobival sem se z Smolnikarjem,mu nosil dezinformacije,pritiskal nanj,da me predstavi drugim članom organizacije,v dokaz,da ni vse skupaj njegovo maslo.Operacija je kmalu dala rezultate.Dezinformacije in ponaredki,ki jih je pripravljal Njavro,so se znašli v Mladini,Dnevniku in še kje.Jaz pa sem načenjal njihovo mrežo,igral sem prestrašenega agenta,ki hoče zaščito in varnost.Smolnikar mi je obljubil,da mi bo pripeljal njegovega šefa,Petra iz SOVE.
Peter je bil nihče drug kot Drago Kos,takrat namestnik Klavore v kriminalistični policiji,danes bolj znan kot bivši šef protikorupcijske komisije.Kosa sem dobro spoznal,kot profesionalec ni bil od muh,kot človek pa manj kot drek.Za Kosom je prišel na vrsto Erhatič,stari znanec iz Policijskih vrst,pa Perko,prav tako krim služba,niso bili toliko pomembni vsi ti skorumpirani policaji,kot je bil pomemben Kučanov svetovalec za varnost,Peter Šefman,z njim je Kučan pustil svoj podpis in spodbodel Janšo,da gre na vse ali nič.Po profesionalni plati smo jih držali za jajca,vse sem uspel posneti,žal pa je igro vodila zaslepljena politika,zato je bilo nadaljevanje pogubno.
Toliko črnila je bilo prelitega zaradi afere Depala vas,morje laži in dezinformacij,če povzamem,šlo je za obračun Kučan – Janša,za večjo pogačo od orožja in za stare ideološke razprtije.Kako naj si naprimer razlagam dejstvo,da smo ščitili trgovino z orožjem,na Mariborsko letališče smo mi Morisovci razložili več kot sto ton orožja,da ga prodamo Bosancem.Izetbegović je za garancijo pustil helikopter BELL 412 na Mariborskem letališču.Nekaj dni smo na mrtvo stražili in skrivali,kaj imamo na letališču,potem pa nor ukaz iz vrha,umik z letališča,čez nekaj ur pa smo v spremstvu novinarjev vdrli na letališče in odkrili orožje.Janša je sklical novinarsko konferenco in obtožil Kučana za lastništvo tega orožja.Takratni šef mariborske izpostave VIS-a Silvo Komar je najebal,zaprli so ga,čeprav nič krivega,tako funkcionira država in politika.Takrat mi je postalo marsikaj jasno.Ne vem,koliko državljanov ve,da je bila Slovenija 29.3.1994 na robu vojaškega udara.Parlament je zaradi Depale vasi odstavljal Janšo,Kacin stari znanec je ves poštirkan čakal na razplet,vedel je,da ga čaka ministrski stolček takoj,ko Janša pade.Še nekdo je čakal,da Janša pade.Specialna brigada Moris.Načrt je bil,da vdremo v parlament takoj,ko bodo izglasovali Janšev odstop.V večernih urah je bila večina Morisa že v Ljubljani,razporejeni v okolici parlamenta in še na nekaj mestih,da preprečimo policajem posredovanje.
Okoli druge ure zjutraj je bilo,ko je Janšo parlament odstavil.Zdaj smo bili mi na potezi,nisem verjel,da je prišlo tako daleč!Tri leta nazaj smo skupaj nagnali JLA iz Slovenije,zdaj pa smo na pragu obračuna med seboj.
Navlekel sem maskirno kapo na glavo,še enkrat pogledal,če je varovalo na orožju odprto in srepo opazoval glavni vhod,kamor bo vsak trenutek krenila moja skupina.Ostale formacije so pokrivale ostale izhode in bile pripravljene na širšo blokado centra mesta.Še danes ne vem,katera trezna glava je prepričala Janšo in Krkoviča,da tako pač ne gre v demokraciji,namesto ukaza za napad in zavzetje parlamenta je prišel ukaz,da se umaknemo prav v Kočevsko Reko.Bili smo poraženi in ponižani,brez vojskovodje,razpuščeni,nekateri so spustili nekaj solzic za našim ministrom,Njavro naprimer.
Začelo se je daniti,nam pa je začelo hudo goreti pod nogami.Naslednji dnevi so minili v uničevanju sledi in obremenilnega materiala,vedeli smo,da so tudi Krkoviču šteti dnevi na čelu Morisa.
V nadaljevanju zgodbe boste izvedeli,kakšne naloge in podvige smo izvajali v imenu države,doma in v tujini.Trgovanje z orožjem je zahtevalo,da smo prisotni tam,kjer nismo imeli kaj iskati,Hrvaška,Bosna in še marsikaj.Med drugim smo se srečali z razvpito srbsko enoto,rdeče beretke.Izvedeli boste,kdo v Bosni je bil kupec orožja in kdo naročnik naših prepovedanih misij.V napol zapuščeno in razdeljeno Veliko Kladušo smo dostavili naročeno,ravno v času,ko so “rdeče beretke” v operaciji PAJEK dostavile Fikreta Abdića,potem ko je pobegnil iz Kladuše in pustil na cedilu zaveznike srbe.Precej je še skritega,pa v nadaljevanju ne bo več.
Za nekaj časa sem prekinil pisanje tega bloga,preveč razburjenja in jeze sem povzročil pri bivših kameradih.Dovolj mi je sikanja,groženj in jamranja,ne smeš o tem pisat,pusti okostnjake pri miru,ne drezaj kjer ni treba…..,evo vam kurac težaki prestrašeni,vse kar smo počeli v imenu države bo napisano tukaj,nič pomembnega ne bom izpustil. SE NADALJUJE

next post: PRELITA KRI

PRELITA KRI … (part 14)

Dnevi po odstavitvi ministra za obrambo Janše so minevali v brezdelju.Brezdelju v smislu usposabljanja in izvajanja nalog.V polnem teku pa je bilo razčiščevanje,kaj smo počeli in kaj ne,v stilu,če te Lukać(preiskovalec vomo)vpraša,kaj smo počeli na Hrvaškem,kaj v Bosni,tam nas ni bilo,nekaj zasebnih izletov…!Nihče natančno ni vedel,katere akcije so bile legalne in odobrene “by the book”,kaj pa so bile akcije na “črno”.Ko so se stvari dogajale,je bilo vse jasno kot beli dan,zdaj pa smo se gledali kot da smo “bebci”.
Njavro je izgubil spomin,kar je bil slab znak.Nikoli nisi bil v Karlovcu,če te vpraša komisija,nikogar od teh iz armade BIH,ki ste jih urili v Svetlem potoku,ne poznaš osebno,nikogar več nisi potem videl……,prav prav,sranje torej.Pizda,kaj je zdaj sporno,Svet za nacionalno varnost sprejme odločitev o pomoči Hrvaški in BIH,urimo jih,oborožimo jih,še na bojišče jim dostavimo orožje in opremo,glavo nosimo za to naprodaj,zavestno smo kršili embargo,model ki je sedel v tem svetu zdaj sedi v jebeni preiskovalni komisiji in nič ne ve?Kako je to mogoče?Razen,če Svet za nacionalno varnost nikoli ni sprejel kaj takega in smo vse skupaj počeli kot zasebniki na črno,da nas je nekdo izkoristil za svoje orožarske posle za svoj žep?Nak,tega ne verjamem.
Ampak dejstvo je,da sedim pred preiskovalno komisijo,model ki je podpisal ukaz za neko operacijo,sedi v tej komisiji in o vsem skupaj nič ne ve,…kaj naj zdaj,gledam njega,gledam odvetnika in čakam rešilni namig,postaja mi vroče,vse dolge ure treningov premagovanja stiske in stresa,pozabljeno,pizda svoji me bodo potopili,kdo je zdaj kdo…,mučna tišina,lahko bi šivanko slišal,kako pade na tla…
Prosim za prekinitev,je presekal tišino odvetnik Hribernik in napadel predsednika komisije,
kaj si pa domišljate,tako sugestibilno vprašanje,..utrujeni smo,lahko nadaljujemo po kosilu,je skoraj ukazal in mi pomignil,naj vstanem.Z olajšanjem sem vstal in se napotil proti vratom.Na hodniku te hladne stavbe na Bethovnovi sem čakal odvetnika Hribernika,ko zagledam na drugi strani Smolnikarja.Hotel sem proti njemu,da vidim,kako si je zacelil buške,ko so me obstopili varnostniki in me pričeli vleči stran,..vidva se pa ne smeta srečati,in so me pospremili na drugo stran hodnika.
V tem je prišel odvetnik Hribernik in zmajal z glavo,v čem je problem?
Sprašujejo me o stvareh,ki se naj ne bi zgodile,vprašanja mi postavlja tip,ki je podpisoval ukaze,je to kakšna neslana šala ali farsa?Saj ve kaj je ukazal,kaj je podpisal,kaj zdaj budali?
Poslušaj dobro,me je strogo premeril odvetnik,to se ni zgodilo,zato te pa sprašuje,ker ima čisto vest,nikoli ni bilo takega ukaza in teh dejavnosti,si razumel!!!
Vse manj mi je bilo jasno,oziroma vse bolj mi je bilo jasno,da je tale komisija farsa za medije,da moram lagati kot so se zmenili! Tudi prav,ampak pred Kladušo smo izgubili človeka,pri umiku je eden naših izgubil življenje,pri vrnitvi je bilo to v poročilu,torej vsega ni bilo,
pizda,kri je bila prelita,kako se ni nič zgodilo,kaj pa je bilo z njim ….? Je grob na Žalah prazen,po moje ni,če grem k njemu domov,bom našel vdovo in otroka,bi našel takrat,zdaj po vseh teh letih,koliko že,17 ali 18 let nazaj…!
Sedla sva v kot Ribje restavracije v centru Ljubljane in naročila.Odvetnik me je srepo gledal,tudi njemu ni bila všeč situacija v kateri sva se znašla.V restavracijo sta prišla dva uslužbenca državne varnosti in prav tako naročila.Tale dva tu nista slučajno,mi je pomignil odvetnik.Sranje je bilo popolno.Odvetnik Jože Hribernik,pošten možakar,me je zastopal v tem sranju,k njemu me je pripeljal moj boss Krkovič,poleg mene je Hribernik zastopal še njega,torek Krkoviča,pa Njavra in tudi našega ministar Janšo.
Poslušaj,ministra ne omenjaj,z ministrom niste imeli nič,si razumel,raje ne odgovori,kot da se zapleteš,poglej me vedno preden odgovoriš,zajemi sapo,premisli,vzemi si čas…….,sicer pa,tu imam vprašanja,zdaj bova šla skozi.Neverjetno,dvajset vprašanj,ki mi jih bo zastavila komisija,je imel pri sebi,kako je to mogoče.Vse bolj mi je postajalo jasno,da sem vpleten v velezavajanje javnosti in še koga zraven.Obdelala sva vprašanja,ki jih je komisija dan prej skrbno sestavila,šlo je za mešano komisijo MORS-a in MNZ,od dvajsetih mislim da na sedem nisem odgovoril,tako mi je bilo naročeno.
Če bi poslušal svojo vest,bi vse skupaj poslal u pizdo materino,tako pa sem poslušno sledil nadaljnim korakom.Si me razumel,naj te ne povezujejo z ministrom,linija poveljevanja v vojski je menda jasna.
Že že,ampak v službi je vsak dan pizdarija,preiskave,zaslišanja novih agentov,ki sta jih privlekla Kacin in Miklavčič,novi šef VOMO,ne morem se delat budalo,če so do včeraj na svoje oči gledali kaj počnemo.Takrat so bili tiho in na stranskem tiru,razni Branislavi Lukači,Damjani Režki in podobni,zdaj pa me vsak dan secirajo.Kacin je zahteval,da se mi odvzame pooblastila,kreten,ni se še ufural,da je minister,samo on mi lahko vzame pooblastila,ne pa da to zahteva od šefa VOMO.Hribernik je zmajal z glavo in mi dejal;Janez je poskrbel za to.
Nejevero sem ga gledal!Poskrbel,kako le?
Jutri se oglasi pri tej zdravnici,boš dobil bolniško za pol leta,da se te umakne na varno.Če prav razumem,se bom umaknil za pol leta na bolniško,kaj pa potem?
Naprej bomo videli,kakšen bo razplet dogodkov,zaenkrat pa sta bivši minister in bivši šef Moris-a sklenila,da je najbolje,da greš ti,pa Njavro in še sedmerica na daljšo bolniško odsotnost.
Preden pa greš na bolniško,boš še nekaj opravil.
Kaj je bilo to nekaj?Prišel sem ozvočen na preiskovalno komisijo,ki je bila zaprta za javnost,odigral svojo vlogo z odgovori,potem pa sem posnetek odnesel v Podutik na Krivec 2a,kjer je takrat stanoval novinar Dela Vinko Vasle.Delo je takrat pod Doberškom pustilo Vasletu proste roke pri pisanju,kar je bilo v našem interesu,da objavi Delo,sem odnesel Vasletu,ki je spadal v krog zaupnikov Janše in Krkoviča.Tako je Vasle objavil,kar se je dogajalo za zaprtimi vrati.Nasprotna stran je imela v rokah ljubljanski Dnevnik in Mladino,mi pa Delo in kasneje Mag,potem pa so se itak premešale vse karte!!!
Ko sem ob morju srebal kavo in užival lažno bolniško,mi nekaj ni dalo miru!Tako velika in tvegana operacija,na tujem ozemlju pod embargom,pa je bilo le eno od dvajsetih vprašanj,na katerega sem odgovoril,da ni v kontekstu,da zato ne bom odgovarjal in konec,pozabljeno.Nekaj njih je najbrž obogatelo,nekaj nas je bilo takrat pohvaljenih in nagrajenih,nekoga pa ni več!
Hladen odgovor,tega ni bilo,konec!Vest in spomin me nista izdala,bili smo tam,uniforma premočena od njegove krvi,krvi ki je brizgala iz ogromne luknje v glavi,trenutek in konec ,prepozno.
Pokopal bi ta podvig v pozabo,kot da ga ni bilo,kot še marsikaterega drugega,ampak tu smo izgubili svojega človeka,specialec Slovenske vojske ubit na tujem bojišču,za kaj,za koga…
Nekateri tega ne bomo pozabili,zato bom v nadaljevanju bloga obelodanil ta podvig,ki naj ga ne bi bilo.

SE NADALJUJE

MIKSTONE

MIKSTONE
mikstone | december 17, 2010 at 04:01 | Categories: history | URL: http://wp.me/pY7me-1L
tokrat malo drugače, sledi link http://mikstone.wordpress.com
MIKSTONE’s BLOG

SREČNO NOVO LETO 2011 !!!

Spoštovane bralke in bralci !

V letu ki prihaja vam želim obilo sreče in zdravja,
optimizma polno vrečo
in veliko ljubezni!

mikstone

-po praznikih sledi nadaljevanje !

BRATJE v OROŽJU (part 15)

Orožje, dobrina brez katere ni šlo v devetdesetih. Imeli smo to srečo, da se je Jugo armada na hitro odločila zapustiti Slovenijo. Kako in zakaj, kakšni so bili tihi dogovori, bomo izvedeli morda čez nekaj desetletij. Armada je odšla, nam pa so ostala polna skladišča orožja in po večini neuporabne zastarele opreme. Veselo! V letih 91 do 93 smo bili glavni opremljevalci “hrvaške in bosanske vojne”! Marsikaj je danes znanega, marsikaj se še vedno skriva in taji, ni to moja stvar, sem pred komisijo povedal, da nimam pojma, kot ostali kolegi in s tem smo zaključili. Če bi kdo hotel razčistiti trgovino z orožjem, ne bi imel težkega dela, ampak kaj ko ni interesa za to. Nihče od takrat vladajoče garniture ni ostal brezmadežen, zato so komisije ki so jih ustanavljale različne garniture v parlamentu, metanje peska v oči. Če nočeš, da se kakšna stvar razišče, ustanoviš parlamentarno preiskovalno komisijo, stvar zaključena. Kako so komisije sestavljene vemo, malo teh, malo onih in predsednik, ki se trudi, da se ne zaslišijo pravi ljudje, da se ne postavljajo prava vprašanja, če pa že, pa ima preiskovanec svoje pravice, ki mu dovoljujejo poniževanje in zasmehovanje komisije. Roko na srce, kaj drugega si tudi ne zaslužijo. Jure Janković je lep primer, kako se norčevati iz t.i. preiskovalnih parlamentarnih komisij. A mogoče nimamo Policije in Tožilstva, da kvazi komisije opravljajo njihovo delo.
Še en naporen dan v Kočevski Reki. Ura se je bližala tretji popoldan, ko smo utrujeni in zbiti pogledovali proti prašni cesti, kje je naš prevoz. Po drilu od sedmih zjutraj se je prihajajoč trušč s ceste zdel kot odrešitev. Dve in petnajst, mi je odgovoril Sine na vprašanje, koliko je ura. Zgodaj je za prevoz in postroj, sem pomislil, to ne bo bus. Iz oblaka prahu je pridrvel Wrangler s pilotom Njavrom za krmilom. Njavro je dobil ta vzdevek za volanom, potem ko je sesul nekaj službenih vozil, potem pa se je izkazal, ko je prevzel razbitje službenega Pucha G. Resnica je bila, da je dal Njavro vozilo v upravljanje Krkovičevemu sinu Toniju, ki je takrat štel sedemnajst let. Zletela sta s ceste, Puch totalka, njima pa nič. Dare je pogumno prevzel nesrečo nase, še Krkovič takrat ni poznal resnice, kdo je vozil in kaj se je pripetilo.
Pilot je parkiral Wranglerja, tokrat brez praske. Kakšnih sto vojakov je bilo takrat v bazi na Škrilju, pa nekaj poveljnikov. Samo upal sem, da Dare ne išče mene, kmalu bo tri, rad bi šel domov, nekaj dni že nisem videl doma, tole urjenje mi je počasi presedalo. Spremljal sem ga s pogledom, kam bo zavil. V dežurno sobo, torej ne išče nobenega od poveljnikov, kamen se mi je odvalil iz srca. Prehitro ! Ni minilo pol minute, že je pomolil svojo glavo skozi okno in vpil, Komočar, Kunstelj, kje sta, takoj sem! Sranje, kaj je spet. Njavro je bil vedno slaba napoved, tudi tokrat se ni izneveril. Privlekel sem se do hiške, kjer je domoval dežurni baze Škrilj. Prižgal sem cigaret in vlekel na ušesa, kaj imata s Komočarjem, nekoč slavnim nogometašem. Nič resnega, nekaj o nogometu in avto bumu Kočevje, sem takrat ujel na ušesa. Stane Komočar, klicali smo ga Sine, je bil pripadnik Moris-a od prvega dne, eden redkih, ki še danes nosi uniformo in zastopa Slovenijo na misijah v tujini.
Ko je opravil z njim, sem bil na vrsti jaz. Ti kar vzemi stvari, greš z menoj do štaba, nekaj te rabijo. Kaj, kdo, sem vprašal, pa sem dobil odgovor, vse boš izvedel ob pravem času, kar je z drugimi besedami pomenilo, da nima pojma zakaj gre, sicer bi nekaj izčvekal ali pa ne bil Darko Njavro. Darko je njegov izum, njegova želja, da se ga tako kliče, sicer je njegovo pravo ime Martin Božidar. Dvajset minutno pot sva prevozila v tišini, mučni tišini. Nisem hotel drezati z vprašanji, ker bi s tem izdal kaj mi leži na duši. Hvala bogu sva bila hitro na štabu. Molče sva šla eden za drugim po stopnicah do sejne sobe. Počakaj tu, mi je siknil in zdivjal po stopnicah do Krkovičeve pisarne.
Kmalu so se mi v sejni sobi pridružili Krkovič, Njavro, Štampar in še nekdo v civilu, takrat ga nisem poznal.Gre za pomoč prijateljem, je začel Krkovič. V nadaljevanju sestanka sem dobil nalogo, kar sem tudi pričakoval. Dve kombinirani vozili je treba dostaviti malo naprej od Karlovca, to je vse. Točne podatke in navodila dobiš zjutraj, zdaj pa zberi in pripravi ekipo. Kaj pa Dare, a on ne gre, sem zbodel Krkoviča?
Dare ima pomembnejše zadolžitve, mi je siknil, nejevolje ni mogel skriti. Seveda, če gre za turistični izlet in šminkiranje, bo šel Njavro, če pa obstaja možnost “težav”, bo šel pa Kunstelj in njegovi. Že videno, večkrat od leta 91 naprej.
Namesto domov, sem ostal v Kočevski Reki, da pripravim vse potrebno za naslednji dan. Proti večeru so v Kočevsko Reko pripeljali dva dostavna kombija C25. Hkrati je prišel tudi Dare z ekipo in odpeljal oba kombija v Spodnje garaže (baza za oklepnike). V hotelček nasproti štaba pa je prišel naročnik, mogoče boljše rečeno kupec, samo jaz tega takrat še nisem vedel. Dva v kombi, to bo dovolj, mi je naročil Dare. Torej štirje gremo na to pot, jaz in še trojica. Da gremo na pot v civilnih oblekah, mi ni bilo treba posebej razlagati. Trojica, ki sem jo določil, da gre z menoj v to akcijo, ni bila navdušena. Navdušen nisem bil niti sam, minevalo me je začetno veselje, preveč nepravilnosti in krivic sem spoznal že takrat, pa nisem dopolnil niti 23 let.
Zjutraj sem šel do Spodnjih garaž, kjer se je Njavro z ekipo ubadal s transportom. Oba kombija so naložili do stropa, kesona pa so dodatno zaklenili z žabico. Njavro je šel prevrtat zadnja vrata obeh dostavnih vozil, da je lahko še dodatno nabil žabico. Takšne neumnosti še nisem videl, ampak sem molčal.
Kaj je v kombiju, sem vprašal in potrkal na vrata. Le kaj, se je živčno zadrl Njavro, lubenice, kaj pa drugega.
Kombija sta bila naložena z orožjem, kakšnim pa nisem vedel. Domneval sem, da bomo peljali kakšne protioklepne izstrelke, mogoče protiletalske pizdarije, ki jih je pri nas raztovoril Ludvik Zvonar, še eden iz množice nedolžnih ničvednežev. Bolj kot tovor me je zanimalo stanje obeh vozil, da ne ostanem kje na cesti.
Šel sem nazaj v štab po zadnja navodila, tam pa sem srečal modela iz hotelčka nasproti. Pojma nisem imel, kaj ta išče tu, ampak to ni bila moja stvar. Kasneje sem izvedel, da je bil to naročnik oz. kupec iz BiH. Prinesel je denar, pregledal tovor, preden ga je Njavro zapečatil, potem pa je bil dogovor sledeč. Ko mu javijo, da smo predali oba kombija, bo predal kovček z gotovino Krkoviču in stvar je speljana. Da ne bi bilo karkoli narobe, je moral model do predaje počakati v Kočevski Reki, kjer je bil pod budnim očesom Njavrovih komandosov Suhadolnika, Otoničarja in Turkovića. Še danes mi ni jasno, zakaj ni odkartal denarja in prevzel kar je hotel že v Kočevski Reki? Najbrž zato, ker se neki x bosanec ne more vozit po naših cestah otovorjen z orožjem, ne vem, to je vprašanje za koga drugega. Ko se je razčiščevala trgovina z orožjem, ma jok, nič se ni razčiščevalo, edino kar je kasneje Njavra bremenilo, so bile izginule pištole, ki jih je podaril kaj jaz vem komu. Najbrž so bili vsi prepričani, da so večni, zato se je dogajalo kar se je. Ko je Njavro odletel, so pri inventuri ugotovili manjko pištol. Panika, Mitja na pomoč. Na črnem trgu sem kupil pištolo za Njavra, da ni najebal, ampak številke se niso ujemale. Njavro je kasiral ovadbo in obtožnico, kočevski tožilec Šobar ga je imel v pesti. Pa sem seveda kolegialno na kočevskem sodišču lagal, da sem imel pištolo od Dareta jaz na strelišču, da sem pomotoma vzel drugo in tra la la ., Njavro je bil oproščen, ker mu niso dokazali naklepa in materialne koristi, vrnil je pač isto pištolo z drugimi številkami, se zgodi, kajne Šobar. In Darko je ohranil čisto evidenco. Za to pa so prijatelji, tega Dare nikoli ne bo štekal, pa vseeno Dare, ni lepo, da se kurčiš in šenkuješ pištole novinarkam, potem pa panika, frka ! Nazaj k zgodbi.
Uro pred odhodom sem dobil zadnje napotke. Oba kombija odpreš šele tam, žabice so zapečatene, kot jih je zapečatil bosanec iz hotelčka, ne smeš nič drkat okol tovora, si razumel. Najbrž je mislil, da sem kot on, ko so peljali orožje v Karlovac in zase pobasali nekaj barret. Dobil sem zemljevid, kontaktne številke in imena, pač vse kar rabiš za tak podvig. V Maljevcu boste predali tovor in takoj nazaj, območje je kritično, naročnik je naš znanec iz Svetlega potoka, se ni mogel brzdati Njavro. Zdaj mi je bilo jasno precej več. Ko smo v Svetlem potoku urili bosance in jih opremili, so nekateri navezali pristne stike. V okolici Kladuše so razpadli na dve vojski, nekaj njih, ki so se urili pri nas je prestopilo v vojsko Fikreta Abdića in seveda so se spomnili, kje so se urili in kje so prvič dobili orožje. Torej, nekdo iz Fikretove armade je kontaktiral Kočevsko Reko in kupil kar bomo zdaj odpeljali dol. Še en privat posel za Krkoviča, morda Janšo, ne vem, meni je vsa navodila in ukaze predal Njavro. Ura se je bližala enajsti dopoldan, ko smo odšli na pot, jaz in Bruno v prvem kombiju, Tine in Robi v drugem. Do Črnomlja in naprej do meje s hrvaško smo imeli spremstvo, v Saratogi je za nami patruljiral Njavro, ob njem pa Suhadolnik. Pred mejo smo ustavili, Njavro mi je moral še enkrat razložiti pot mimo uradne meje, potem smo bili prepuščeni sami sebi in moji iznajdljivosti.
Hrvaške kolovozne poti so mi pošteno pretresle kosti, dobro da ni razneslo, kar smo tovorili. Karlovac je bil za nami, v Karlovac je Dare večkrat peljal orožje, enkrat ne boste verjeli, z Milanom Smolnikarjem, tako da Smolnikar ni na suho blebetal o dogajanju v Kočevski Reki takrat. V Vojniću nas je čakala veza, veza je bil sumljiv tip, ki se je predstavil “babin čovek”, hotel je najbrž povedati, da je človek Fikreta Abdića, ki je imel vzdevek “babo” (Agrokomerc-še pomnite). Vozili smo za Yugom ,ki ga je vozil “babin čovek”, nikjer žive duše, v daljavi je odmevalo bobnenje artiljerije, tišino so parali odaljeni rafali, mi pa smo kar vozili. Sesuta tabla Donja Brusovača je opominjala, da smo pred ciljem, stanje pa nič kaj rožnato. Po čudnih poteh smo prešli mejo med Hrvaško in Bih, Maljevac, kje sploh smo, občutek tesnobe se je prikradel vame, znan občutek, ki ne napoveduje nič dobrega. Veza nas je pripeljala v nemogočo situacijo, nisem bil prepričan, smo na hrvaški ali bosanski strani. Tole je predmestje Velike Kladuše, predaleč nas je vlekel ta cigan, se je razburjal Bruno, niti metra več, v vojno cono smo zašli. Kombija smo razložili v napol sesuti stavbi kjer so sicer domovali gasilci. Nekaj nevarnih tipov je prišlo zraven, da so preložili zaboje, javili svojemu v Kočevsko Reko, da je transport prišel. Momci, hvala vam, sretan put in ostali smo sami. Okoli nas nažiganje iz vseh orožij, mi pa nazaj po isti poti. Ni šlo, pot nam je presekal vojaški konvoj, novi terenci PUCH so eden za drugim počasi peljali po razbiti cesti, več kot deset vozil, pa mercedes z zatemnjenimi stekli v sredini kolone. Zapustili smo kombija in šli v izvidnico, kje se lahko vrnemo, kje sploh smo pravzaprav. Iz kritja smo opazovali kolono, ki je ustavila pred križiščem, nekaj uniformirancev je skočilo iz terencev in blokiralo križišče, da je mercedes in nekaj terencev nadaljevalo pot. Nismo uspeli razbrati oznake na uniformah, ker smo bili predaleč, bile pa so to nove izvidniške uniforme ameriške vojske, vsi do zadnjega pa so nosili rdeče beretke. Opazovali smo, kako se je v daljavi konvoj ustavil, rdeče beretke so obkolile neko stavbo, nekaj strelov so sprožili, predaleč, da bi videli, kaj se dogaja. Stran od tu, samo stran od tu, je ponavljal Tine, kot bi slutil zloveščo napoved in klic smrti.
Nazaj v kombija in gas po poti, ki je bila zdaj prosta. Nismo prevozili kilometer, ko se je usulo po nas, steklo se je sesulo, pločevina je pokala, ko so izstrelki luknjali kombi, v paniki smo zavili s ceste na makedamski kolovoz in se ustavili, ko smo bili izven dometa tega, kar nas je pravkar doletelo. Robi je panično skočil iz kombija in se držal za rame, zadelo ga je v ramo. Tine, Tine, kaj je s tabo, reci kaj. Kabina krvava, Tine ni kazal znakov življenja, sranje, poišči zaklon, je šepetal Bruno, zaklon, zaklon. Potegnil sem Tineta iz kabine, konec, Tine je mrttev, kaj zdaj?
Pogledi so bili uprti vame, kaj zdaj. Ga pustimo tu, ne to ne bo šlo. Kombi je bil vozen samo eden, drugi je bil uničen.
Najraje bi izbrisal to iz spomina, pa ne gre, kolikokrat me je zbudil njegov krik, kolikokrat me še bo!
Z enim kombijem smo se privlekli do Prisjeke, tam smo zavili Tineta v šotorsko krilo, ga položili v keson in naprej proti Vojniću in Karlovcu. Pred večerom smo bili pred mejo Hrvaška – Slovenija, kaj zdaj , naj kar čez mejo zapeljem, pa naj se naša Policiji drka s hrvati? Ne, do konca bomo to speljali kot se šika. Spet čez “zeleno mejo”, pa signal da smo nazaj, uničeni in potolčeni smo se v zavetju noči privlekli v Kočevsko Reko. Njavro nam je nasmejan prihajal nasproti s kuvertami, seveda smo za takšne podvige dobili dodatno plačilo v gotovini, poleg redne plače. Njemu daj najprej kuverto, je znorel Bruno in odprl vrata kesona. Njavro je prebledel in obmolknil. V štabu sem zmetal cunje s sebe in stopil pod tuš. Umazana voda se je mešala s krvjo in izginjala v odtoku, srepo sem zrl v ta prizor, dokler ni voda postala bistra in čista.
Naslednji dnevi v Kočevski Reki so bili mučni, pisanje poročil, pisanje laži, kdo pa bo to bral, komu pišem ta lažniva poročila, naj jih Njavro piše, sta me zavrnila Bruno in Robi.
Gledal sem stvari, ki jih je Tine pustil v moji pisarni pred odhodom, vedno iste vraže, če se mi kaj zgodi, daj tole ….., ne morem, ne morem, res ne morem. Bruno mi je položil roko na ramo in dejal, povej ji ti, povej ji resnico, naši bodo spackali kaj o nesreči, na koncu bodo še samomor “naumili”, samo da se zataška sranje.
Še to breme, stopil sem pred njegovo ženo, ji povedal vso kruto resnico, kar je bil precejšen madež v moji vojaški kartoteki. Na balkansko bojišče se bom še vrnil, precej bolj smo bili vpleteni v takratno dogajanje, kot smo kdajkoli priznali.

op.a. Tine je izmišljeno ime, želja pokojnikove družine, da ga ne izpostavljam.

SE NADALJUJE

KAMERADI

je prišel čas, ko bomo položili karte ?

ZAMOLČANA RESNICA (part 16)

Pojavil se je očitek, da blog ne pišem jaz! Tisti, ki me poznajo, ki delijo življenje z menoj, tisti, s katerimi delam, vejo, ostali pa ste si že ustvarili mnenje, v večini kot ste popredalčkani, kar je unikum v Sloveniji, pa se ne bom obremenjeval še s tem. Stvari sem si malo drugače predstavljal, ampak bom sprejel izziv, da ne prodajam megle, kot sem nekje zasledil! Nadaljeval bom z objavljanjem zgodb o podvigih skupine, v kateri sem deloval, gre za operacije v vojnem času na balkanskem bojišču, kako smo se vpletli v obveščevalno kloako vojne v BiH, Njavro ima gotovo za povedat, kako je bil poslan kot obveščevalni agent na “Maslenički most”, bom jaz namesto njega, obljubim.
Prva resnica, ki bo marsikoga šokirala ! Paravomo je obstajal v resnici, Njavro je bil vodja, ukaze smo dobivali neposredno od Njavra ali Krkoviča, v večini z žegnom ministra Janše. Vse sporne dokumente je ponaredil Paravomo, točneje Njavro, Suhadolnik, Otoničar in jaz. Ponaredke je sestavljal Njavro, vsebinske tu mislim, vedno je prinesel prazne ožigosane liste, jaz sem priskrbel pisalni stroj. Uradni VOMO o tem ni imel pojma. Uradnemu šefu operacije, Simonu Krejanu sem moral lagati in se delati neumnega, od kod prihajajo ponaredki. Enako Andreju Podbregarju in Dušanu Mikušu. Omenjeni niso pripadali Paravomu, sledili so dokazom, igro je vodil nekdo drug. Ko mi je dopizdilo nategovanje uradnega VOMA, sem Krejanu izročil Njavrovo prazno kopijo z žigi, Njavro je pobesnel, provokacija! Upal sem, da bo Krejanu potegnilo, več si takrat nisem upal drkat okoli tega. Verjel sem, da sem v elitni skupini ministra Janše, tako sta Njavro in Krkovič predstavljala ukaze, zame je bila to čast in izziv, da delam pravo stvar, nič drugega. Če sem iskren, od ministra Janše razen pred tiskovno konferenco O dogodku v Depali vasi, nikoli nisem dobil direktnega navodila ali ukaza, verjeli smo Njavru in Krkoviču, tudi Krejan nikoli ni klical ministra, če je res ukazal to in to, pa vem da ga je Njavro večkrat zavajal na ta način. To so bili naporni časi, pod krinko proti posameznikom iz Policije in politike, pod krinko zaradi pridobivanja obveščevalnih podatkov, izleti v tujino, kar je bilo najtežje, nategovati svoje, Krejana v prvi vrsti, pa šefa VOMA Mikuša, težkih stvari so se lotili moji šefi. Zavajali smo Krejana in Podbregarja, ki sta v dobri veri skrivala pisalni stroj na Vrhniki, res umazana igra. Kako vem, da je Janša vedel za to? Zakaj bi sicer Brezigarjeva zavrgla ovadbe zoper mene in ostale? Tu je bila zadaj politika, hvala bogu, kaj naj bi pa naredil narobe, če sem poslušal ukaze nadrejenih v “top” tajni operaciji.
Še resnica o pisalnem stroju in zgoraj napisani zgodbi. Pisalni stroj sem vzel babici takratnega dekleta, vse dokumente je Njavro, nekaj pa jaz ali Suhadolnik, natipkal na ta stroj. Vedno sem ga prinesel iz Tabora do Ljubljanice, kjer je čakal Njavro z ekipo v zelenem Cheerokeju, potem pa sem odprl sivo plastično škatlo, vzel ven pisalni stroj oranžne barve italijanske znamke in tipkanje se je začelo. Pisalni stroj sem vedno vrnil na svoje mesto, zato sem prepričan, da do tega trenutka ne ve, kaj je bilo narejeno na njenem pisalnem stroju. Zdaj sem povedal dovolj, pisalni stroj čaka. Njavro, ne drzni si, zdaj ve ves svet. Če se bo kdo lotil ekspertize ali jemanja odtisov, takih in drugačnih, bo neizpodbitno potrdil, da je zgoraj zapisano resnica.
Ta stroj sem nekoč že hotel servirati Periću kot enega od dokazov, pa me je ocenil za ……, ne bom ponavljal več te oznake, to naj govori svojemu sinu! Torej, povedal sem dovolj za začetek, da ubijem dvome o tem kdo laže in ali si imamo kaj povedati po vsem tem času, gospoda? Pisalni stroj je še vedno na Taboru v centru Ljubljane, kulturno prosim, če se bo kdo odpravil ponj, gospa je v letih, pojma najbrž nima, kaj se je dogajalo z njenim pisalnim strojem, gospe res ne vpletajte v zarote, pisalnega stroja se pa ne bo oklepala.
Tole naj bo za začetek, ko se naučim skenirati in prenesti ves material na comp, pa ostalo. Moram se izmisliti način, da se stvari same objavljajo, če se mi karkoli pripeti. Najbrž se že pripravlja udarec frenda Zalarja, zasebnega velemediatorja in jeznega Tožilstva, slabo se mi piše.
Omenil sem odvetnika Jožeta Hribernika, ki me je zastopal v tisti aferi. Njegova vloga je bila čista in poštena, odkrito mi je povedal, kakšne karte imam v roki in vse ostalo. Vse kar je bilo v njegovi moči je storil, ampak sodnik Mitja Šinkovec, mož Kučanove svetovalke me je zapečatil, njegovo ženo sem povezal s Kučanovim klanom, pa sem dobil svoje, seveda zavito v celofan klasičnega kriminalca, hvala ti Slovenija in tvoja sodba v imenu ljudstva (katerega ljudstva), uničila mi je lajf ta sodba in odhod v zapor.
Pol miljona takratnih tolarjev sem ostal kratek odvetniku v omenjeni zadevi, odhod v zapor je postavil stvari na glavo, otrok še shodil ni, jaz pa v zapor. V vseh teh letih mi je edino odvetnik Hribernik stal ob strani, me vlekel iz godlje na Policiji, edini ki mi je kljub vsemu v zapor pošiljal denar, vedno pripravljen pomagati, nikoli mi ni odrekel pomoči, res človek z ogromnim srcem. Kdo drug bi pa vzel Uhernika zastonj, če ne Hribernik, že v Jugi je takoj odšel na pomoč Starotrškim rudarjem, ni veliko takih ljudi na svetu, res ne. Jože, če boš kdaj to bral, hvala za vse.
Zaenkrat toliko, imam še druge pomembnejše stvari kot je pisanje blogov, v nadaljevanju se bom vrnil kot sem že napisal na naše tajne operacije v tujini, do objave naslednje ZAMOLČANE RESNICE !

mikstone

POGUBNE NAPAKE, LAŽI IN ALEKSANDER LAVRIH (part 17)

Dvajseti marec 1994, pomlad je prihajala v dolino Šentflorjansko, pa ne samo pomlad, tudi trenutek obračuna z nasprotniki, “organizacijo”, kot so se sami poimenovali. Stanje je bilo na moč zapleteno, predvsem iz operativnega vidika, nekaj se je moralo zgoditi! Vojko Smole, odpuščen in degradiran lažnjivi kljukec, ki je vaščane prepričal, da je pilot miga, je naredil usodno napako. Izzval je Njavra. Dare Njavro je za Smoleta doktor špijonskih znanosti. Pol ure je rabil , da se je Vojko Smole zlomil, priznal, da zbira informacije in jih nosi Smolnikarju in Kosu. Pager, ki je bil v lasti Beznikove specialne enote, je čudežno piskal v Smoletovem žepu, naslednji hip je Njavro vedel, da je “Policija” tehnično opremila pripadnika vojske, četudi v suspenzu in tik pred odpovedjo, še vedno je bil vojak. Da ne bi Smole ogrozil nadaljnih operacij, ga je kratko malo dal pod ključ. Natvezil mu je, da je ogrožen, da mu mora zagotoviti varnost in ga je zaprl nad Kočevsko Reko v planinsko kočo. Tam je Smole ždel tedne in glumil varovano osebo, žrl živce svojim čuvarjem, kazen je bila za vsakega, ki je moral takrat stražit Smoleta. Po mesecu dni je Smoletu potegnilo, da je v zaporu, takrat se je že zgodila Depala vas in Smole je hočeš nočeš pristal na vse, kar mu je Njavro ukazal.
O sami aretaciji je bilo prelitega toliko črnila, toliko pametnih glav je razsojalo, samo tiste, ki smo bili tam in izvedli zadevo, se ni nič spraševalo! Od trenutka srečanja z Smolnikarjem tega usodnega nedeljskega večera 20.3. 1994 sem bil ozvočen, magnetogram pogovora je bil tolikokrat objavljen, da ga ne bom obnavljal.
Do trenutka, ko sem izstopil iz Smolnikarjevega BMW-ja, je vse potekalo po načrtu, mapo z dokumenti sem imel pripravljeno v avtu, Smolnikar bi moral parkirati poleg mojega avtomobila, kjer je čakala ekipa za aretacijo v kombiju. Težave, Smolnikar se je premislil, ustavil je na dovozni cesti 50 metrov stran. Sedel sem v svoj avto, po vezi sporočil nastalo težavo in čakal navodila. Nekaj časa sem zavlačeval s tem, da mi avto noče vžgati, moral bi se namreč odpeljati do Smolnikarja in se vzporedno ustaviti, potem bi mu skozi okno vrgel obljubljene dokumente.
Napetost je naraščala, gledal sem proti Smolnikarju, opazoval sem zadnje luči BMW-ja, bodo mirovale ali ne. Vzel sem mapo in stopil iz avta. S težkim negotovim korakom sem stopal proti BMW-ju. Hkrati je iz parkinga speljal kombi z ekipo. Potipal sem pištolo, če je varovalo odpeto, še petnajst metrov do BMW-ja, ko je kombi prižgal luči, oddaljen kakih 50 metrov od BMW-ja.
BMW je divje speljal, Smolnikar je spregledal past in pobegnil, še preden sem mu dal dokumente. Nemo sem opazoval, kako je kombi zdrvel za njim, kakih 100 metrov naprej so se divje ustavili, kajti pot je BMW-ju blokirala Opel Vectra vojaške obveščevalne službe, za volanom Vectre je sedel Njavro, poleg njega pa uradni vodja operacije podpolkovnik Simon Krejan !
Smolnikar se je znašel v pasti, poti so bile blokirane, iz kombija so skočili maskirani specialci Moris-a, vsi ki so izvedli aretacijo, so bili pooblaščene uradne osebe. Smolnikar je ignoriral poziv k predaji, poskušal je nemogoče. Speljal je v levo, pri tem zadel enega od specialcev, ki so odreagirali kot so. Razbili so stekla in Smolnikarja izvlekli iz vozila. Lahko bi se končalo slabše, lahko bi kdo streljal. Če bi se v tej vlogi znašli specialci Policije, vprašanje če ne bi streljali, z vedenjem, da je oseba v vozilu oborožena. Tudi ta scenarij je bil v igri, če ga slučajno ustrelimo, pa da ne bi bil oborožen. Njavro je za ta primer vzel iz skladišča bivšo Smolnikarjevo pištolo po serijski številki in uničil reverz o vračilu. Če bi prišlo do tega, bi mu podtaknili pištolo. Eden iz ekipe Paravoma je imel to pištolo pri sebi, Njavro ne, ker je sedel s Krejanom v avtu in vodil operacijo, Krejan pa o teh dodatnih rabotah ni imel pojma. Dokler je samo Njavro pritiskal, da se Smolnikarja aretira, sem se izogibal tej nalogi, Krejan je vedel, da to ni pravilna poteza in ni zagovarjal aretacije in škandala. Ker se Krejan ni strinjal, sem Smolnikarju rešil glavo na Grmezu. Če bi tja prišel, kjer mu je Paravomo nastavil past, živ se ne bi izvlekel. Nekoč davno nazaj sva se dogovorila, jaz in Smolnikar, da če ga pokličem po imenu Mile, pomeni da govorim pod prisilo. Samo upal sem lahko, da tega ni pozabil, pogovor, ko sem klical Smolnikarja, se je snemal, poleg je stal Njavro, začel sem z ” živjo Mile, nadaljevanja se ne spomnim, nisem bil prepričan, je dojel ali ne.
Dojel je, umaknil se je, Njavro je besnel, škoda ni bila povzročena, kvečjemu korist. Zdaj mi je Smolnikar zares zaupal, saj sem mu rešil glavo.
Ko se je 14 dni kasneje Krejan zagrel za aretacijo, je stvar dobila uradno pokritje, čas se je začel odštevati. Takrat še nisem vedel, da se je začel odštevati ” naš čas “!

Nemo sem strmel v kolege, ki so maskirani izvajali aretacijo, v roki sem stiskal mapo. Ni je vzel, prej je speljal, zakaj so ga sploh blokirali, če ni vzel mape, tole se ne bo dobro končalo, usta sem imel suha, brez sline, občutek nelagodja, namesto zmagoslavja se je vtihotapil vame. Stal sem kot vkopan in opazoval dogajanje. Zveza se je nekaj oglašala, Marinec, kje si, ……..vidim te,………prasketanje, šumenje, ……..pridemo do tebe, ne hodi ………, kot v sanjah slišim te inserte iz malega hreščečega oddajnika.

Do mene je prišel stotnik Andrej Beljan, eden iz Njavrove ekipe, sicer poveljnik oddelka takrat in dejal,
-kje imaš dokumente ?
-tukaj !
-daj jih sem, mi je skoraj ukazal Andrej Beljan.
-na jih, sem stegnil roko in mu izročil še zaprto mapo z pripravljenimi strogo zaupnimi vojaškimi papirji, pripravljeni za Smolnikarja.

Kolega Beljan je vzel mapo in jo izročil Njavru.

Dare Njavro je odtrgal rob mape, mapo stisnil pod jakno in stopil k sesutemu BMW-ju. Stal sem nekaj metrov proč in opazoval dogajanje.
Njavro je izkoristil trenutek, ko so se vsi ukvarjali z Smolnikarjem in na kraj prispelo Domžalsko Policijo. Na sovoznikov sedež je odvrgel odprto mapo(šlo je za kuverto formata mape) in dokumente, seveda na razbito steklo, kar ni ostalo neopaženo.

Težke debate za zaprtimi vrati so se dogajale okoli tega, nikoli se ne sme izvedeti, da je Smolnikar odpeljal brez dokumentov, vse pade v vodo zaradi tega, vsa pojasnila o smotrnosti in opravičenosti aretacije odpadejo, če se izve, da sploh ni vzel dokumentov, še huje, da smo jih naknadno podtaknili. Dejansko ta večer Smolnikar ni storil nič nezakonitega, če odmislimo sam naklep.

Ker bi dejstvo, da Smolnikar ni vzel dokumentov, postavilo na glavo našo upravičenost do aretacije, se je o tej top napaki Njavra dosledno molčalo. Andrej Beljan je prvi spregovoril, ostali smo dosledno lagali o očitku, da so dokumenti naknadno vrženi v vozilo Smolnikarja. Ker bi bil v primeru, da bi Smolnikar vzel papirje, bilo naše posredovanje upravičeno, smo stokrat ponovili razlago, kako je Njavro nerodno strgal mapo in stresel dokumente po sedežu in razbitem steklu, da bi z VHS kamero posnel obremenilni dokaz. Posnel ga je, dejansko pa je posnel dokaz o podtaknjenih dokumentih. Prvič zdaj sem povedal, kaj se je dejansko zgodilo, do sedaj se je o tem strogo držalo prvotne zgodbe.

Lojze Peterle je dan pred zasedanjem parlamenta, ki je odstavil obrambnega ministra Janšo konec marca 94, dejal neindetificirani osebi sledeče :

Peterle: naj me pokliče, mi objasni, pa ga podprem jutri, čudne slišim kle okoli

x.sog.: veš da te ne bo prosil, lej ga Lojz, ne ga srat

Peterle: številko ima, čakam …, bodi pozdravljen

Pogovor je posnela ekipa t.i. Paravomo, ja , med drugim smo prisluškovali Peterletu in snemali njegove pogovore. Večina posnetkov je bila v noči, ko je novi obrambni minister Kacin odstavil poveljnika MORIS-a Krkoviča, uničenih. Originalne posnetke tu mislim, koliko kopij je bilo narejenih, da so se šefi prepričali, da je bilo na magnetogramu res izrečeno, pa ne vem. Več kot 200 mini kaset s posnetimi pogovori smo uničili v tej noči, mogoče sem jih uspel rešiti 20, poleg nekaterih res spornih povelij.
V nadaljevanju boste lahko prebrali, komu vse je Paravomo prisluškoval, komu smo sledili, o kom vse smo zbirali obremenilni material in tekoče informacije kar tako. Še en podatek za vas, ki se seveda lahko dokaže. Aleksander Lavrih, poznate ga iz druge zgodbe, je bil glavni tehnik Paravoma. Snemalne naprave in mikrofončke sem moral vedno iskat k njemu na sedež VOMO na Kardeljevi ploščadi, kjer je bil Lavrih zaposlen kot tehnik. Zelo prikladno, kajne. Še vedno obstaja knjiga obiskov iz l.94 na MORS-u, kjer je zabeležen vsak obisk pri Lavrihu, ko sem potreboval tehnično podporo.

Do kdaj je zdržal Paravomo, mogoče naveze od takrat še obstajajo, vse to v nadaljevanju,
kjer boste izvedeli tudi, kako smo sodelovali z “bosanskimi obveščevalci” v najtežjih trenutkih njihove vojne.

SE NADALJUJE

VSE ZA PRIJATELJE ali “pes Kočevski” (part 18)

Ustavil se je čas, za nas, minister Janša je bil odstavljen, Krkovič zamenjan, prepuščeni smo bili sami sebi in svoji iznajdljivosti. Novi direktor VOMO, Marjan Miklavčič je dobesedno lovil mene in Njavra po Ljubljani, da bi nama vzel službeno orožje in pooblastila. Njavra ni bilo moč dobiti v službi, zato so ga “novi” operativci ujeli in razorožili v stari Ljubljani, ko je utapljal svoje razočaranje v Klementini. Nad mene je Miklavčič poslal Andreja Podbregarja, kar je bil preiskus zanj in zame. Slabe volje sem se odzval na dogovorjen sestanek, v lokalu v BS-3. Andrej mi je resnobno dejal : Ni kaj, daj pištolo in izkaznico, sicer ti bo domov poslal Vojaško Policijo. Nisem mogel verjeti, da je proti meni uporabil dovčerajšnje sodelavce. Po krajšem razmisleku in prigovarjanju, naj ne iščem dodatnih pizdarij, sem obupal in užaljeno izročil službeno pištolo. Nekaj mi ni dalo miru, zakaj zdaj, zakaj službeno pištolo, saj ve, da ni edina, na značke in izkaznice pa nisem dal kaj dosti. Njavra je ta sankcija potolkla. Njegov priljubljeni šport je bil kazanje orožja natakaricam, kao slučajno je vedno odkril pištolo, ko je iskal denarnico, bolano do konca!
Večer prej sem v družbi znanega televizijca Bojana Kranjca in režiserja Anžlovarja Vinčija obiskal nočno zabavo v privat stanovanju v Trnovem. Na kraj žura sem odpeljal oba gosta. Vinči, ki ga je imel že precej pod kapo, saj smo prej popivali v Kofetku na Ilirski, je med vožnjo vzel iz predala mojo službeno pištolo in še preden sem uspel ustaviti in mu jo vzeti, je model repetiral in streljal skozi okno avtomobila. Kap me je skoraj zadela, saj sem bil opozorjen, da je Vinči malo usekan, kaj takega pa vseeno nisem pričakoval. Seveda sem pohodil stopalko za plin in oddivjal s kraja streljanja. Ustavil sem pred športno dvorano v Trnovem, kjer smo vsi trije skoraj pobegnili v pritlično stanovanje na drugi strani ceste. Nič nismo rekli, ko smo vstopili na žur, le Kranjc je živčen odšel v atrij stanovanja in opazoval, kako Policijska patrulja počasi izginja v noč.
Da tega nihče ne izve, sem zabičal Kranjcu, Vinčiju še posebej, samo Vinči me ni jemal resno, on bi nadaljeval strelski večer brez prigovarjanja. Slabe volje sem opazoval to druščino, alkohola in trave na pretek, mogoče še kaj več, ne vem, vsi so se mi zdeli kot marsovci. Šah sredi sobe, štiri osebe so igrale šah hkrati, prvič sem videl steklen šah na stojalu za štiri igralce. Vse okoli mene je bilo zadeto ali pijano, baje je bil gostitelj zabave Knez iz Laibacha. Nekaj mi je govorilo, naj se poberem, tu nimam kaj iskati.
Dan potem, ko sem Podbregarju izročil pištolo in izkaznico, sva se z Njavrom srečala v prostorih VI.uprave (VOMO).
Kaj si pa pizdarije počel, streljal na parkirane avtomobile, me je zbodel Njavro. Korak mi je zastal, ko je to rekel. Vse mi je bilo jasno, kdo mu je povedal, zakaj sem ostal brez službene pištole, jebi se Dare, midva sva končala, sem mu zabrusil in odšel po svojih opravkih.
Da sta dva tako pomembna akterja na bojni nogi, tega si takrat nismo smeli privoščiti. Isto popoldne naju je poklical Krejan in zahteval, da pred njim razčistiva in zakopljeva bojno sekiro. Sestali smo se blizu Dragomerja v lokalu KOMAR, tam je bila ena naših tajnih lokacij.
V čem je problem, je začel Krejan ?
Njavro ima pizdarije, pa hoče, da jih imam še jaz, sem siknil.
Ni res ni res, je cvilil Njavro, pol ,Ljubljane me je klicalo, da je Kunstelj z Kranjcem in Vinčijem streljal po Trnovem.
Pizda lažniva, nihče te ni klical, Kranjc je najbrž povedal Predanovi, ona pa tebi, to je vse, nič ni res od tega, da bi te kdo klical, namočil si me pri Miklavčiču, pes Kočevski!
Njavro je skočil s stola kot poparjen. Ti kar sranje delaj, vse boš uničil, za kar smo se borili, je postal glasen, na čelo so mu stopile potne srage.
Mikalo me je, da bi Njavra zbodel s stvarmi, o katerih se Krejanu sanjalo ni, pa sem se zadržal, čeprav se je v meni kuhala jeza.
Simon, poslušaj dobro, sem začel!!! Daretu manjkajo pištole, razdolžiti mora zadolženo orožje, pa mu manjkajo pištole. Prosi me, da grem kupit MAKAROV pištolo, ki mu manjka, ne ve kje je, najbrž se noče spomniti, da je v zlatih časih pištole delil, mogoče je pištola pri Špeli, ali pa pri Jasmini pod Gradom, sem bil direkten. Ve, da bo sranje, pa naj ga imam še jaz, zato gre, nič drugega.
Pizda ti materina, ti boš meni govoril, je skočil Dare …..
Dovolj, dovolj, je prekinil Krejan ta petelinji dvoboj. Ne bom poslušal tega, kje je pištola Dare, ne igraj se s tem, težave bodo.
No, kje je pištola, pri Špeli ali Jasmini, sem spet začel z izzivanjem!!
Po avtomobilih so streljali, z Viške policije me je kolega klical in spraševal, je gonil svoje Njavro.
Z vama niti na kavo ne grem več, je pribil Krejan in vstal.
Kupi mu pištolo na črnem trgu, samo ne izpostavljaj se, ti Dare poskrbi, da ne bo problem okoli številk, končajta to kot se spodobi, ti Mitja pa izbiraj družbo, kako si lahko pustil, da ti vzame pištolo iz predala, nezaslišno ! Da se ne bosta zdaj spuntala, je zaključil Krejan in naju zapustil.
Ostala sva sama za mizo, mučna tišina je pritiskala oba. Kaj zdaj, je začel Njavro ?
Ne vem, zakaj ? Kot dva tepca sva sedela in tipala eden drugega, kaj ima kdo za bregom.
Do petka moram vrnit pištolo, ta mi manjka, ostalo sem vrnil, je končno povedal . Kje lahko dobiš Makarova?
Saj veš kje, samo to je rizik, prej si ga operativno obdeloval, zdaj me pošiljaš k njemu, da kupim pištolo, to ne gre, sem v mirnem tonu nadaljeval.
Ko ga jebe, rabim pištolo, sicer bo frka, saj veš, ni odnehal Dare.
Kakšen absurd, toliko orožja smo premetali sem in tja, prodali, šenkali, zdaj pa Njavru teče voda v grlo zaradi Makarova. Dare je insistiral, da Makarova kupim od gostilničarja Borisa Zafrana, ki je takrat operiral s policaji in orožjem kar v svoji gostilni Jamnik na Vrhovcih. Brat od Borisa Zafrana je bil zaposlen na MORS-u in Njavro je sprožil celo operacijo, da bi zašil Zafrana in njegovo trgovanje z orožjem, če bi zraven povezal še brata, toliko slajše, vsaj za Njavra.
Zdaj pa me prosi, naj zanj tam kupim pištolo, neverjetno. Ker sem pod krinko precej obvladal trgovanje z orožjem, sem Njavru na koncu kupil pištolo na črnem trgu, sicer ne od Zafrana, taksisti na gavni postaji so mi prodali iskano blago. Pištolo sem odnesel Njavru, zgodba naj bi bila končana, pa ni bilo tako.
Zapeli so za številke, serijska številka se ni ujemala, Njavro je fasal ovadbo.
Kočevski tožilec je bil na moč vesel, končno je imel v pesti Njavra. Spisal mu je obtožnico, kmalu je sledilo sojenje na Kočevskem sodišču. Njavra je zastopal odvetnik Jože Hribernik. Še odvetnika sva imela istega!
Pred sodno dvorano me je Hribernik vprašal, sta se dogovorila, kako je bilo, da ne bo na sojenju izpadlo drugače. Seveda sva se dogovorila, jaz sem siromaku ponesreči zamenjal pištolo na strelišču, vrnil sem napačno, pač nisem bil pozoren na številke. Kočevski tožilec, mislim da se je pisal Šobar, je vihal brke in silil vame z zoprnimi vprašanji, a se nisem dal, gonil sem zgodbo do konca!!!
Njavro je bil oproščen ! Hvala Mitja, kurac hvala, za to pa so prijatelji, sem mu siknil.
Nikoli ni razumel tega stavka, za to pa so prijatelji !

Povedal sem že, da so me umaknili na bolniško, da sem imel mir pred raznoraznimi zasliševalci in ostalimi nadležneži. Nisem bil samo jaz umaknjen na bolniško, tudi Njavro in kompletna ekipa Paravoma, ki je sodelovala v Depali vasi, so odšli na bolniško. Naenkrat smo imeli preveč časa in nič dela.
Krkovič nam je ukazal, da držimo skupaj, obstajala je nevarnost, da se bo Paravomo sesul kot hišica iz kart. Našel sem podjetje, ki je oglaševalo med drugim varnostne storitve in se pozanimal o možnostih sodelovanja. Ko sem se dogovoril za obliko sodelovanja, sem zraven pritegnil vse naše fante, ki so takrat tvorili zloglasni “Paravomo”. Ker večina ni iz Ljubljane, sem za fante najel celo hišo za Bežigradom, kamor so se vselili Njavro, Poje, Suhadolnik, Oražem, Praznik, Hočevar in še nekaj njih. Hišo nam je oddajala znana Ljubljanska gostilničarka Marija Jež ! Da je bila hiša polno zasedena je poskrbel Njavro, ki je pripeljal Mjušo Sever in njeno zastopstvo za CNN ! V hiši za Bežigradom je bila prava ekipa, oboroženi, opremljeni, izurjeni, samo dela ni bilo, odkar so nas razgonili po bolniškah.
Dejavnosti takrat smo razdelili na legalne in nelegalne. Pod nelegalne dejavnosti smo uvrščali izterjave, deložacije in podobne podvige. Legalna dejavnost pa je bilo varovanje na najvišjem nivoju. Imeli smo nekaj mercedesov S klase, vso tehnično opremo in orožje in gotovo najboljši kader. Severjeva nam je preko ameriške ambasade uredila, da smo varovali eminentne goste, ki so preko njihove ambasade prihajali v Slovenijo.
Košarkar Scotie Pipen je bil ena naših strank, pa Waren Zimmerman, zadnji veleposlanik ZDA v Jugoslaviji je bil naš klient, pa še bi jih lahko našteval.
Nekega majskega večera 1995 je priletel v Slovenijo Johny Logan, Irski superzvezdnik, dvakratni zmagovalec evrovizije. Naročeno je bilo, da ga poberem na Brniku in ga odpeljem v Portorož, kjer je bil glasbeni gost na prireditvi LOOK of the YEAR! Še prej sem moral v Ljubljani pobrati dve mični dekleti, baje manekenki, vsaj tako mi je bilo predstavljeno. Na Pražakovi sta prisedli gospodični, potem pa hitro na letališče, da ne zamudim.
Irski zvezdnik je prišel okajen in veselega razpoloženja. Spremil sem ga do vozila, kot se za varovano osebo spodobi, čeprav mi je delal njegov temperament nemalo preglavic. Na poti do Portoroža sem spoznal pravo naravo teh manekenk, spremljevalk. Razvrat in seks na zadnjem sedežu med vožnjo, deli oblačil obeh deklet so leteli po avtu, šampanjec se je polival po usnjenih sedežih, kokain je Johny stresal po hrbtu kitare in veselo šmrkal z obema deklinama. Eno od teh deklin sem kasneje večkrat srečal na podobnih dogodkih, jet set prostitutka, sem si mislil, pa ime sem si zapomnil, Maja !
Pred časom, mogoče leto dni nazaj, zagledam to deklino na televiziji, kako razlaga, da ima svojo agencijo, kako skrbi za svoje manekenke, da živijo in delajo pošteno, kot je to počela ona, čeprav preži miljon pasti na mlada dekleta. Pohvalno, če ne bi bilo vse laž, Maja Bulc, poročena Raspopović je bila ena od najetih prostitutk za pevca Logana takrat, me zanima, kaj res počne z dekleti v agenciji. No ja, ni moja stvar, kaj kdo počne, samo naj ne otresa po medijih o poštenosti svojega poklica, Maja Raspopović in njej podobne.
Za ilustracijo naše družbe sem omenil ta dogodek iz leta 95, sicer smo se razen z varovanjem ukvarjali z bolj resnimi stvarmi, predvsem nevarnimi, bi lahko rekel. Izterjave denarja in deložacije je bil takrat dober biznis. Z takratno ekipo “Paravoma” sem se upal lotiti vsega.
Nekdo nas je najel, da v Kopru izterjamo kup denarja od odvetnika Zdenka Fortunata. Iz Švice je prišel Ladislav Mlakar, brat umorjenega podjetnika Milka Mlakarja in nas najel, da smo poiskali njegove krvnike.
Ne vem od kje so vsi ti ljudje našli takrat stik z nami, lotili smo se skoraj vsega. Zdenko Fortunat je bil takrat osumljen, da je vpleten v izginotje Milka Mlakarja in njegovo smrt, ko so našli truplo pod kupom kamenja.
Sestavil sem ekipo za Fortunata, v Koper so odšli Njavro, Marko Poje in Franci Oražem-Bur !
Podrobnosti te izterjave, kjer je Fortunat v Zeleni gaj vložil oz. pobasal vreče deviz, bodo ostale skrite, iz enega razloga, nisem bil zraven. Res sem poslal omenjeno trojico nadenj, čez nekaj dni sem prejel zahvalo za uspešno izterjavo in dogovorjen znesek za plačilo, o sami izterjavi pa naj pove, če želi, kar Njavro sam, mene ni bilo zraven.
Izterjave in deložacije so nam navrgle lep dobiček, potem pa nam je na prste stopil Ljubljanski kriminalist Drago Kovačič in biznis smo opustili, Njavro ni želel konflikta in težav s Policijo, pa zaljubil se je, ni ga več zanimalo nič , samo še Mateja je obstajala. Mateja Fajs, kasnejša generalna sekretarka vlade je bila njegova naslednja opsesija, Špelo Predan je prebolel, Jasmino je obdržal za zraven, problemi pa so se kopičili.
Prišlo je novo leto 1996. Stvari so visele v zraku, kaj naprej. Podaljšati bolniško ali se vrniti na delo v MORS. Posel, ki smo ga furali z junaki Paravoma je bilo treba legalizirati, licenca za varovanje je visela v zraku, kdo bo odgovorna oseba, nekdo z VI. stopnjo izobrazbe in nekaznovan. Med nami ni bilo takega. Jaz sem imel zahtevano izobrazbo, edini, ampak sem že bil v kazenskem postopku, ostali enako. Našel sem rešitev ! Dal sem oglas, da zaposlimo dekle, ki jo zanima varovanje, zahtevamo VI. stopnjo izobrazbe in nudimo odlične pogoje ter plačo. Rečeno storjeno, kmalu sem našel, kar smo iskali. Tanja Gašperšič je postala naša sodelavka za varovanje, poslal sem jo na izpit za odgovorno osebo na Zbornico za zasebo varovanje. Eureka ! Punca je bila prava, naredila je izpit, zdaj smo imeli licenco, nihče nam nič ne more, legalizirali bomo vse dejavnosti, sem takrat naivno verjel. Posli zraven uradne zaposlitve na MORS-u so tekli kot namazani, razmišljati sem začel, da bi pustil vojsko in vse kar sodi zraven, tale zasebni biznis je obrodil sadove. Žal se je usoda zarotila proti nam, hitro je bilo jasno, da je vojska varno pribežališče pred organi pregona , vsaj takrat je bilo tako.
Prvi januar 1996, telefon ni nehal zvoniti. Pozivnik ni več sprejemal številk, pa je še kar piskal.
Ko mi je dopizdilo skrivanje pod odejo in zatiskanje ušes, sem vstal in izklopil telefon. Prvi januar je, boli me kurac, kdo mi hoče čestitat ali kaj tretjega, ni me!
Uro kasneje je nekdo zvonil na vratih. Zvonenje ni prenehalo ! Pozivnik, telefon, zdaj pred vrati, nekaj se je zgodilo, najbrž ga ni na svetu, ki bi si tako močno želel voščiti mi novo leto v živo.
Poje Marko-Kitajec je stal pred vrati in mencal na mestu.
Njavro se je sesul z avtom na Hrvaškem, je izdavil iz sebe.
Kako prosim, ponovi, sem zajecljal .
Nekaj po polnoči je šel iz Portoroža s tisto Matejo na Sekavčnikov vikend na Hrvaško, malo čez mejo je zletel s ceste v drevo. Avto totalka, Njavro je v Izolski bolnici na cevkah, avto pa sesut na Hrvaškem.
Prijel sem se za glavo !
Kaj je z njim , bo preživel, sem vprašal?
Bo, polomljen je ampak živ, me je pomiril Kitajec.
Kje si rekel, da je avto?
Na Hrvaškem, baje ga je avto vleka nekam odpeljala.
Avto sem dal Njavru jaz za novo leto, dobro poslovno leto se nagradi, nov Ford Mondeo V6 3.0i je šel po gobe, pa še odplačan ni v celoti, res lep začetek novega leta. Prvi novoletni dan je minil v operaciji reševanja razbitega avta, da sem ga pripeljal nazaj v Slovenijo, preden se kdo vtakne vanj. Če bi bila nesreča na Slovenski strani, če bi naši Policaji dobili razbit avto v roke, bi Dare Njavro spoznal notranjost zapora na Dobu, precej sporne stvari je vozil s seboj, čeprav tega nisem vedel. Ko mi je Kitajec povedal, kaj ima Dare v avtu, ni bilo druge, kot da sem zbral ekipo in via BUJE !

Njavro je nesrečo preživel, bolniške so potekle, vrnili smo se v vojašnice, popoldanski biznis pa smo začasno postavili na stranski tir.

Vrnitev z bolniške ni bila prijetna, po skoraj letu dni spet uniforma , zastava zjutraj, vojaški protokol, ki mi je zlezel pod kožo že zdavnaj. Novi sodelavci so me sprejeli z začudenjem, jaz pa njih, nikogar nisem poznal takrat v vojašnici v Mostah, častnik za zveze je bilo novo delovno mesto.
Ko sem stopil v novo pisarno v Mostah in oblekel uniformo, sem se počutil, kot da sem prišel domov po dolgem potovanju. Poveljnik Hudolin mi je izrekel dobrodošlico, ni bil najbolj vesel, da je dobil mene, ampak vojska je vojska, ukaz pa ukaz. Dnevi so minevali, dolgčas v vojašnici pa mi je krajšal Rajko Rotner, eden poveljnikov, ki je imel pisarno poleg moje. Imela sva skupno veselje, pse! Rotnerja danes pozna vesoljna Slovenija kot kinologa, ki je imel nekaj z afero Baričević, sicer je stric Katarine Kresal, ampak takrat Katarina ni bila nič. Že takrat mi je v pogovoru omenil , da ima sestrično, ki študira pravo, da je prava packa, ki si je zrihtala prakso pri Senici, da vrti starega Senico, kje so zdaj ti časi Rajko ? Rajko Rotner je bil dober vojak in poveljnik, sicer ga je prekomerno pil, ampak kateri Slovenec ga pa ne?

SE NADALJUJE

op.a. v nadaljevanju se bom vrnil v obdobje, ki ga je zaznamovala vojna v soseščini, kot sem že obljubil. Možnost komentiranja sem ukinil, ker ne želim, da komentarji takšni ali drugačni vplivajo na nadaljevanje bloga.

POT V NEZNANO, RAZOČARANJA IN PATRIOTSKE IGRE ( part 19)

Življenje naj bi bilo lepo in enostavno, sploh če si pripadnik določene elite! Je bil Moris elita? Vse je bilo napisano in povedano o Morisu, o lokaciji, opremi, oborožitvi, nalogah, zadolžitvah, kaj pa bistvo?
Specialna brigada Moris, njen ponos, njena moč so bili predani izurjeni fantje. Elitni del je prihajal iz Ljubljane in okolice. Drugi del Morisa so bili fantje iz okoliških krajev, ki so v Moris prišli po vezah, predvsem zaradi bližine bivališča in sorodstvenih povezav. Njavro je okoli sebe zbral poslušne kimavce, ki so se radi sončili v njegovi pretirani in napihnjeni veličini. V začetku so Njavrovo skupino tvorili izključno fantje iz Kočevja in Ribnice.
Elita, Ljublanski del je bil zbran okoli mene, Bojana Koviča, Stanislava Komočarja, Robija Petrača, Aleša Gaveza, Braneta Vinkoviča, Milana Smolnikarja, Roberta Koresa, Tomaža Visinskega, Marjana Okorna, Bojana Skoka, Dušana Kunaverja, bratov Bizjak iz Vrhnike, skupino so sestavljali še nekateri sposobni pripadniki iz Vrhnike in njene okolice, ko so Denis Ule, Žarko Nagode, Bruno Dormiš in Boštjan Japelj. Moj položaj takrat, bil sem poveljnik oddelka podvodnih diverzantov (odločbe smo imeli res strašne). Rivalstvo med Ljubljanskim delom in domačini, kot smo poimenovali fante, ki si naziva specialec niso v ničemer zaslužili, je bilo uničujoče. Vse akcije in operacije je izvedel “ljubljanski del” Morisa, medtem ko so “domačini” šminkirali po okoliških lokalih in guncali afne. Iz tega obdobja je znan dogodek, ko je Ribniški mesar ustavil avto in sklofutal Njavra, ker mu je nagajal na cesti. Blamaža, res blamaža, še pištolo mu je vzel in spraznil nabojnik. Zraven Njavra je prestrašena sedela Špela Predan, ki je kasneje v družbi Morisovcev dejala : Darko je pa ovca, še tepst se ne zna, revež.
Predvsem trojka Komočar, Petrač in Vinkovič niso organsko prenašali Njavra in njegovega postavljanja, zato je bil poleti 92 organiziran upor v Specialni brigadi Moris. Upor sta vodila nihče drug kot Milan Smolnikar in Bojan Kovič, sicer nečak pokojnega polkovnika Kuzme.Šef Krkovič je hotel zadevo umiriti na ta način, da je podelil odlikovanje Bojanu Koviču, kar pa je sprožilo dodaten revolt. Pogajanja med Ljubljanskim delom in “Kočevci” niso obrodila sadov, zato je del zelo sposobnih fantov Moris zapustil poleti 92 , tu mislim predvsem Koviča, pa tudi Smolnikarja. Komočar je bil dodeljen ministru v spremstvo, skupaj s Pojetom, bolj znanim pod vzdevkom Kitajec! Tomaž Visinski je nepreklicno odšel v Vojaško Policijo, ne spomnim se zdaj za vsakega fanta takrat, so bile pa to umazane igrice, ko so se delili položaji in ugodnosti. Sam nisem imel skrbi z obstojem, ker sem bil vključen v delo VI. uprave, VI. uprava je bil VOMO (Varnostni organ Ministrstva za Obrambo). To je bilo obdobje, ko se ni vedelo, kakšna bo prihodnost Morisa in kakšne naloge bomo opravljali. Razen redkih dejavnosti v sklopu VOMO, se dogajalo ni prav nič, vsaj nam. Urjenje, urjenje in urjenje. Včasih smo prekinili urjenje, nekaj so nas poslali do skladišč, ki so še danes raztresena po gozdovih Kočevske reke, kjer smo tovorili orožje na takrat izključno hrvaške kamione. Tako je nekega dne nakladanju enega od kamionov prisostvoval Andrej Lovšin in njegov spremljevalec Franci Cimerman. Ko smo naložili kamion do vrha kesona z zabojniki orožja in municije, je Cimerman iz skladišča prinesel zabojnik pištol znamke M57, TT ali Tokarev. Meni nič, tebi nič, je zabojnik odprl, nekaj konzerviranih pištol položil vozniku v kabino, za sretan put, mu je dejal, ostale pa je zmetal v prtljažnik službene Vectre. Barabe, Njavra pa za enega Makarova na sodišče.
Franci Cimerman se je kasneje v sklopu Operacije Marinec večkrat pojavil na mestih, kjer je presenečal Krejana in Podbregarja, vendar zaradi tajnosti vseh operacij, ki so takrat potekale, se v Cimermana ni upal vtakniti nihče. Na kolegiju pri v.d. direktorja VOMO Dušanu Mikušu sem izpostavil to vprašanje, kakšne so zadolžitve gospoda Cimermana, vendar se ga tudi direktor ni upal vprašati, kaj počne! Dušan Mikuš je bil eno večjih razočaranj in napaka ministra Janše. Kasneje, ko je ministroval Kacin, je Mikuša v medijih obtožil nekih nepravilnosti v zvezi z mano. Takrat še šef VOMO Mikuš me je poklical in prosil sledeče! Vem, da si dober z Vasletom na DELU, prosim te, demantiraj Kacina, si videl, kaj je izjavil ….! Ponižal Mikuša?
Zvečer sem obiskal Vasleta v Podutiku, pozvonil sem na vrata in vstopil. Ko sem se uspel ubraniti napada njegovih simpatičnih čivav in ko sem izmenjal nekaj vljudnih fraz z njegovo sestro, sva sedla v kuhinjo.
Vašči, Mikuš me prosi, če lahko demantiraš Kacina ? Jaz naj ga demantiram, me je čudno pogledal, v čem? Nisem se dobro izrazil , jaz bom demantiral Kacina, ti me kao vprašaj, če drži kar je rekel Kacin, saj razumeš, kaj hočem!!! Vasle je pokimal in dejal, ni problem, samo kdo bo pa tebe reševal? Nisem razumel, kaj je mislil s tem, pa mi ni bilo važno, glavno da sem uredil za našega plašnega v.d.direktorčka.
Vasle je izpolnil obljubo in korektno objavil Kacinovo izjavo o Mikušu in moj demantij. Na Morsu pa pizdarija, Kacin je ponorel, pa še kdo ! Kdo si ti, da demantiraš ministra, sem poslušal cel dan. Kaj sikajo, saj mi je Mikuš naročil, sem si mislil. Poklical sem Mikuša domov v Fužine. Dušan, frke imam zaradi tega demantija, se lahko dobiva? Veš Mitja, ni dobro, da se sestajava te dni, naj se prah poleže, ne kliči me več, mi je odgovoril in odložil slušalko. To mi je torej hotel povedati Vasle, na koncu boš ostal sam!
Dušan Mikuš, razočaranje na kvadrat, jebeš direktorja, ki te tako nasadi. Sicer strokovnjak za poligraf nekoč, drugače pa srečni izbranec Špele Predan, tudi on je delil njeno posteljo z ostalimi udeleženci veselih uric v Zalogu, s to razliko, da je bila Špela vanj zaljubljena. Ko se je ljubezen do Janeza Janše ohladila, je bil Mikuš kar pravšnji nadomestek. Še danes se nasmejem, ko se spomnim pripovedi Roka Predana, brata Špele Predan. Takole je pripovedoval Rok Predan !
Iščem sestro, gor je ni. Grem po stopnicah v klet, kjer ima sestra sobo, Špeela se derem in odprem vrata. ŠOK, ki me bo spremljal celo življenje, sredi sobe Janez Janša v zadregi vleče nase spodnje hlače, Špela pa, daj spizdi Rok!! … se obrne k Janezu, ..brat je to…, ni panike !!!:)
Če kdo dvomi ali verjame nebulozam Špele in njenega dvora, povprašajte sosede v Zalogu, kakšen je bil promet v soseščini. Nekje sem zasledil, za družino bom storila vse, je odločna Špela. Punca misli resno, ko je bratec Rok sunil miljon nemških mark v JATI Zalog, nategnil vlagatelje , ki so financirali postavitev hladilnice v Domžalah, je zapeljevala kriminaliste, ki so obdelovali bratca. Pridna sestrica, ni kaj. Špela v vsej zgodbi nima nobene pomembne vloge, če odštejemo, da se je ponujala vsem. Zaradi obsedenosti Njavra z njo sem jo sploh omenil, pa ker je marsikomu spraznila jajca, ki je bil takrat udeležen , sicer pa Špela, obraz si pokazala že l.94, res me ne zanimaš, niti tvoje osladne laži in sklicevanje na zlato mamo in družino, nisem Mitja Lomovšek, zato tišina. Leta 94 si šla na kolena, naj prekličem pismo, ki je prišlo do Vasleta, pismo, ki naj bi ti uničilo prihodnost, mediji so moje življenje, si nor, da si to Vasletu poslal, si jokala in klicala mamo!!! Fuck off Špela Predan, res! Spomnim se tvojih groženj ljudem, s katerimi si prihajala v konflikt ! ” Kar daj, boš v Novicah gnoj !!! Kdo bo v Novicah Špela ? Vsak, ki se bo obregnil vame, Miši bo vse naredil zame, imam odprto stran na Slovenskih Novicah !!! Miši je v njenem besednjaku Marjan Bauer, urednik Slovenskih Novic takrat !
Klima v Kočevski Reki je bila na psu, odnosi še stopničko niže, Njavro je prikrival razsulo pred Krkovićem in iskal notranje sovražnike? Takratno dogajanje ni koristilo nikomur, zato sem izrazil željo, da ne hodim po nepotrebnem v Kočevsko Reko. Operativne zadeve, v katere sem bil vključen, so se dogajale v Ljubljani. Da bi se vsak dan še naprej vozil 150 km, mi ni dišalo, zato sem bil razporejen na vojaški objekt Grmez v okolici Ljubljane. To je bilo življeje takrat. Dan na Grmezu, tri dni prost, pa spet isti ritem. Na Grmezu je bila ekipa 51.obmšto, fantje tam so sicer vedeli kam spadam, ampak spraševal kaj dosti ni nihče. Dnevi so minevali, razen manjših operativnih zadev na terenu, drugega dela ni bilo, zato sem se posvetil treningu in še enkrat treningu.

Kaj se dogaja v matični bazi Kočevski Reki, nekako nisem hotel vedeti, čeprav sem vedel, da tole stanje ne bo trajalo. Še prehitro je bilo konec lepega. Dežurni brigade Moris me je obvestil, da moram takoj v štab. Slabe volje sem se odpeljal v Kočevsko Reko in poiskal Krkoviča. Tega dne sem izvedel, da obstaja K2, to je bil sicer Njavrov pozivni kod, v resnici pa je bila to formacija ali skupina, ki je bila kasneje v javnosti poznana kot “paravomo”. Sicer smo tako delovali že od leta 91, ampak do tega trenutka je vse izgledalo po črki zakona, potem nič več. Besede Janše in Krkoviča, da ima vsaka resna država interventno skupino, ki opravlja umazane naloge za državo ali v imenu države, so padle na plodna tla. Njavro je bil postavljen za vodjo te izredne ekipe, dodana sta bila še dva sposobna razbijača Matej Praznik in Smiljan Cvajdig, poleg Suhadolnika, Otoničarja, Hočevarja, Šemca in Turkoviča. Za tehnične zadeve je skrbel Aleksander Lavrih-Sandi, za vozni park in pripravljenost vozil je bil določen Ilc Vili, sicer bratranec Darka Njavra. Za varnost Njavra pa sta bila zadolžena Marko Poje-Kitajec in Franci Oražem-Bur. V Ljubljani smo imeli odprt račun pri gostilni Lovše na koncu Šmartinke, kjer je bila ena od naših tajnih lokacij. Kar nekaj odločilnih sestankov je potekalo pod streho gostilne Lovše, Miran Loparc, finančnik in kadrovnik Moris-a, pa je enkrat mesečno prišel v Ljubljano in poravnal račune, ki smo jih naredili.
Gonja okoli ukradenega orožja je pojenjala, čeprav je večina pripadnikov TO z orožjem barantala na veliko in si delila pištole kot bombone, je imel Njavro dvojna merila. Sam je nemoteno hodil v skladišče, jemal pištole in jih kot osvoboditelj Slovenije delil “prijateljem”! “Prijateljem” je težka beseda, iskal je prijatelje na ta način. Ni bil edini. Po drugi strani pa je zahteval operativno akcijo zoper Zafrana Borisa in jo tudi dobil. Zafran, priženjen gostilničar v gostilni Jamnik na Vrhovcih je bil ljubiteljski strelec in prijatelj mnogih ljubljanskih policajev, ki jih je rade volje gostil, poleg tega je bil njegov brat takrat zaposlen v MORS. Edini greh Zafrana je bil, da je “policijska podgana”, kot se je izrazil Njavro. Začel je Operacija “Modra podgana” ! Zafrana smo dobesedno sprovocirali, da je prodal pištolo CZ za neverjetnih 1000 dem, kar si je Njavro štel v ne vem kakšen uspeh. Nadaljni postopki so bili kasneje prekinjeni zaradi “velikega dogodka” v Depali vasi. Dosti kasneje, ko so pospravljali arhive za Njavrom, me je varnostni organ Mors-a Brane Lukač povprašal o tem “odprtem dosjeju” MODRA PODGANA ! Ko sem mu pojasnil okoliščine odkupa, da je bil Zafran napeljan in sprovociran, da sicer ni bilo ugotovljeno, da se ukvarja z nedovoljeno trgovino z orožjem, je bil ta bizaren primer zaključen.
Za operativno akcijo navidezne prodaje Vojaške radijske postaje Smolnikarju v sklopu postopkov znanimi pod akcijo “OPERACIJA MArinec”, sem nekaj let kasneje na Ljubljanskem sodišču fasal zaporno kazen, za akcijo, ki jo je odobril minister Janša, speljal pa Njavro, jaz sem samo predal to nesrečno postajo, sem šel sedet. Maske so takrat padle, ladje našega šefa potonile, vse kar sem počel v sklopu “OPERACIJE MARINEC” pod krinko, se je znašlo na sodišču. Sodnik Šinkovec Mitja je zavrnil vse pisne dokaze, podpisane ukaze, podpisane operativne metode s strani ministra in direktorja VOMO, varnostnega organa MORIS-a majorja Njavra, podpisane operativne ukrepe VARNOSTNEGA ORGANA RŠTO podpolkovnika Simona Krejana in me poslal za rešetke kot zadnjega lopova. Naš takratni “osumljeni” je poleg orožarskih zadev, ki smo jih uspešno rešili, potolkel nekaj Mercatorjevih prodajaln in njihova skladišča. Ker je bil v moji operativni obdelavi, mi je sodnik mirne vesti prišil še njegove podvige “civilne narave”.
Moško sem požrl sranje in delal naprej, do odhoda v zapor l.97 nisem niti pomislil, da bi komu kaj očital. Po prestani kazni smo delali naprej, čeprav v ilegali in pod različnimi krinkami, kar pa do danes ni ostalo skrito. Ko sem leta 2004 drugič odhajal v zapor, o teh dogodkih bo prostor v drugem blogu, samo zaključek.

Navlečen in uničen sem prosil Krkoviča, da me odpelje iz Ljubljane, zapri me na ranč zraven svoje gostilne, sem ga prosil in prepričeval, da je to edina rešitev zame. Nisem se znal več upreti odvisnosti, zaprite me za mesec dni stran od Ljubljane, kamorkoli, če ne gre k Tonetu, sem prosil Njavra!! Nič, odjebi, droga, sramota, kaj bodo ljudje rekli, ni šans, tole juho boš sam pojedel Mitja, so me odjebali vsi po vrsti, Tone , Dare, Janez, kolegi me niso več poznali, znajdi se sam, ne delaj nam sramote, ostal sem sam v največjem možnem sranju, ki si ga človek lahko zamisli. Po treh letih, ki bi jih najraje pokopal in izbrisal, sem se uspel rešiti tega prekletstva, kot sem že prej zapisal, o tem med ostalimi temami v novem blogu (mikstone prison …) !
Ostal sem na Grmezu, piše se leto 1993 !!!
Še en dan na Grmezu je mineval v zabušavanju, sončenju, kolegi tam, Sandi Bajuk, Damir Kraškovic in Dare Hudjek so se pripravljali na “paint ball”, kar je postala priljubljena rekreacija. Družbo nam je delal nemški ovčar VAL, ki je bil sicer legenda GRMEZA. Privezan 24-ur dnevno na verigo je stražil vstop v vojaškim objekt, nekaj let ga nihče ni spustil z dolge verige. Nihče več ni vedel, od kdaj je pes tam, kako se obnaša spuščen pa sploh ne ker nikoli ni bil spuščen. Tega dne smo ga odvezali, ker se mi je pes preveč smilil, njegove žalostne oči so prosile, da ga odvežemo končno! Val od tega dne ni bil več privezan nikoli, svojo stražarsko dolžnost je opravljal še nekaj let potem, ko sem jaz zapustil GRMEZ z odliko, znotraj ograje. Fantje, ki so tam delali, so bili pripadniki vojaške policije 51.obmšto, Milan Zorko je bil njihov šef, nekaj njih sem omenil zgoraj, ljubitelje paintball-a. Naravo mojega bivanja na GRMEZU niso poznali, sprejeli so me kot poveljnika, kar je bilo samo na papirju, tam ni nihče nikomur poveljeval. GRMEZ je bil odlično izhodišče za vse operacije v Ljubljani, skrit v gozdičku zraven Ljubljane, telekomunikacije, prisluškovalni center, skladišča, vozni park, objekt stražijo fantje iz VP 51. obmšto, pa nihče ni imel pojma, da sem v resnici agent vojaške protiobveščevalne službe pod krinko. Krinka je delovala do 20.03 1994 , ko sem iz GRMEZA krenil proti Depali vasi. Po dogodku v Depali vasi sem se vrnil na GRMEZ okoli polnoči, dve uri kasneje pa je pome prišla strašna delegacija iz Ministrstva, ni bilo več dvoma, da v življenju počnem še kaj razen da sedim na Grmezu.
Ne grem se streljat, sem vpil po Grmezu, da bi Hudjeku dopovedal, da mi ni do modric in rdeče modrih flekov na uniformi. V tem sem že dobil šus v hrbet, fantje so bili kot otroci s tem painballom. Bajuka so edino ženske pritegnile bolj kot ta moška igra, enkrat je eno zaprl v pisarno, drugi pa zunaj lagal, da ne sme biti tu, kakšni časi. Hudjek nam je servisiral avtomobile, sploh za Alfe je bil strokovnjak.Tudi roštilj se je kakšno pusto nedeljo znašel “v igri”. Ekipa, s katero bi v brezdelju zlahka dočakal penzijo, če bi kdo plačeval to delovno mesto toliko časa. Dosti maneverskega prostora mi niso pustili, na koncu sem popustil. Ko sem navlekel nase rezervno uniformo, čelado in rokavice, sem bil že v elementu. Nekaj se nas je zapodilo skozi glavni vhod na hribček, porasel z bukvami. Kot bi šlo zaers, zaklon, načrt in akcija.
V daljavi se je dvigal oblak prahu. Slabo znamenje, nekdo se pelje po prašni makadamski cesti proti GRMEZU. Makadamska pot je imela samo en cilj, vojaška baza, konec poti, zato naključnih vozil ni bilo.
Stop igra , stop igra, je kričal Bajuk, saj pravim, kot otroci. Stekli smo dol, skrili paintball kramo v zadno sobo in nase navlekli pravo vojaško kramo. Kdo gre, preveč nas je tu ! Kaj bomo. Dva sta bila lahko na delovnem mestu. Tu sva bila dva na delovnem mestu, trije na obisku in Bajuk , ki je zadnji mesec stanoval tu na črno, ko sta ga ljubici spregledali in nagnali.
Kdo sploh gre?
Njavro in ekipa paravoma bi se lahko naslikali nenapovedano, ampak nedelja pozno popoldne, skoraj nemogoče. Napetost je naraščala, Bajuk je metal stvari na kup, ki bi lahko izdale, da je baza njegovo bivališče.

Puch je, Puch je, je pritekel Kraš in poskrbel za olajšanje v ozračju. Dežurni, kdo pa drug, smo sproščeno stopili na dvorišče, da pričakamo dežurnega oficirja 5.PŠTO.
Ko se je Puch ustavil, sem vedel, zaradi koga je tu! Izstopil je dežurni Specialne brigade Moris, moje matične enote. Kunstelj, kje lahko govoriva na samem, je začel.
Stopi z mano, sem mu odvrnil in se trudil, da ne bi izgledal presenečen.
Stopil sem proti dežurni pisarni, kaj mi ima za povedat, nič dobrega, kaj kurac je tako uraden, kje je ta sproščenost, kje si stari, bo, …, me je žrlo, ko sem hodil do vrat, kje se je Njavru zalomilo, sem na koncu skoraj prepričano spraševal sam sebe. Kje je Njavro zdaj, nastavlja mikrofončke, pa je šlo narobe, so jih zasačili, kot prejšnjič skoraj, sem vrtel dogodke v glavi, zini že pizda, je vrelo v meni.

Zaprl sem vrata in mu ponudil stol.
Kaj te je prineslo, sem začel navidez sproščeno?
Tišina, iskal je nekaj po mapi, izvlekel nekaj spetih listov in izdavil.
Dve stvari Mitja !
Poslušam, sem bil vse bolj nestrpen in zaskrbljen.
Končaj delo tukaj, najdi zamenjavo, vzemi bojno opremo, orožje in v štab.
Kam v štab, v Kočevsko Reko ali kaj, sem bil res presenečen.
Kdaj se moram pa namalat, zakaj ravno jaz, nedelja je, zmenjen sem zvečer, naj gre vse k vragu , sem bruhnil!
Greš nekomu v spremstvo, kolikor vem.
Več veš, ne drkaj, povej da vem, bom prišel domov ali odpovem vse skupaj doma, ne mi tega delat, kaj veš ??
Prav, odpovej kar imaš doma, nekaj dni te ne bo, v Bosno greš, spremstvo, več pa ne vem, zdaj pa poišči zamenjavo, ker greš zdaj z menoj.
Kakšno spremstvo, bog ve, kaj je res, saj njemu še to niso povedali, to je izvedel off the records !

Akcij sem se veselil, saj zato to počnem , zato se urim vsak dan, stokrat raje imam akcije kot obveščevalne igrice. Upam, da gre res za akcijo in ne kakšno dolgočasno vožnjo tja in nazaj. Adrenalin mi je začel nabijati, ko sem premleval o različnih možnostih prihajajoče akcije, da bo res akcija, je obljubljala ena beseda, ki je takrat pomenila, vojno, akcijo, orožje in pustolovščina,…Bosna !!!
V Bosno, to ne bo šala, sem se veselil v sebi in odšel ven, kjer sem enega od tistih, ki so bili višek, določil, da me zamenja na dolžnosti.

Dve stvari si rekel, sem nadaljeval, ko sem se vrnil noter, kaj je druga?
Iz MNZ so sporočili, da preiskujejo primer, ko naj bi ti nekoga ustrelil !
Kako prosim, mi je zastal korak in zaledenela kri!
Glej, zdaj misli na to kar je pred tabo, samo izjavo boš mogoče moral dati, sicer bo pa VOMO odjebal kriminaliste, tako da se nimaš česa bati, me je hotel pomiriti, ko je videl , da me je povedano zadelo kot strela z jasnega.
Ustrelil, o čem ti to, kdaj, zdaj, med vojno, v akciji, Policija preiskuje, me jebeš al kaj, se nisem pomiril, kaj preiskuje Policija, kar slabo mi je postajalo, kaj ima Policija z nami ?

Ne prehitevaj, star primer so nekje staknili, baje si ustrelil Borisa Valenčiča, baje kreten ki misli, da je prvi slovenskim kralj, se ti kaj sanja o tem, ti naj bi ga ustrelil v nogo kot opozorilo!!!
Saj ne morem verjet, kar slišim, kaj me čaka v štabu ? Sranje al kaj, je Njavro v štabu, sem bil direkten!
Mislim da je gor, nisi edini , ki gre v Bosno, to je edino važno, za to drugo boš mogoče pisal izjavo, če je kaj res na tem, sicer pa sam veš najbolje, drkal te ne bo nihče, še najmanj murija, greva zdaj, je zaključil !

Naspidiran zaradi obetajoče akcije in na trnih, kaj je zdaj to sranje okoli streljanja, sem pospravil stvari, odpovedal prihod domov in prisotnost v naslednjih dneh. Za boljši občutek sem poklical mamo, vedel sem, da je ona pomirjena, če me sliši. Pozdravil sem kolege, zaklenil svoj avto in prisedel v Pucha. Vožnja do Kočevske Reke je minila v mučni tišini, ropotanju Pucha in verižnem kajenju.

Pred glavnim štabom v Kočevski Reki je bilo polno vozil, nenavadno za nedeljsko pozno popoldne. Sonce je še vedno žgalo, pozni junij je vabil prve dopustnike na morje, šolarji so končevali šolsko leto, jaz pa v nemirno Bosno. Dežurni je zbezljal noter, jaz pa sem prižgal cigareto in opazoval našega poveljnika Krkoviča, kako z nekim civilistom tolče meni neznan polomljen jezik, bolj je mahal z rokam kot govoril.
Kdo je ta , sem vprašal Njavra, ki je prišel iz glavnega štaba na cigareto?
Misliš ta ki se trudi Toneta razumeti, se je nasmejal in se nato zresnil!
Dieter Hofmann, je kot ustrelil Njavro, naš človek, greva noter, čakajo naju !

Skomignil sem z rameni in mu sledil, Dieter Hofmann, prvič slišim, odvrgel sem čik in stopil v štab.

SE NADALJUJE

p.s. zdaj pa obiščite še moj Mikstone blog na http://mikstone.wordpress.com , hvala

SPOZNANJE (part 20)

Vzdušje v štabu je bilo kot pred novoletno zabavo. Na mizah plastični kozarci, plastenke osvežilnih pijač in pločevinke piva, ogromen pladenj, na katerem so se šibile mesnine, je bil napol prazen. Kaj dogaja tukaj, sem se obrnil proti Njavru?
Ni tvoja stvar, greva gor, da nekaj pojasniš, mi je tečno odvrnil Dare. Takoj ko sva stopila v štab, se je Dare spremenil, postal je zoprna uradna uš.
Pisarna Krkoviča je v prvem nadstropju, Njavrova tudi, stokanje lesenih stopnic, ko se vzpenjaš k njima, gre vsakemu na živce, zgoraj bivajoče pa opozarja, da nekdo prihaja.
V Daretovi pisarni so očitno gostje, vrata odprta, nisem še videl, da bi Dare koga puščal samega v pisarni!
Stopi noter, mi je skoraj ukazal Dare!
Notri pa Boris Mikuš in še nekdo v civilu, ki ga nisem poznal.
Sedi Mitja, kako si, je začel Boris Mikuš .
Boris čao, pusti uvod, zakaj gre, kaj je s to Bosno, kdo in kdaj gre?
Počasi, počasi, o tem pozneje, ne tu, me je ustavil Boris ! Kolega je prišel iz Ljubljane, da razčistimo eno stvar, je nadaljeval in pokazal s kretnjo glave na sedečega molčečneža v civilu, ki se ni predstavil.
Si ustrelil Borisa Valenčiča, je kot izstrelil iz topa nenadoma!!! Mučna tišina je nastala v sobi, Njavro me je pogledoval in mežikal kot maček na soncu, Boris je gledal v tla in vrtel nogo na peti, zasliševalec je srepo zrl vame in čakal mojo reakcijo.
Ja, sem bleknil in utihnil !
Kaj ja Mitja, je tišino preplavil Borisov zamolkel glas?
Ja, pizduna sem ustrelil v nogo, sem vstal iz stola, jezen in razburjen, da me Boris postavlja v tak položaj pred neznanim zasliševalcem.
Počasi počasi, brez razburjenja, me je ustavil zasliševalec, kar se mene tiče, jaz bi ga počil v glavo, prav si naredil, off the record seveda! Izjav o tem nikomur nikoli, stvar je zaključena, izjava, ki si jo dal preiskovalnemu sodniku Milanu Mandroviću zadostuje, nikoli te nihče ne bo več vprašal o tem, si razumel?
Prav ja, sem razumel, kaj pa na rečem! Skomignil sem z rameni in si jebeno zaželel cigareto. Iz žepa sem vzel zavojček cigaret in izvlekel eno. Dare je takoj izvlekel Zippo vžigalnik, da smo lahko prisotni očarani ugotovili, da ima novega z grbom Moris-a.
Daj še meni, mi je skoraj ukazal, ko mi je z neznanskim užitkom prižgal cigareto z značilnim tleskom.
Zasliševalec je vstal, se pozdravil z Borisom, majorju Njavru ni namenil niti pogleda in odšel iz pisarne.
Vzdušje se je sprostilo.
To je naš, iz šeste uprave, mi je pojasnil Dare, kar pa me ni presenetilo. Da bi me zasliševali kriminalisti MNZ-ja, je bilo takrat nekaj nemogočega, ne vem, kdo je ustvaril vzdušje, namesto rivalstva in zdrave konkurence smo bili skoraj sovražniki v državi. Medtem ko so Policijski specialci prehodili obvezno pot od kadetnice, prakse v uniformi in strogih selekcij, so nam očitali, da smo zbor na hitro zbranih pretepačev, po večini že s kazensko evidenco! Nekaj takih je bilo res v naših vrstah, ampak dvoličnosti nismo trpeli. Ko je bila država na preizkusu obstoja, ste te fante rekrutirali in jih poslali v največje pizdarije. Za take podvige moraš imeti “jajca” in izkušnje, ki jih ne pridobiš v šoli in na igrišču z maminimi sinčki! Takrat ste nas prosili, vse ste nam nudili, vse obljubili,
zdaj ko je nevarnost mimo, vam gre pa marsikateri pripadnik Morisa v nos, takrat vas ni zanimala kazenska evidenca, no ja, še zaželjeno je bilo, da je tip res izkušen in pripravljen na vse!!!
Takrat bi šli v fakultete in gimnazije, ne, tam ni bilo kadra, ki ste ga nujno rabili, čez noč!
Zato smo sovražili vsakogar, ki je blatil katerega koli pripadnika Morisa zaradi preteklosti! Kdor je oblekel uniformo Morisa, je bil naš brat, kaj je počel včeraj, ni zanimalo nikogar,
nizki udarci pa so prihajali s strani Policije takrat, zato se nismo marali že v osnovi.

Boris Mikuš nama je zaželel prijetno pot in naju opomnil, da že dolgo nisva videla Šmarne gore. Občudoval sem Borisa, ni več najmlajši, pa v taki kondiciji, dvakrat na dan baje teče na Šmarno goro, so govorili fantje med seboj, kar pa niso bile samo govorice, marsikdo se mu je pridružil pri nabiranju prepotrebne kondicije.
Kaj je s to Bosno, sem začel takoj, ko je Boris zaprl vrata za seboj? Kdaj grem, kdo gre? Torej, sem postajal nestrpen !
Nič, še kar molčal je in se delal, kot da je neznansko zaposlen z pospravljanjem svoje mize.
Nateg, a ne Dare, sem začel. V nedeljo zvečer me zvlečeš v Kočevsko reko, pošlješ dežurnega v Ljubljano na Grmez, tole z Bosno je izmišljotina, si mislil, da ne bom hotel priti al kaj, sem razmišljal naglas in čakal njegov odgovor!
Kje pa je še kdo iz K2, sem nadaljeval, ko je planil!
Sem ti rekel, da tega nikoli ne izgovori, si razumel, nikoli, ni tega, mislim je, samo ni, za druge ni, razumeš??
Razumel sem, še predobro Dare, me je prešinilo. Ko bo pizdarija, tega ni bilo, kot ni bilo Grka in še koga, a ne, sem zoprno pribil !
Ti si tu, jaz sem tu, ostali so kjer morajo biti ! Oto pride po nov sprejemnik, ker posnetki preveč šumijo, njega moram počakat, potem pa greva čez cesto v mojo garsonjero po stvari. Naprej pa boš že izvedel, je Dare zdrdral brezbarven monolog in utihnil.
Razpočil bi se od jeze, kurac nadut, kaj pa misli da je, pa to ni res, kaj jaz prenašam, je vrelo v meni.

V tišini sva sedela zatopljena vsak v svoje misli. Kje je kdo, mi je šlo najbolj na živce, odkar sem na Grmezu, sem izgubil stik z skupino, nisem bil na tekočem o dogajanju, razen da mi je nekdo prišel povedat, da preverjajo naše diplome in spričevala. Iz kadrovske so me klicali na Kardeljevo ploščad in spraševali o kolegih, njihovih potrdilih, kdo je kje dobil diplomo in podobno. Imel sem občutek, da se začenja lov na čarovnice, po novem zahtevajo za vse pripadnike SV peto stopnjo izobrazbe in nekaznovanost, nekaterim so celo poslali dopis, da dopolnejo osebne kartone z potrdilom o nekaznovanosti, ki ga dobiš na Ministrstvu za pravosodje, kaj bom jaz in tole streljanje, bil sem pri preiskovalnem sodniku, imam evidenco ali ne ? Zatopljen v vsakdanje črne misli sem pozabil na Bosno in adrenalinske podvige, spet je začelo kljuvati v meni, kaj bo z nami nekoč, sem se prav odločil, kaj naj z avtom, ga prodam, zamenjam ali kupim novega. Denar se je nabiral, pa ga nisem imel časa zapravljat, kaj dogaja z našim črnim fondom, ki je bil v Njavrovem sefu, pa ni bila moja stvar, čeprav je bil denar namenjen, kot je Krkovič večkrat poudaril, za reševanje izrednih situacij, če se bo kdo znašel v njej!
Misli so me odnesle k podvigu izpred mesecev, ko smo za Kolpo ustavili iz oropali hrvaškega kamionarja, ki je bil namenjem v šoping orožja. Dare nas je trojico določil za ta podvig, maskirani smo ustavili kamion in naredili svoje. Šoferja smo pustili vklenjenega za volanski oboč, torbo Adidas z gotovino pa smo odnesli.
Lisice s katerimi je Dare priklenil ubogega šoferja, je Suhadolnik prinesel iz Gotenice, da bi sum padel na Policijske specialce! Kakšen je bil izkupiček akcije, ve samo Dare, pa seveda Krkovič, ki je prisostvoval štetju v Daretovi pisarni. Vse službe podobne nam imajo svoje črne fonde, nas je podučil Krkovič, ko smo šli prvič nafilat Daretov sef! Kdo pa je oropal preprodajalce na Zaloški, pa Žiberta že davno in še nekaj znanih bogatih gostilničarjev, UDBA, Policija, mogoče mi, čudna je država, sem razmišljal, da ropamo ljudi, da ima državen organ denar, to mi nikoli ni šlo skupaj.

Trkanje na vrata me je zbudilo iz razmišljanja!
Naprej, je uradno siknil Dare!
Vstopil je Boštjan Otoničar, suhljat droben fant, v ničemer ni izdajal, da je pripadnik najbolj nevarne paraustanove v državi. Otoničar je bil odličen sledilec in opazovalec, pa seveda zvest in pripravljen izvršiti vsak ukaz. Ni bil vsak v Morisu razbijač, kot je bilo zmotno mišljenje, Otoničar je spadal v tehnični del Paravoma, Aleksander Lavrih ga je v nekaj letih pripravil v pravega operativca, za nastavljanje mikrofončkov in snemanje podatkov, ki prihajajo po radijskih ferkvencah.
Dare, ne slišim nič, je planil Otoničar takoj, ko je vstopil in pomolil UKW postajo Daretu pred nos.
Dare je vzel postajo v roke, jo poznavalsko vključil, nekaj vrtel kanale in jakost, šumenje, prasketanje, potem je poznavalsko zaključil, ne dela!
A dej ga srat, ne dela, a res, sem bil zloben, nisva bila z Daretom na isti valovni dolžini, nikakor. On iz Kočevja, jaz iz Ljubljane, preveč različnih navad, drugačen pogled na življenje, kmet mi je bil, pa še neznansko ljubosumen sem bil, kako je lahko major pri 22-ih letih, najmlajši major na svetu, po vseh podatkih, mlajšega ni, razen v Kambodži imajo gverilce 12-letne otroke v bojnih odredih, tam bi se mogoče našel še kakšen Njavro.
S čim si je to zaslužil, mi ni bilo jasno, delam z njim, poznam ga, nimam ga preveč v čislih, niti drugi, ni avtotiteta, pa vseeno, šef varnosti v Morisu je, položajni major in nedotakljiv, minister za obrambo pa mu zaupa, da vodi skupino, ki je nad vsemi v Mors-u, čeprav formacija uradnih struktur Slovenske vojske. Njavro je rad rekel, da smo to, kar je bil Gestapo v SS-u. To malikovanje in primerjava z nacisti mi je šla na živce, Njavru in Krkoviču pa je kar sedla ta kostumografija in primerjava z Gestapom.

Tu imaš drugo, zdaj pa nazaj v Ljubljano , je Dare na hitro odpravil Otoničarja in mu potisnil novo pripravljeno Motorolo v roke.
Glej da bodo posnetki koristni, pa pretipkajte kasete, če nič ne dogaja. Mene ne bo nekaj dni, zato kar direkt k Tonetu, če bo kaj novega, mu je naročal med vrati in ga odslovil.
Kocko nadzira, mi je pojasnil, čeprav sem vedel, za kaj gre. Janez Kocjančič je bil trn v peti, nadziralo se ga je na vsakem koraku, ne vem, kaj se je iskalo, kaj naj bi Kocka zagrešil proti Janši, Njavro ga zaradi dolgčasa in svojih interesov že ni dal tako odločno “pokrivati”, poleg drugih seveda, ki niso bili deležni takšne pozornosti.

Kje pa boš par dni, sem prijazno vprašal, čeprav mi je bilo ravno, kje bo moj šef naslednjih nekaj dni, bolj me je zanimalo, kje bom jaz? Najbrž me je nategnil s to Bosno, da sem takoj prišel z dežurnim, sicer bi mu gotovo sporočil, da se vidiva v ponedeljek zjutraj.
S tabo bom, zdaj ti bom vse povedal, greva čez cesto do moje garsonjere, da vzamem stvari, me je presenetil Dare. No, kaj čakaš, greva, je nenadoma oživel, zunaj se je počasi mračilo, Kočevska reka se je kopala v zadnjih sončnih žarkih, ki so oblizovali vrhove v daljavi, tišina, le krave so mukale v daljavi in pijanskim krohot je prihajal iz bližnjega bifeja.
Skozi okno bifeja sem videl skupino ljudi za mizo, Krkovič je stal in mahal z rokami, kdo so , kaj imajo, me niti ni zanimalo, bolj me je tiščalo, kaj ima za bregom Njavro.

Nasproti štaba stoji hotel , ne vem zakaj hotel, bolj motel, še bolje, bordel bi bilo pravo ime. Tu smo imeli privat garsonjere izbranci! Če se komu ni dalo vozit domov, je lahko ostal kar v svoji garsonjeri, ta privilegij smo imeli le nekateri, seveda je bila najlepša in največja garsonjera Njavrova. Naslednje leto so nas nagradili še z stanovanji v Ribnici, čez noč sem dobil odločbo in ključe stanovanja na Vrtni ulici 5 v Ribnici. Lepo so poskrbeli za nas takrat, nimam se kaj pritoževat.

Boš kaj spil, je Dare postal domač, ko sva vstopila v njegovo garsonjero. Iz razmetane postelje je vzel nedrček, zamrmral, to je od Špele, dovolj naglas, da sem lahko slišal njegovo momljanje.
Vzel je fotoalbum in mi rekel, poglej, poglej si, kaj je vojna !
Odprl sem album, slike ki so sledile so bile šokantne. Ubiti, razmesarjeni ljudje, grozljiv pogled na slike, še danes me zmrazi ob misli na tisti album. To so hrvaške žrtve, mi je pojasnil, v nadaljevanju sem prišel do slik, kjer so hrvaški borci mučili ujete srbe, razrezali so jih, razčetverili, človeški um res nima meja v blaznosti.
Ti je slabo, me je opazoval Njavro in prižgal cigaret. Tlesk Zippota mi je šel neznansko na živce, kaj zdaj mori s tem sranjem? Kje si to dobil, sem ga vprašal, odgovora itak nisem pričakoval!
Ni važno kje, navadi se, mogoče boš doživel kaj takšnega, da ne boš potem želodec ven metal, kot polovica Morisa, ko smo bili na sodni medicini na vajah!

Kje imaš opremo, je nenadoma vprašal? Kje, v štabu v operativnio sobi, tam sem jo pustil, ko si me vlekel gor na zaslišanje, sem mu namrgodeno odvrnil.
Ti ne veš, kaj je zaslišanje, to je bil pogovor, če bi te zasliševali, raje ne veš, je bil pameten Dare.
Lahko bi te zašili, pa si preveč dragocen, štej si v čast to.
Pojdi po opremo in se vrni, da se problečeš, kmalu greva !
Midva, kam greva v bojno opravi v nedeljo zvečer?
V Bosno, saj si slišal, si gluh!

Stekel sem čez cesto v štab, pograbil stvari in oddivjal nazaj, tole je bilo pa izzivajoče v vseh pogledih, torej res Bosna, pa še Njavrolin gre zraven, tega sem se iskreno razveselil. Končno grem z njim nekam sam, končno bom imel priložnost, da spoznam kdo je v resnici Darko Njavro, blefer ali model, gobec vem da je, zdaj bom videl še dejanja, če jih bom seveda. Nak, dovolj mi je, da je zraven, ko bo šlo zares, bom vedel, iz kakšnega testa je.

V njegovi garsonjeri sva pripravila orožje, Heckler gre zraven in pištolo boš vzel s seboj, vse ostalo bo odveč. Videl sem, da spravlja v priročno torbico mini kamero in snemalnik Olympus. Kaj ti bo to, sem vprašal?
Nikoli ne veš, za vsak slučaj, da dokumentiram, če bo potrebno, je razlagal Njavro, meni pa še vedno ni bilo nič jasno, kam greva in zakaj.
Dare, zdaj pa na dan z besedo, kam greva , kdaj in s kom, nisem več brzdal radovednosti?

Prav, čez uro ali prej greva od tu, jaz in ti. Spremljala bova dva gospoda iz Bosanske vlade do Zagreba, na letališču Pleso se bomo vkrcali v helikopter in odleteli v bosanski lonec. Tam bova pazila na ta gospoda, da se jima kaj ne zgodi, hkrati pa napni oči in ušesa, vse kar se bo dogajalo, budno spremljaj.
Ti me imaš za budalo, če bi bila gospoda iz kakšne vlade, bi imela svoje varnostnike, Dare, rad bi vedel kam grem in s kom, ne mi z pravljicami o Bosanski vladi, sem jezno siknil, nič ne bo iz vsega, spet nabija, sem sklenil v sebi.
V tem je brez vnaprejšnjega opozorila, trkanje na primer, planil v sobo Tone Krkovič.
Kaj čakata Darko, mudi se, si mu povedal, je vprašal Dareta in pogledal proti meni.
Nekaj je, pa mi ni kaj dosti jasno, sem odgovoril Tonetu.
Gremo gremo fanta, naju je priganjal, oznake dol z uniforme, naju je pogledal in mi z uniforme potegnil oznake Morisa in Slovensko zastavico, ki so bili na bojno uniformo pripeti z dvostranskimi “mački”.
Vajino je, da Hofmann ne naredi koraka sam, Darko pazi na tega gospoda Čengića, Ludvik pravi, da mu ne verjame na besedo nič, pozoren bodi, pa ne pozabita na osnovno nalogo, varnost gospodov, zato so mastno plačali.
Za štabom sta stala dva avtomobila, pripravljena za pot do Zagreba. Pa naprej, je kljuvalo v meni, kakšen helikopter, kam v Bosno, razlika je, ali v vojno območje ali tja, kjer je tišina, premirje.
V prvem avtu so sedeli ljudje, ki jih nisem poznal, zapomnil sem si tipa, ki je govoril s Krkovičem pred štabom, Dieter Hofmann naj bi bil, če sem prav razumel Dareta, pa Hasan Čengić, bosanski državljan in trgovec z orožjem, tretjega pa nisem poznal, do takrat!
V drugi avto sva se spravila jaz in Dare, z voznikom in spremljevalcem, ki sem ga prvič videl, bil naj bi iz VIS-a.
Okoli desetih zvečer smo končno krenili iz Kočevske reke. Če sem prav razumel, do Zagreba ne rabim nič gledat in skrbet, ker nas spremlja še neoznačeno policijsko vozilo, od meje naprej pa na preži, pri Hrvatih nikoli ne veš, me je podučil Dare.
Kakšen helikopter Dare, kam gremo, mi ni dalo miru med vožnjo? Vse boš pravočasno izvedel, me je miril, pa sem pomislil, saj očitno on tudi ne ve, sicer bi že bleknil.
Ne vem, kdo bo šel v helikopter, mislim, da se nam bo na Plesu nekdo pridružil, nekoga pa bodo zadržali na letališču, dokler se ne vrnemo, če se vrnemo, je bil pameten Dare, meni pa je bilo vse manj jasno.
Bom že videl, do takrat pa imam nalogo, da se temu kurcu nič ne zgodi, dokler mi ne ukažejo drugače.
Očitno Krkovič trži naše storitve v v balkanskem sodu smodnika, bom že izvedel, nisem slep in neumen. Pomirjen, da bom izvedel vse ob svojem času sem se odločil, da se lotim Njavra, končno imam priložnost, da se mu približam, da izvem, kdo v resnici je Martin Božidar Njavro.

Koliko je še do Zagreba, sem mu zašepetal?
Pogledal je na uro in odvrnil, pol ure po moje, če bo vse po planu.
Kaj si imel z Suljevićem, sem ga presenetil?
Nič, saj veš, razbil sem njegovo mrežo!
Nehaj s tem, a si res izdal priprave in šverc orožja, sem ga zbodel?
Nekaj časa je molčal, potem pa vprašal, od kje ti to ?
Govori se Dare, da si slikal SAR 80 in nesel sliko Suljeviću, baje so vedeli vse, je to res, sem bil direkten ? Čakal sem njegovo reakcijo!

SAR 80 je slikal Igor Bavčar na Primožih, mi dal fotografijo in rekel, na , nesi Suljeviću, naj se trese od strahu! Tako je bilo, nič nisem naredil na svojo roko, kaj pa si ti misliš, je bil nejevoljen Njavro, zakaj to sprašuješ?
Kar tako, iz firbca, Bavčar je slikal puško , ne morem verjet, kaj pa je počel na Primožih ?
Očitno nimaš pojma, kaj se je dogajalo pred 26.9 91, ko si ti v Makedoniji strojaka nažigal, sem se jaz že boril za Slovenijo, se je pohvalil Dare in utihnil, pred nami je bilo letališče Pleso!
Kje je pa meja, kar padli smo v Zagreb, sem zinil, ker nisem spremljal poti, bolj sem se ukvarjal z svojimi mislimi in zaslišavanjem Dareta.

Zdaj pa pazi, drži se svojega, dokler ne vzletimo, ga ne izpusti izpred oči, si razumel.
Ustavili smo se na delu, kjer sta stala dva vojaška helikopterja, okoli pa kup vojske, hrvati so nas nezaupljivo opazovali, ko smo izstopali iz vozil.

Spet Pleso, največja Hrvaška zračna luka, kaj me tokrat čaka, nisem prvič tukaj, še je bil živ spomin povratka iz Sarajeva, ko se je stanje zakompliciralo, zdaj pa pred novo nalogo, sumljivi tipi, trgovci z orožjem po vsej verjetnosti so moje stranke !

Tuđman je na letališču, komplicirali bodo, me je iz razmišljanja stresel Dare.

SE NADALJUJE !

GRE LAHKO ŠE BOLJ NAROBE ? (part 21)

Nisem točno vedel, kaj naj počnem? Nikogar nismo prišli napast, Njavro je živčen po nepotrebnem, ali pa ne vem vsega? Kaj naj počnem s tem revežem, Hofmannom? Zakaj naj bi ga imel na očeh, ni mi Njavro postavil nekih pravil, kot ponavadi, zakaj on tega bosanca, Čengića, najbrž je bolj pomemben. Da bi ju varovala, pizda, potem bi Tone poslal koga drugega, da me je kljub drugim načrtom zvlekel z Grmeza, …take so mi šle po glavi, ko se je od nekod vzel Njavro in njegova senca Čengić, ha mogoče je bilo obratno, čudno sta se obnašala za moje pojme oba, eden prestrašen, eden izgubljen!
Gremo čez dvajset minut, Franci prihaja sem, preden gremo? Franci? Koji kurac bo Franci na letališču Pleso, sem zbodel Njavra, čeprav se mi je začela svitati narava naloge, ko je Njavro omenil Francija!
In res, pred nami se je ustavil audi z ljubljanskimi tablicami, iz njega pa Franci Cimerman, glavni finančnik VI. uprave.
Z Njavrom sta stopila za avto in nekaj razpravljala, medtem ko smo mi z varne razdalje opazovali ta prizor, živčno sem pogledoval proti Njavru in Cimermanu, iz mimik mi ni bilo jasno prav nič, Dare je vneto prikimaval, Franci pa je živčno krilil z rokami, po drugi strani pa sem pogledoval proti Hofmannu in Čengiču, še zdaj si nisem bil na jasnem, sem njun bodyguard ali ječar, čuden naboj je bil v ozračju!
Uradnik na letališču nam je sporočil, da je let pripravljen!
Njavro je končal kratek sestanek s Cimermanom in se vrnil v našo družbo. Cimerman je s pogledom premeril nenavadno družbo, rekel ni nič, usedel se je v audija in odpeljal v noč.
Vkrcali smo se v helikopter, ki je bil baje v lastništvu bosanske vlade in odleteli proti Banji Luki!
Zdaj pa poslušaj, je začel Dare med poletom!
Poslušam, poslušam Dare!
V Banji Luki pristanemo, tam nas čaka sestanek, najina gosta bosta dobila denar, ki ga bomo odnesli nazaj v Ljubljano, no ja, na letališču bo počakal Cimerman in denar odpeljal v Ljubljano na Pentagon.
Pristali bomo v vojaški bazi, saj, kdo pa kupuje orožje, kaj mi to govori, sem si mislil!
Tam bova zraven teh dveh kljukcev, tako je naročeno, nič posebnega, je zaključil Njavro svojo razlago!
Polet in pristanek sta minila brez zapletov, pozabil sem Njavra vprašati, kam se je izgubil tretji potnik iz avta, čigar identiteta mi ni bila takrat poznana.
V vojaški bazi v Banji Luki je vladalo obsedeno stanje, vojaki so tekali gor in dol, vojaško vozilo, ki je crknilo, so se brez uspeha trudili spraviti v pogon, dva do zob oborožena vojaka sta nas spremila do poslopja.
Dva visoka častnika bosanske vojske in nekaj civilov je navdušeno pozdravilo Čengića, malo manj navdušeno Njavra in mene, Hofmann pa je bil deležen samo grdih pogledov!
Družba se je preselila na poslovni del obiska v večjo dvorano, jaz in Njavro pa sva se zavalila v fotelje v predverju.
O tem ne razlagaj ostalim, ko se vrnemo, si me razumel, je začel Dare!
Ja Dare, ravno mi je, s kom naj se pa pogovarjam, se mi ni dalo spet tega poslušat!
Kaj si mislijo bosanci, za njih reskiramo sankcije, kršimo embargo, da ti ne razlagam naprej, se je razburjal Njavro….
Iz Sudana pod krinko humanitarne pomoči, plačal bo pa kdo, niti metka ne bodo videli, dokler zadnje marke ne izpljunejo, se ni umiril Njavro.
Približno se mi je sanjalo, o čem govori, bosanci so kupili orožje od nas, mi smo ga preko Sudana pod krinko humanitarne pomoči privlekli v Maribor, zdaj pa naši hočejo plačilo, preden gre karkoli naprej. Bosancem se mudi, očitno škripa s kešem, tale Hofman in Čengić naj bi to uredila danes, midva naj bi ju pospremila s kešem nazaj, tam pa ga bo prevzel Franci Cimerman, tako nekako je in bo, sem zaključil v glavi!
Nisem bil razpoložen, da me Njavro zaslišuje o čemerkoli, odkar sem se umaknil na Grmez, so se stvari umirile, podvigov po nepotrebnem se nisem udeleževal, takrat si v sanjah nisem predstavljal, da bo odkritje orožja na Mariborskem letališču sprožilo podtalno vojno med MORS IN MNZ, v glavni vlogi prihajajoče pizdarije, ki je doživela vrhunec z aretacijo v Depali vasi, pa bom prav jaz.
Kita in Sine sta z Janezom v spremstvu, zato sem hotel, da greš ti, je spet začel Dare.
Pa da se vrneš v jato, nekaj pomembnih stvari nas čaka jeseni, ti bo Tone več povedal doma.
Prav Dare, prosil sem te, da mi daš do jeseni mir, po vseh sranjih si to valjda zaslužim?
Tone je rekel, da te počasi aktiviram, dovolj je počivanja, je vztrajal Dare…
Gledala sva proti vratom, kjer so se slišali povišani glasovi v nam znanem bratskem jeziku.
A se bodo zmenili, sem pokazal proti vratom in pogledal Dareta?
Njihove garancije in obljube Janeza kaj kurac brigajo, je pribil Dare
Janez hoče gotovino, kaj pa misliš, sem samoumevno dodal.
V tem so se odprla vrata in sestanka je bilo očitno konec.
Dare mi je pomignil, da sem pristopil do Hofmanna in se delal nadvse zajebanega.
Tip je živčno prižgal cigareto in postopal gor dol. Čengić je debatiral z častnikom bosanske vojske,
ne vem kaj smo sploh čakali, še sam sem prižgal cigaret in se naslonil na steno.
Misli so mi spet odtavale v Ljubljano in spomladanske dogodke, ko sem dan in noč zasledoval tarče, vdirali smo v objekte, nastavljali mikrofončke, postavljali zasede in s sprejemniki čepeli, kaj bomo ujeli. Pa potem odkupi orožja, do nezavesti smo ponavljali odkupe, čeprav bi že zdavnaj lahko aretirali preprodajalce, ali jih prepustili navadni Policiji. Ljubljana je majhna vas, vsak pozna vsakogar, storjena je bila huda napaka, ki je ogrozila nadaljne operacije Paravoma, zato sem bil vesel “počivanja” na Grmezu brez obveznosti. Da “mir” ne bo dolgo trajal mi je bilo jasno, želel sem akcijo, ampak pravo akcijo, kot so že bile, ne pa tole lazenje za novinarji, politiki, kaj vem kom, to mi ni bil izziv.
Iz razmišljanja me je “zbudil” Dare!
Mitja, ne spusti svojega, gremo.
Zalepil sem se ob Hofmanna in krenil za ostalimi.
Bosanski vojaki zunaj so z zanimanjem opazovali to procesijo, sploh naju dva z Daretom!
Oznak nisva imela, sicer pa sva izgledala kar “zajebana”!
Pilota še ni bilo, zato smo stali na pisti in čakali.
Hofmann je trdno stiskal torbo, ki je prej ni imel, sklepal sem, da se tako trdno oklepa lahko edino gotovine.
Njavro je nekaj zasliševal Čengića, ali Njavro sprašuje ali zaslišuje je velika razlika, jaz sem jo poznal.
Nekaj ni bilo uredu, nisem še vedel kaj, ampak sem izvedel kmalu.
Pilot je prišel in poleteli smo nazaj proti Zagrebu.
Njavro je med poletom nadvse grdo pogledoval Čengića, meni je namignil, naj nadvse grdo gledam Hofmanna.
Pa kaj bi rad, da ju potolčeva kreten, kaj mi namiguje, sem se spraševal?
Znači samo trečina, je Njavro zbodel Čengića, takrat se mi je posvetilo, zakaj ta napeta situacija!
Ni keša, oziroma premalo, samo tretjina od zahtevanega!
Koliko pa so zbrali, sem Daretu zarotniško zašepetal?
Pet miljonov mark je tukaj, moralo bi jih biti petnajst!
Cimerman pričakuje 15 miljionov, v Ljubljani Janez čaka na 15 miljonov, nekaj bo narobe, je bil poznavalski Dare.
Pizda, za svoja leta prekleto veliko ve, veliko naloži, ampak Janezu in Tonetu je pa zlezel nekam, sem si mislil!
Si nisem zastavil, da ga bom pobliže spoznal, njega in njegove prijeme?
Jokajo, da jih Janez odira, je nadaljeval Dare.
Po denar bi morali na Dunaj, ne pa v Banja Luko, v mesecu dni sto sprememb,
od Ukrajine do Sudana, pa v Maribor, pa še V Banja Luko bi ga radi, ala kart, banda bosanska, se je razpizdil Dare, da so ga v ropotanju helikopterja nekateri uspeli celo razumeti.
Kaj bo Janezu helikopter, me je spraševal Dare?
Kakšen helikopter Dare, sem začudeno strmel v njega, očitno je imel spet napad pomembnosti, izkašljal je vse kar je slišal ali ujel blizu Janeza ali Toneta, zdaj pa se pred mano dela pomembnega kot že ničkolikokrat!
Bolj me je skrbel pristanek, nisem zaupal tem letečim čudesom nikoli v življenju, sploh pa ne helikopterjem.
Drži se Hofmanna, dokler ti ne rečem drugače, mi je zasikal Dare, ko smo izstopali na Plesu, sam pa je zavzel pantersko držo poleg Čengića.
Na delu, kjer so stali gardisti poleg avionov hrvaške vojske, smo izstopiliu. Napotili smo se proti objektu, kjer je stala vojaška policija. Fantje na vratih so nam pokimali, vstopili smo brez problemov.
Po dolgem sprehodu skozi vojaški kompleks, smo izstopili pri civilnem delu letališča in se znašli v hangarju s hrvaškimi zastavami in dvema malima reaktivcema.
Nekaj ljudi je stalo na koncu hangarja in čakalo naš prihod?
Takoj sem prepoznal Cimermana in tipa, ki je bil z nami na poti in nam je dobesedno odprl pot do tja.
Ostalih nisem poznal, hrvaški višji častnik, dva mup-ovca in nekaj civilov.
Pozdravili so se in rokovali, jaz in Njavro sva samo pokimala in stiskala vsak svojega hecklerja.
Stal sem ob strani in gledal sceno, Hofmann je predal torbo Cimermanu, Cimerman se je razburjal in spustil torbo na tla, jo odprl, pa spet zaprl, pogled na 5 miljonov orlov ga ni impresioniral, brkati tip, ki mu nisem vedel imena, sicer naš skrivnostni spremljevalec je ponavljal;
težavo imamo, težavo imamo, ves zaripel v obraz!
Po nekaj minutah burnih reakcij, Cimerman je vmes klical nekam z enim prvih mobitelov nmt, ki so takrat obstajali, je Cimerman vzel torbo, neznanec z brki pa nama je dejal. Tale dva gresta z nami do Ljubljane, do Kardeljeve ploščadi gremo, potem sta najbrž prosta, je zaključil.
Tako torej, Hofmanna in Čengića bomo odvlekli na Pentagon, potem sem opravil, sem bil vesel pri sebi.
Šli smo do avtomobilov, ki smo jih pustili poprej in na pot do Ljubljane.
Na meji je neznanec izstopil in nekaj spregovoril z mup-ovci, nekaj jim je kazal, se vrnil v vozilo in nadaljevali smo pot.
V Ljubljani smo se ustavili pred stolpnico Pentagona, oba, Hofmanna in Čengića sva z Njavrom pospremila do kabineta našega ministra, do Janeza smo šli, po Njavrovem!
Pred kabinetom sva končala najino pot, ura je bila pozna, oziroma zgodnja, kakor se vzame, v vsakem primeru pa je Slovenija še spala v zgodnjem poletju.
Ko sva se z dvigalom spuščala dol, je Njavro nadaljeval svoj monolog.
Ludvik jih bo slišal, tole bo še zaplet, je razpredal!
Kdo je Ludvig, sem ga vprašal?
Ta tip, ki je bil z nami, Ludvig Zvonar, kaj še nisi slišal za njega, me je začudeno vprašal Dare?
Sem slišal, seveda sem, samo nisem vedel, da je to on, sem po pravici povedal!
Greš na kavo, je začel Dare zunaj?
Kam lepo te prosim, domov me zategni, spat grem po vsem tem, kaj naj z Grmezom?
Kaj je z Grmezom, je začel Dare?
Ne morem več Prvinška farbat za kaj gre, kaj si misli, zakaj imam taka pooblastila, ne bom imel mira tam, sem pribil!
Njavro se je zamislil, mogoče pa imam prav, a ne!
Vedel sem, da nihče iz Morisa ni priljubljen pri Prvinšku, šefu 51. obmšto, zakaj pa nisem vedel. Prvinšek je bil nekoč namestnik Krkoviča v Morisu, ni bil kdorkoli!
Da so mene tja uvalili, kamor sem si želel za krinko, le kaj je Krkovič natvezil ali ukazal Prvinšku, sem razmišljal, sprašuje me nihče nič, delam kadar hočem, tako je že dva meseca, če me boš pošiljal okoli, ne bo uredu, sem razmišljal.
Prav, te zapeljem domov.
Molčala sva na poti od Pentagona do centra mesta, do Ilirske ulice, kjer sem stanoval.
Jutri popoldan se bova videla, prižgi pager, zdaj si spet na dolžnosti, ne pozabi, je bilo edino, kar je izdavil med vožnjo, izstopil sem in ostal sam.
Začelo se je svitati, bil sem utrujen in pod vtisom dogodkov, nisem se imel možnosti nikjer preobleči, avto bom šel iskat, ko se zbudim, šel bi do Kofetka na Ilirski, pa ne bom strašil v tej uniformi, nič, domov grem.
Vzpenjal sem se po stopnicah, kolikokrat sem se vzpenjal po teh stopnicah, ne štejem več. Zbit sem, še nekaj stopnic in vrata, kopalnica, tuš, postelja, upam da brez nepotrebnega zasliševanja!
Pod prho sem stal skoraj pol ure, dan se je začenjal, ponedeljek!
Normalen folk gre zdaj v službo, kaj pa jaz? Letam okoli oborožen, naspidiran, vpleten v stvari, ki nimajo veze z normalnim življenjem, ne hodim domov ob treh, ponavadi me ni,
sanjalo se mi ni, da se prava igra šele začenja. Igra, v kateri bo šlo na vse ali nič, igra, ki nas bo fante v skupini poimenovani “Paravomo” združila v dobrem in slabem.

Hotel sem izziv, dobil sem ga, dobivam ga že vse življenje! Eden od izzivov je bilo vsekakor preživetje “Paravoma”, potem ko je parlament odstavil ministra Janšo, nekoliko kasneje je padel Krkovič, odstavljen iz Morisa, šok za šokom. Dušan Mikuš na VI upravi nas je uslužno predal Miklavčiču v “obdelavo”, pozicije so padale, sledile so preiskave in intrige, kaj, kdo, zakaj, kako je lahko do tega prišlo in podobna jajca? Do česa pa je prišlo?
Na Mariborskem letališču smo odkrili orožje, še prej smo ga napol že prodali, ne bom pogreval zgodbe,
je predobro znana.
Sledilo je obdobje obračunavanj, deskriditiranj, podtikanj, del tega je dosegel svoj vrh z dogodkom v Depali vasi.
Marsikdo je bil po nepotrebnem vpleten v obveščevalne igrice takrat!
Kako delujejo mediji, je bilo takrat spoznanje, vsaj zame.
Spoznaval pa sem tudi prave obraze udeležencev aktualnih dogodkov in njihove namene!
Depala vas je naplavila nekaj žrtev, nekaj ljudi je odšlo upravičeno, še več neupravičeno. Ena od žrtev je prav gotovo Jože Perko, namestnik direktorja kriminalistične službe takrat.
Njega je Njavro označil za “Lojza rdečebradca”, po njegovi sliki sem narisal “fotorobot”, tlačili so ga v nekaj, kjer nikoli ni bil, obračunavanje pač!
Za vnašanje zmede v njihovih vrstah, je pojasnil Krkovič.
Kasneje nam je bilo vsem v Paravomu predstavljeno, da je kriminalistična služba ostanek bivšega sistema, ki se je osredotočila, da uniči našega ministra in šefa Moris-a.
Temu primerno smo se vedli v medsebojnih komunikacijah, stanje je bilo res kaotično. Očitno je šlo narobe na vseh ravneh.

Provokacije smo nadaljevali oboji, bilo je to naporno obdobje po dogodku v Depali vasi, ko smo prisluškovali eden drugemu in počeli še marsikaj drugega. Drago Kos ni naredil koraka, da mi zanj ne bi vedeli. Pa še marsikdo drug! Peterle je veljal za izdajalca, z njim je imel Njavro posebne opravke, o katerih sem že pisal.
Bil je majski večer 94, ko mi Njavro sporoči, da ima zanesljive informacije, da so nam vdrli v sistem zvez! Takoj se moramo dobiti, mi je sporočil.
Na pagerju sem dobil šifro, ki mi je povedala, da me Njavro čaka na Petkovškovem nabrežju!
Kaj je spet izrednega, da se dobivamo, sem bil nejevoljen, pa bodyguarda sem vlačil s seboj, ki mi ga je obesil Krkovič. Matej Praznik je imel to vlogo, nekaj mesecev je živel z menoj, zoprni časi.
Poslušajo nas, tebe, mene, je začel Njavro….
Kje nas poslušajo, kdo, sem bil presenečen, kaj ga je spet pičilo, dva meseca ni minilo od Depale vasi, pa ves paranoičen!
Naredimo test, sem začel!
Kakšen test, je začel Njavro?
Ti bom sporočil, da imam nekaj vročega, da se dobimo nekje, pa da vidimo reakcijo!
Njavro se je zamislil in predlagal, naj mu sporočim po ukw postaji, da ga čakam pred Smoletovim stanovanjem na Hafnerjevi, po valovih sem dobesedno dejal : imam gradivo, ki bo odneslo Bizjaka, čakam te na Hafnerjevi!
Seveda sem se s svojim avtom odpeljal na Hafnerjevo. Na poti do tja sem razmišljal marsikaj, pričakoval pa seveda nisem nikogar, pa še ura je bila pozna!
Parkiral sem avto in izstopil. V roki sem držal mapo(kao fora), stopil sem proti ulični svetilki in pogledal po ulici, le kje se obira Njavro in ekipa?
Nekdo se mi je bližal po pločniku, umaknil sem se proti zelenici, ko je neznanec skočil name!
V paniki sem zavpil in ga vrgel preko sebe. V roki je držal nož, ki se mi je zaril globoko v stegno, ko sva padla po tleh.
Napadalca sem prestrašil in šokiral, kričal sem na njega, ko sem se pobiral, ničvredna mapa je odletela po tleh, on pa se je pobral in jo ucvrl mimo garaž v polje in proti progi!
Izvlekel sem pištolo, šokiran do konca, nekajkrat sem ustrelil za njim v noč in obstal na pločniku Hafnerjeve. Pizda Njavro kje si, kreten zarukani, tip me zabode in spizdi, je vrelo v meni!
Pozvonil sem Smoletu in mu v domofon siknil, odpri, jaz sem!
Spustil me je v blok, prišepal sem do njegovega stanovanja, kjer me je njegova žena, sicer medicinska sestra Hermina oskrbela.
Potem zaslišim škrtanje v postaji, K4 kje si(K4 sem bil jaz), K4 kje si, K2 na položaju.
Kreten od Njavra, vse je zamudil, sem si mislil.
Moram dol, razen če nočeš Njavra na obisku, sem dejal Vojcu (Smole) in se napotil dol. Noga me je skelela, prihajalo je za mano, kaj je tip sploh hotel, me zaštihat da crknem, kje je bil kreten Njavro s konjenico, groza, komu jaz zaupam že dve leti, je vrelo v meni?
Kje si, ja zažvrgolel Njavro, ko sem stopil iz bloka?
Ko sem mu v nekaj stavkih pojasnil, kaj se je zgodilo, je bil ves iz sebe!
Takoj je hotel klicat novinarje in razbobnat atentat name!
Komaj sem ga ustavil!
Po daljšem prepričevanju se je pomiril, prepričan da moramo odgovoriti!
Ti pa na urgenco, na šivanje, je zaključil!
Nikamor ne grem, dovolj mi je vsega, kakšna urgenca, pa še Policija bo tja prišla, ne grem nikamor, bo že, sem se branil!
Nepotrebno situacijo smo sami izzvali, zdaj pa nikomur nič, gremo spat domov, meni je bilo prav!
Nočni dogodki na VOMU niso ostali skriti, Njavro je najbrž obvestil Krejana, ta me je zaslišal in v duhu dobrega sodelovanja obvestil dežurnega na OKC.
Štala je bila popolna, Policija je poslala v akcijo kriminalista Vasjo Plemlja in Draga Koka. V neskončnih rekonstrukcijah se je ugotavljalo, kam sem streljal, kdaj, kje imam rano, kako je nastala, kako sva z napadalcem padla, kam je stekla kri, res cela znanost!
Na rekonstrukciji je sodelovala tožilka Barbara Brezigar, ki je korektno vodila postopek in iskala kompromise med našo in njihovo stranjo. Prišli nismo nikamor, drkanje okoli upravičenosti do streljanja in podobno!
Uradni VOMO je hotel pojasnila, kaj smo se šli, da smo izzvali napad, pa koga sploh mislimo, da smo izzvali z našim govoričenjem po etru?
Koga, le koga, rdečkarje, je pribil Njavro, lotimo se jih lahko tudi drugače.
Smrtni sovražnik je bil določen, kot že ničkolikokrat prej, rdečkarji, komunjare, organizacija skratka!
Problem je bil, ker so nam odstavili ministra in obglavili vodstvo, Krkovič se je z nami dobival v lokalih, vse je bilo narobe!
Bili so časi, ko smo se bili primorani umakniti, delovanje Paravoma smo prestavili v ilegalo, cilji pa so ostali enaki. Torej vse narobe, gre lahko še bolj narobe?
Bil pa je to tudi čas učenja in prilagajanja. Iskanje novih možnosti pa je prineslo tudi nove žrtve!

o tem v nadaljevanju

OSTANITE MI SKUPAJ (part 22)

Nadaljevanje moje vojaške kariere je afera Depala vas korenito zamajala in spremenila. Dokler sem bil pod okriljem Morisa, dejaven v Paravomu in skoraj nedotakljiv, je prihodnost izgledala svetla. Potem je prišel dan, ko je bil odstavljen Krkovič. Kmalu zatem smo bili vsi akterji afere in člani Njavrove skupine premeščeni v različne vojaške enote širom Slovenije. Ločili so nas, niti eden od nas ni imel več za sodelavce katerega koli pripadnika Morisa. Odstavljeni minister Janša je Krkoviču zabičal, da obdrži “Paravomo” skupaj, pa naj stane kar hoče! Kot sem že omenil, se je Krkovič zelo potrudil okoli tega. Vsi člani skupine smo dobili po vezah dolgotrajne bolniške odsotnosti!
Tisto leto bolniške odsotnosti smo počeli marsikaj, predvsem pa smo bili skupaj. Da smo lahko skupaj delali, sem poskrbel jaz, ko sem vse člane pripeljal v podjetje GDS, ki se je med drugim ukvarjalo z varovanjem in izposojo luksuznih vozil z voznikom ali varnostnikom. O tem in bivanju vseh članov v hiši za Bežigradom, sem že pisal, tudi o nekaterih varovanjih, pa še čem drugem, kot so izterjave!
Preden je Krkovič odobril, da se vsa skupina na “črno” zaposli v podjetju GDS, je podjetje in lastnika Erika Jenka dodobra preveril. Lahko bi nastal problem, ker smo bili vsi še vedno zaposleni na Ministrstvu za obrambo, opravljali pa smo pridobitno dejavnost za privatno podjetje.
Erik Jenko je bil pristaš politike Janeza Janše, zato je bil navdušen, ko je spoznal Krkoviča. Na žalost je bilo na koncu njegovo navdušenje nad Krkovičem in Janšo pogubno zanj. Njegovo podjetje se je takrat ukvarjalo z več dejavnostmi, med drugim tudi s finančnim inžineringom! In prav tu se je opekel. Po nekaj mesečnem sodelovanju ga je Krkovič prepričal, da del sredstev investira v stranko Janeza Janše. Jenko je tako tudi storil. Ne vem za kakšne vsote je šlo, ker nisem bil prisoten na ključnih sestankih v gostilni Pri Grofu. Poznam pa nadaljevanje zgodbe, ko se je bližal rok za vračilo teh “vlaganj”! Naenkrat Krkovič in nihče iz stranke ni bil več dosegljiv za Jenka. Obupano me je spraševal, če so ga nategnili, če bo videl svoj denar, ki niti ni bil njegov, vlagatelji so pritiskali nanj z izplačili. Bil je to čas, ko je propadlo podobno podjetje Umek trade na Vrhniki, pa še nekaj vlagateljskih podjetij. Ko so postali pritiski vlagateljev preveliki, se je Jenko ustrašil in z družino pobegnil v tujino.
Zakaj ignoriraš Jenkota, sem spraševal Krkoviča, to ni pošteno, človek vam je zaupal, ti pa takole?
V kriminalne podvige vas je pošiljal, izterjave, zastraševanje strank, sodu pa je dno izbila akcija v Varšavi, po akciji v Varšavi je Krkovič zahteval, da se umaknemo iz GDS-a.
Se sploh zavedaš, česa ste se lotili, je grmel Krkovič name!
Nič takega, kar še ne bi počeli, sem se branil!
Ampak to so bile službene zadeve pod okriljem države, se ni dal Krkovič,
tole v Varšavi pa ni zajebancija, kaj če bi vas zaprli?
Kot da nas zaradi naših “službenih ” stvari ne bodo, celo sranje me še čaka na sodišču, sem mu odvrnil užaljen!
Če bi vnaprej vedel, bi vam prepovedal kaj takega, je vztrajal Krkovič. To niso heci, je še pribil.
Zakaj taka panika in jeza zaradi povsem uspešno izpeljane akcije, ki seje ne bi sramovali nobeni specialci? Ne verjamem, da zamera tiči v tem, da nas je Jenko poslal v Varšavo, to je samo izgovor. Lahko bi bil ponosen na nas, akcijo smo uspešno izpeljali in prišli domov. Sicer pa Jenko ni vztrajal, da gremo, vprašal me je, če smo sposobni to izpeljati in jaz sem pritrdil.
Cela skupina se je zbrala v bazi za Bežigradom in naredili smo načrt. Najprej sem fantom predstavil zadevo.
Luksuzni Mercedez S klase je bil s strankami iz Mladinske Knjige v Varšavi, kjer so ga poskušali ukrasti. Nepridiprav je s pištolo sredi Varšave nagnal šoferja in stranke in vozila in skušal vozilo ukrasti. Šofer je bil toliko priseben, da je potisnil “multi lock” čez menjalno ročico, preden ga je tip s pištolo nagnal ven. Ker vozila ni mogel spraviti v pogon, je ukradel ključe in pobegnil. Avto brez ključev je zasegla Poljska policija in ga spravila v ograjen prostor. Jenko je hotel poslati rezervne ključe in drugega šoferja, pa so ga odjebali, da ne bo šlo. Poljska policija je avto zasegla, kot materialni dokaz, če bi slučajno ujeli “lopova”. Avto je bil izgubljen, razen če ga ne gremo iskat na silo!
Po nekaj konzultacijah z našim veleposlanikom na Poljskem, smo dobili občutek, da se Poljska policija sama ukvarja s krajami in preprodajo boljših vozil. Njavro je ocenil, da je naloga izvedljiva. Ali podkupimo tiste, ki so avto zasegli, ali pa ga na silo odpeljemo. Avto je bil parkiran na ograjenem parkirišču v centru Varšave, vhod v ograjeno parkirišče pa je stražil en sam policaj v hiški, ki je imela še zapornico, takšne podatke nam je poslal šofer iz Varšave.
Interra d.d., ki je bila prava lastnica luksuznega Mercedeza, vrednega četrt miljona nemških mark, je Jenkotu ponudila bogato nagrado, če reši vozilo, Jenko pa je to nagrado ponudil nam!
Vzdušje v hiši za Bežigradom je bilo napeto. V operativni sobi smo preučevali načrt Varšave, pot do tja, možne poti bega, ocenjevali smo, kaj lahko vzamemo s seboj, orožje da ali ne?
Deset nas je bilo v operativni sobi, predvsem smo se morali odločiti, kdo bo sploh šel v akcijo. Na koncu je bila določena ekipa! Jaz, Njavro, Oražem, Kita in Hočevar, ki je bil takrat uradni Janšev varnostnik in ni bil več zaposlen v vojski. Ostali smo bili pripadniki vojske. Če bo šlo kaj narobe, bo to najbrž glavni problem, to nam je bilo jasno.
Na pot smo vzeli elektro šokerje, solzivce, plastične vezice za vklepanje, radijske postaje in dve teleskopski palici. Za vsak slučaj smo pod rezervno kolo skrili eno pištolo. Na pot smo krenili z mojim BMW-jem M5, ki je bil pravi voz za ta podvig.
Na pot smo krenili pozno popoldne. Pot je bila naporna, pet v avtu, avto sicer strupen, ampak za sopotnike odločno pretrd. Ne bom vam opisoval poti od Ljubljane do Varšave, pot smo si krajšali z zgodbicami in zajebancijo, da smo pregnali tesnobo, ki je značilna za vsako obdobje pred konkretno akcijo! Kita mi je šel na živce s svojim jamranjem, “da ne bomo zaglavili, kot kameradi v Celovcu”!!!
Kita, nehaj s takimi, ga je miril Njavro!
Ko smo se bližali Varšavi, so nas nekajkrat ustavili!
Izvlekel nas je Njavro z svojim znanjem nemščine, enkrat pa smo plačali 100 dem, ker smo samo vprašali za pravo smer do Varšave!
V Varšavi je bilo obsedeno stanje! Tam so pokradli v tistem času največ avtomobilov v Evropi! Na pomoč jim je prišel notranji minister bavarske vlade, z šefom resorja specializiranim za tatvine avtomobilov, pa so jim v desetih minutah ukradli Audija izpred Poljskega notranjega ministrstva! V take razmere smo uleteli mi iz Ljubljane, naspidirani in jezni, neprespani in zlomljeni po dolgi vožnji, direkt pred hotel v Varšavi, kjer je bil naš šofer.
Dva sta ostala pri avtu, ostali smo šli na zajtrk v hotel in po šoferja in zadnje informacije!
Avto zunaj je bil v nevarnosti, zbirati so se začeli sumljivci, zato je Oražem očitno izvlekel teleskopsko palico in se postavil pred BMW-ja.
Njavro je pri zajtrku temeljito izprašal šoferja, informacije niso bile obetavne!
Avto bodo zadržali kot dokaz, če ujamejo tega, ki ga je poskušal ukrasti, kar je z drugimi besedami pomenilo, da ga bodo pobasali kar sami, pokvarjeni so itak vsi do konca, Poljaki, res smo bili v usranem položaju. Nekaj skorumpiranih policajev bo na fino speljalo Mercedeza, kao dokaz jim služi!
Slovenski veleposlanik je predlagal, naj probamo podkupiti uradnika, ki čuva avtomobile, ali šefa lokalne policije, rekel je dobededno, tu so v kraje avtomobilov vpleteni vsi, sploh pa policaji, brez njih se nič ne zgodi!
S slabimi obeti smo se odpravili do mesta , kjer je stal Mercedez! Še prej so Poljski policaji pred hotelom legitimirali Oražma in Kito, začudeno so buljili v radijske veze in šokerje za pasom, ogledovali so si teleskopsko palico, zgodilo pa se ni nič!
Preden smo se odpravili, smo bratsko počakali, da sta šla na zajtrk še KIta in Oražem, potem pa akciji naproti.
Že tako utesnjeni v BMW-ju, še šoferja zadaj, šest se nas je drenjalo v naviti mrcini in se bližali našemu cilju, ali pa začetku, kakor se vzame. Kmalu smo se ustavili pred rampo!
Z Njavrom sva vstopila v hišico, ali stražarnico, Kita in Hočevar pa sta prerezala kable za hišico!
Ostali so čakali v BMW-ju!
Mercedez je bil na vidiku, stal je v drugi vrsti med še nekaj sto avtomobili.
Njavro je v nemščini policaju, ki je sedel v hiški, ponudil denar, da odpre rampo in pusti, da odpeljemo Mercedeza!
Policaj je pograbil telefon, ki je bil itak že “mrtev”, kabli so bili precvikani.
V tistem trenutku sem planil po njem in ga podrl iz stola na tla!
Njavro ga je vklenil z njegovimi lisicami, ko je nastal direndaj notri, sta v hiško vstopila še Oražem in Kita in utišala policaja na tleh. Zalepila sta ga kot dojenčka!
Potem sta Njavro in Oražem tekla do Mercedeza in ga spravila v pogon.
Rampe nismo mogli dvigniti, ker je bila precvikana vsa napeljava, zato smo jo zvili, kolikor se je dalo!
V mojem BMW-ju jaz, Kita in Oražem, za volanom Mercedeza pa Njavro,
zraven pa Hočevar in na smrt prestrašeni šofer, ki je vso akcijo opazoval sedeč v BMW-ju, ko je Njavro pripeljal skozi rampo, pa se je presedel v Mercedeza!
Začel se je beg po Varšavi!
Za sabo smo pustili zvezanega in zalepljenega policaja,
takorekoč nazaj smo ukradli svoj avto.
Pot po Varšavi in izhod na “hitro” cesto smo naštudirali!
Gnal sem avto do konca po Varšavskih ulicah, ne glede na semaforje in promet, Njavro mi je z Mercedezom S klase zvesto sledil!
Za nami sta se pognali dva ali tri Lade, ampak o kakšnem pregonu ni bilo govora,
mi je pa nabijal adrenalin, ko sem gnal avto do skrajnosti in gledal v vzratno ogledalo!
Pedeset kilometrov iz Varšave smo se ustavili.
Za nami ni bilo nikogar! Če bo sranje, bo zaradi policaja, je ugotavljal Njavro!
Ne jamraj, nismo imeli druge, ga je napizdil Oražem, Hočevar pa je diplomatsko molčal!
Šofer je jokal, samo domov bi rad, jebeš avto, samo domov bi rad!
Kaj bomo na meji, če skočijo na nas? Gremo v paru ali posebej, se ločimo ali gremo naprej, so se postavljala vprašanja?
Gremo skupaj naprej do meje, je padla odločitev, če nas poskušajo ustaviti, bomo prebili rampo na meji, ne bomo se pustili ujeti Poljakom, je bil končni dogovor!
Oražem se je presedel za krmilo Mercedeza, Njavro pa je prišel k meni na sovoznikov sedež, da bo asistiral odločitvam!
Vozil sem prvi, zato je bilo na meni, se bom ustavil ali potegnil? Dogovor je bil, da mi sledi za vsako ceno!
Prišli smo do meje, odločilne, če nas Poljaki ne obstopijo, če bo vse normalno, smo zmagali!
Napetost pred mejo je naraščala, Njavro mi je razlagal, kdaj naj potegnem, če bo treba, naj ne podrem ljudi in podobne, stiskalo me je v želodcu, poigraval sem se z stopalko za plin mrcine, ki premore 340 konjskih moči, napet kot struna, ko je pristopil Poljski pandur, vzel potne liste in jih brez besed vrnil? Nič!
Mercedez za nami enako, brez najmanjšerga zapleta smo odšli iz Poljske z Mercedezom, ki smo ga dobesedno ukradli nazaj!
Bili smo ponosni nase, da nam je uspelo, šofer , ki ni imel veze z nami, ampak je bil Jenkotov šofer za stranke iz gospodarstva, ki niso želele varnostnikov, je bil v šoku, prestrašen do Ljubljane, dokler ga nismo odložili doma na Viču, potem pa smo Mercedez dostavili pred bazo za Bežigradom, kjer ga je prevzel presenečeni in zadovoljni šef GDS-a, Erik Jenko.
Za ta podvig je sledila finančna nagrada, cela ekipa je priredila žur kot se spodobi, Krkovič pa je povsem izgubil živce, ko mu je Njavro poročal o podvigu in podrobnostih!
WTF ? Bili smo face, da smo to izpeljali, kaj serje Krkovič, nam ni bilo jasno?
Ta podvig ni ostal skrit niti vrhovnemu šefu Janši, saj je Njavra klical na zagovor in zahteval pojasnilo!
Kako se je izcimil ta pogovor, ne vem, Njavro nam ga je nekajkrat različno prenesel, poanta pa je bila, da naj končamo z bolniškami in se ne izpostavljamo več za stvari, ki niso v povezavi z interesi njegove stranke!
Njavro mi je še prenesel sporočilo, da Janez ni pozabil “pizdarije” zaradi Špele Predan in posnetkov, ki so takrat izginili! Na svojo roko si to naredil, izdajalec, je hrumel Njavro, najraje bi ga utišal gobezdalo Kočevsko, včasih mi je res potegnil zadnji živec!
Končaj bolniško in se javi v vojašnici, tako je naročeno, ni odnehal Njavro!
A si normalen, po vsem tem, po vsem vloženem, kaj bomo zdaj, nazaj v vojašnico, saj nisi normalen, sem se mu čudil!
Prerekanja o tem je kmalu prekinil kar Erik Jenko, šef GDS-a, ki je zaradi pritiska vlagateljev, ker ni dočakal vrnitve svojih investicij, pobegnil v tujino! Sledil je propad in medsebojno obračunavanje in obtoževanje! Eno celo sranje je Jenko povzročil takrat, kup nategnjenih vlagateljev ga je ovadilo, kasneje ga je Interpool ujel v Grčiji in izročil Sloveniji! Jenko je bil obsojen in je odsedel na Dobu skoraj osem let!
Zgodba ima še nekaj pikantnih ozadij, ki pa jih bom opisal kje drugje!

Vrnili smo se v vojaške enote, v Mostah sem delil pisarno z Rajkom Rotnerjem. Kot častnik, Janša me je po operaciji Marinec povišal iz vodnika v podporočnika, sem imel široka pooblastila, kaj lahko počnem. Nič posebnega nisem v tem času počel, kadar nisem poslušal Rotnerja in njegovih zgodbic, sem prebiral pravniške zadeve inn bral poročila iz sojenj, bližalo se mi je namreč sojenje!
Njavro se je oglasil iz Vrhniške vojašnice, on je bil premeščen na Vrhniko, in me zvlekel v vojaško kantino na kavo!
Od Janeza ne pričakuj podpore, dokler se ne izjasniš, kaj si naredil z tistim sranjem z Špelo, je začel Njavro!
Nehaj Njavro, nehaj, mi je zavrelo, spet ista zgodba, kje so fotke, fuck off, ni jih več, ne mi težit, povedal sem, žal mi je, še enkrat ne bi naredil isto, kaj bi rad zdaj, odjebi Njavro, totalno me je razpizdil!
Vsakič pogreva isto sranje, tudi prav, naj pa zamera ostane! Zakaj je nastala zamera?
V tistih časih sem se družil tudi z Bojanom Kranjcem, takrat je bil voditelj Studia City, tako kot Špela! Zaupal mi je novico, da bo urednik Mladine, Botteri, odkupil od upokojenega delavca VIS-a fotke in posnetke , ki so nastali v kleti Špele Predan, na njih pa nastopa Janša in Špela Predan! S Kranjcem sem se dobil v njegovem stanovanju iznad picerije Gregorino za Bežigradom! Zaupal mi je informacijo, da se bosta v lokalu Wagon pub v Zupančičevi jami dobila Botteri in penzionist VIS-a! Penzionist naj bi prinesel s seboj obremenilno gradivo, da ga proda , najbrž ne šenka, Mladini! Jaz naj bi ukradel to gradivo, če sem tega sposoben? Rečeno storjeno!
Dve uri kasneje sem pred Wagon pubom izpilil torbo iz rok penzionista in jo ucvrl do Guliverja, kjer sem imel parkiran avto. Pet minut kasneje sem bil v stanovanju Bojana Kranjca. Odprla sva torbo, pregledovala slike, šokirana sva se muzala in komentirala, potem pa sem se premislil!
Bojan, tega ti ne morem dati, sorry, vem kakšen je bil deal, ampak tega ti ne morem pustiti!
Kranjc je bil užaljen in jezen, ko sem vso gradivo pospravil in odšel! Pizda dragi moji, tega pa nisem hotel dati iz rok, zraven, pa vsaj 20 mini kaset audio narave, ki sem jih hotel slišati! Poklical je Špelo in ji povedal za zaplet, Kunstelj noče dati materiala, z njim je odšel!
Pager mi je zvonil kot nor, Špelina številka se je pojavljala non stop, srbelo jo je, da je material pri meni!
Ko sem se ji končno oglasil in povedal, da gradiva ni več, je obvestila Janeza! Pizdarija je bila na obzorju!

Njavro je končal svoj obisk v kantini z besedami, raje predaj kar imaš, sicer boš obžaloval! Ni bila to osebna grožnja, kakršnih je znal biti Njavro poln, temveč bolj ugotovitev nekoga, ki je bil do vratu vpleten v vse, kar sem takrat počel! V glavnem po njegovi zaslugi!

Življenje se mi je zapletalo, odnosi znotraj Paravoma po razpadu GDS-a so bili na psu, obtoževali smo eden drugega za stvari, ki so nam se dogajale, za nameček, se je še Janez obrnil proti meni!

Hvala bogu je bilo poletje, vzel sem dopust in pobegnil na morje! Moral sem se umakniti od vsega, premisliti, kako naprej, stvari so se močno zakomplicirale in pokvarile od prejšnjega poletja!

Ko pa sem prišel nazaj, je svet podivjal, jaz pa z njim !

se nadaljuje

KAJ PA ZDAJ ? (part 23)

Ja, kaj pa zdaj? Kako naprej? Point bloga je bila moja zgodba, vojaška kariera z vsem “direndajem” zraven, blog je bil namenjen mojim facebook frendom, nastal pa je vihar!
Tega nisem hotel, tudi ni bil moj namen obračunavati ali žaliti kogarkoli, čeprav sem marsikateri dogodek ali podvig izpustil prav zaradi tega. Blog je tematski, ni kot moj prvi blog MIKSTONE, kjer pišem glih kar mi tisti trenutek pade na pamet. Special blog nikogar ni pustil hladnega, niti tiste, ki trdijo, da so pisanje laži in pravljice narkomana! Kaj vse nisem slišal in prebral v zadnjih mesecih, grozljivka.
Special blog je rodil idejo o knjigi. Blog je eno, knjiga pa nekaj drugega, vsaj zame. Če se meni tako zdi, bom preklinjal na blogu, pisal kot mi paše, komur to ne sede, mu ni treba brat. Knjige sem se vseeno lotil drugače. Knjiga je v osnovi napet vojaški politični triler, vse se je res zgodilo. Zgodba ima vse kar tak triler potrebuje. Da se bom izognil obtožbam, da pišem pravljice, bo knjiga opremljena z dokumentacijo, ki dokazuje verodostojnost zgodbe. Poleg dokumentov, magnetogramov, fotografij, tudi linki do posnetkov avdio in video materiala, ki dokazujejo verodostojnost magnetogramov in še marsikaj kar ni videl še nihče, dokazuje in razkriva pa še marsikaj!
Še največ časa je šlo za tole “opremljanje” knjige. Za tiste, ki jih skrbi, da bo knjiga nekakšen prepis bloga, naj jih pomirim. V knjigi gre za celovito povezano zgodbo, ki je nisem načenjal v blogu. Najbrž bi konec koncev tudi jo, če ne bi vmes padla ideja o knjigi. Tako pa sem tisto top story pustil za book!
Vmes se je zgodilo marsikaj. Aretirali so me in vtaknili v pripor. Pripor roko na srce ni imel veze z mojim pisanjem, so se pa baje hoteli krimiči pogovarjati o blogu, no, do mene še ni prišel nihče! Zaradi pripora in sodnih jebad se mi je vse postavilo na glavo. Knjiga je končana in zlektorirana, v bistvu pred tiskom, tako da bo do konca meseca maja najverjetneje že naprodaj! Kot sem napisal, pripor sodne jebade so mi stvari in finance postavile na glavo. V rubriki “o meni” je objavljen račun za donacijo za knjigo, če je pripravljen še kdo kaj prispevati, bo zelo dobrodošlo. V vsakem primeru bo knjiga izšla, da bi jo kdo prepovedal, haha, ne verjamem, kdo pa bere te pravljice, a ne! Me zanima kakšen bo odmev “pravljice”, ki je podprta z vsem tem materialom, tudi na spletu. Lahko je za napisan magnetogram izjaviti, izmišljeno, pravljica, ko zraven slišiš še posnetek pogovora, pravljica postane “vroča zgodba”!

Nazaj k special blogu. Res, kako naj nadaljujem, zgodba naprej ni več tako “svetla”, kot sem že prejšnjič napisal, svet je podivjal, jaz pa z njim. Sojenje v Ljubljani za podvige v sklopu operacije Marinec se je zame slabo končalo. Stal sem kot kreten sredi sodne dvorane in poslušal, kako mi je sodnik Mitja Šinkovec pribil leto dni zapora. Nisem mogel verjeti. Po vseh dokaznih postopkih, nič, kriv!
Življenje se je zakompliciralo. Nisem vedel, kakšen bo moj status v vojski zaradi zapora. Ne skrbi, bomo uredili, zato naj te res ne skrbi, me je miril Krkovič. Kako naj me ne skrbi, pizda, saj znam brat zakone, po vseh črkah zakona sem brez službe, ali pa ne znam brati zakonov. Pojma nisem imel, kdaj naj pričakujem poziv za zapor, živel sem naprej, kot da ga ne bo, čeprav je ta grožnja zlovešče visela nad mano.
Potem pa pizdarija, ki mi je spremenila življenje! Devetnajsti september 1996. Takrat sem s punco živel na Polanškovi 5 v Črnučah, v najetem štirisobnem stanovanju. Tega prekletega dne, ki sem ga zapisal, se nisem zbudil sam. Zgodaj zjutraj so mi v stanovanje vdrli agenti SOVE in krimiči. V gatah so me vklenili na postelji, razturili so stanovanje, jaz pa sem vklenjen ležal na postelji. V stanovanju so bili štirje krimiči iz Prušnikove in štirje agenti SOVE. Uniformirana Policija je bila samo na parkirišču pred blokom. Preiskava brez prič. Potem je agent SOVE zahteval, da povem šifro na sefu. V delovni sobi sem imel sef, dediščino GDS-a, v njem pa dokumente in papirje o poslovanju podjetja Vilavi d.o.o..Vilavi sem kupil od šefa GDS-a in na to podjetje prenesel posle za varovanje in ostale stvari, ki jih je počela skupina Paravomo. Nakup podjetja je potrdil notar Dušan Lepša, ta notarski zapis je bil v sefu, pa dokumenti in papirji off shore podjetja SIHL (Strategic International Holding Limited) s sedežem na Severnem Irskem. Lastnik SIHL-ja sem bil prav tako jaz, podjetje pa smo uporabljali za posle skupine v tujini.
Nekaj spornih stvari je res bilo v sefu, tudi nekaj dokumentov in micro kaset, dve pištoli in pripadajoči naboji in pa gotovina, 473.000 nemških mark.
Ne povem šifre, ko vas jebe, sem se odločil, da ne bom sodeloval!
Kje so priče, kje je predstavnik VOMA, sem težil, čeprav sem bil prestrašen in zbegan, kaj se dogaja.
Kdo mi je zakuhal tole sranje in zakaj?
Pred kratkim sem odjebal dva agenta SOVE, ki sta na vsak način hotela nekaj od mene, pa mi ni dišala njuna ponudba. Pizda, to nima veze s tem, kar se zdaj dogaja!
VOMO ? Kje je kdo iz VOMA ? Valjda mi moji niso tega zakuhali?
Lukać me je res dnevno zasliševal v vojašnici v Mostah, ampak nikamor nisva prišla. Njegovih ponudb in prepričevanj, naj povem, kaj smo počeli pod Janšo in Krkovičem nisem jemal resno.
Pojma nisem imel kaj iščejo, rekel ni nihče ne bev ne mev! Sef so štirje komaj odnesli iz stanovanja, meni pa se je temnilo pred očmi. Pizda, vse moje premoženje, na računu sem imel mogoče tekočo plačo, vse ostalo je bilo v tem sefu. Po dveh urah poniževalnega ležanja na postelji, v gatah, roke vklenjene na hrbtu, res fucking sheet, so me odklenili, da sem se lahko oblekel in umil. Dva sta vneto merila vame, me zanima, če bi model res sprožil, nisem prepričan, ne vem, živčna sta bila oba, jaz pa še bolj. Saj mi niso šle nobene neumnosti po glavi, razen kaj me čaka in kaj je lahko sporno, ko vdrejo v sef?
Po koncu preiskave so me vlekli na Bethovnovo, v drugem nadstropju sem sedel v pisarni, nasproti mene pa dva agenta SOVE.
Tišina v pisarni, a lahko kadim, ne smeš!
Tudi prav, prižgem čik, model nasproti popizdi, jaz pa kadim naprej. Z živci sem bil na koncu, to ni treba, da posebej poudarjam.
Tretji model, ki se je pridružil kasneje, je vzel blok za pisanje in začel!
Ime, priimek, rojen ?
Nehaj me jebat s tem, dobro veš vse te podatke, hočem telefonski klic in koga iz VOMA, sicer tudi ust ne odprem več, sem bil odločen, ko jih jebe, ne grem se več!
Tako je tudi ostalo, nekaj ur sem še tam sedel v tišini, potem sta pome prišla agenta VOMA Damjan Režek in Gašper Norbert. Nekaj sta nejevoljno predavala o problemih, ki jih povzročam, naj grem domov, naj se jutri zjutraj namalam na VI. upravi na Kardeljevi ploščadi. Nisem imel kaj, pobral sem se domov. Stal sem tam kot zadnji kreten na Bethovnovi, brez vsega, samo ključe stanovanja sem imel pri sebi. Ustavil sem taxi, da me pelje na Polanškovo. Pred blokom še prerekanje s taksistom, da ne bom spizdil, da grem res samo v flat po keš, ni mi bilo, da mu razlagam celo štorijo, zakaj nimam keša pri sebi. Končno sem uspel priti do stanovanja, vrnil sem se nazaj čez nekaj minut, tip je živčno kadil in stražil vhodna vrata bloka, za popizdit. Odpravil sem ga z bogato “napojnico”, potem pa sem se sesut zaklenil v stanovanje! Kaj zdaj? Kaj zdaj pizda!!!

Stanovanje razmetano, punca je bila hvala bogu v New Yorku, sam bom še deset dni, ampak kakšno sranje, kdaj mi bodo vrnili sef in stvari v njem, mater ves moj keš, vse kar imam je bilo v sefu. Zaspati nisem mogel, niti slučajno. Hodil sem gor in dol, družbo mi je delal maček Gaj, ki sem ga imel že nekaj mesecev. Mačku se je igralo in se je zaganjal in obešal name, meni pa se je podiral svet. Če kmalu ne dobim keš nazaj, bom v totalni pizdi. Jutro sem pričakal na fotelju pred televizorjem, maček je obupal in je dremal na sosednjem fotelju, kaj me čaka v službi, kakšno sranje je to?
Po tušu in ne vem kateri kavi sem se odpravil na Pentagon. Stavba VI. uprave je bila na Kardeljevi ploščadi, v bivšem Smeltovem objektu v prvem nadstropju.
Tisočkrat sem šel po teh stopnicah, pa nikoli s tako slabim filingom kot takrat. Pozvonil sem in se nasmehnil v kamero. Vrata so se odprla.
Na hodniku sem srečal Sandija (Aleksandra Lavriha), pozdravila sva se in stopila v njegovo pisarno.
Kaj dogaja, te jebejo, je vprašal Sandi?
Saj vidiš, cela jeba, ne vem niti kaj hočejo od mene, nisem mu hotel razlagati o dogodkih prejšnjega dne.
Daj vrni mi Olympuse, pri inventuri lahko najebem, me je spomnil, da je še vedno pet Olympusov pri meni, no ja, v sefu, torej ne več pri meni. Še to sranje, aparati pa označeni s številkami, res sranje. Nič mu nisem omenil, kar stiskalo me je v želodcu.
Pazi se Miklavčiča, me je še opozoril, potem pa sva stopila na hodnik, zanj je bilo takrat najbrž sporno na sedežu VOMA klepetati z menoj v pisarni. Vse stvari smo urejali zunaj prostorov MORS-a.
Na hodniku me je snel Brane Lukać, glavni preiskovalec šefa VOMO Marjana Miklavčiča.
Vlekel me je operativno pisarno, kjer smo se nekoč dnevno sestajali in načrtovali operacijo Marinec. Zdaj pa sedim tukaj kot sovražen element, pizda kako se časi menjajo, pred dvema letoma se mi je taisti Lukać klanjal in lezel v rit, vabil na kavice, pozdravi Toneta, pozdravi Dareta, zdaj pa je glavni maščevalec, res pederčina.
Zanimive vsebine, je začel Lukać. Lastnik dveh podjetij, zaposlen na MORS, deset uslužbencev MORS-a imaš na plačilni listi Vilavija, mi boš povedal kaj o tem? Naši Olympusi in ostalo!
Nič nimam za dodat, gre za honorarno delo, to je vse !
Lukać je kar poskočil iz stola. Ti bom dal honorarno delo barabe!
Potem se je obregnil ob račun iz Spy shopa na Rimski cesti v Ljubljani!
Snajper ste kupili od lastnika spy shopa, je grmel Lukać naprej!
Kar pa ni bilo res, imeli smo na testiranju njegov snajper, v MORIS-u ga je ponujal naprodaj, luštna stvarca, ki jo je sam izdelal, malokalibrski snajper z optiko, razstavljiv na dva dela, zraven še kovček in nekaj opreme za nočno streljanje. Njavro je ta snajper vlačil okoli in ga razkazoval, z enim iz te serije snajperjev mojstra Slavka je bil baje ubit podjetnik na Gorenjskem, zato je bil prah okoli tega. Je pa res, da smo nekaj vohunske in vlomilske opreme kupili v Spy shopu na Rimski v Ljubljani za naše potrebe!
Denar je moj, sem jaz nadaljeval pogovor!
To boš pa še lahko dokazal, se zavedaš vaših dejanj v tujini in kje se pojavlja tvoje podjetje, je moril Lukać naprej! To je vaš črni fond, če mene vprašaš, in ti nisi navaden operativček vaše bande, ampak precej več.
Njavro je prebutast, da bi karkoli speljal, ti si prvi operativec te bande in logist. Štirim vašim članom si iz GDS-ja kupil avte, jih prepisal na tvoj Vilavi in jim jih pošenkal. Ti si financiral življenje v bajti za Bežigradom, ti si organiziral izterjave, dokler vam ljubljanski kriminalist Ivo Kovačič ni stopil na prste. Lukać je moril naprej, pa sem ga prekinil, vidim, da se ti je utrgalo, po tem kar si povedal, pa mislim, da rabim odvetnika, a ti kakšno kazensko ovadbo zoper mene pripravljaš ali kam vodi tale pogovor, pravzaprav zaslišanje, me je zanimalo?
Ali sodeluj, ali pa boš najebal, mi je cinično siknil Lukać!
Ne jebi me Lukać prosim te, denar je moj, vse kar sem zaslužil kjerkoli od leta 91 naprej. Firmi sta legalni, lahko se odpovem lastništvu ali pa službi tukaj. Za posnetke in tiste kasete pa itak veš od kje izvirajo, kaj mi boš za to, nič, en kurčev nič. Kaj boš torej, sem bil pogumen! Pištoli sta moji, Olympuse pa sem rabil za nekaj in sem pozabil pravočasno vrnit, so bili pa na varnem v sefu, sem se vlekel iz dreka!
Koliko Janša ve o teh poslih, koliko Krkovič, je vrtal Lukać.
Lukać, Janša je civil, kaj njega mešaš, sem odgovoril in vstal.
Počakaj, zdaj te bosta zaslišala kolega iz SOVE, tu počakaj, mi je ukazal Lukać!
Ne bom, dost vas imam, grem k odvetniku Hriberniku na Miklošičko, če mi samo še besedo rečeš. Končala sva. Vstal sem in šel ven, po stopnicah, na zrak, dušilo me je, sranje, kje je moj keš? Jeba!

Dnevi in meseci so minevali, vrstila so se zaslišanja in disciplinski postopki, potem pa je vse potihnilo, o kešu ne duha ne sluha. Njavro se me je izogibal, vsak se je brigal takrat le zase, o kakšni kolegialnosti ni bilo govora. Zahteval sem vračilo keša, pa vsakič odgovor, da se preverja izvor in podobna jajca. V najbolj nemogočem trenutku sem ostal sam in brez vsega, samo plačo sem imel in dober avto, drugega nič. Stanovanje in garsonjero mi je Kacin z odločbo vzel nazaj, vse prihranke pa so mi zasegli. V takem stanju sem dočakal poziv za prestajanje zaporne kazni. Spet mi je postalo slabo, to je torej to, zdaj ni več daleč dan, ko bom odšel v zapor. Težko sem se sprijaznil s tem, jebeno težko. Kaj naj pričakujem, koliko naj se zanesem na obljubljeno pomoč iz štaba JJ, otrok še shodil ni, jaz pa v zapor, res štala totalna zame.

Kaj pa zdaj? Naj nadaljujem? Odhod v zapor, življenje tam, pa spet na svobodi in spet Paravomo v akciji??? Leta 2000, ko je bila ustoličena Bajukova vlada, je bil Janša spet obrambni minister. To so bili časi, revanšizem čez mero,
pizdarija za pizdarijo, naj ostane za nadaljevanje, do srečanja z drogo, vnovičnega odhoda v zapor in leta 2005 dokončen razpad Paravoma, vsaj zame. Konec dolge in uničujoče ere!!!

Potem se je zame začelo življenje, ki bo morda našlo svoje mesto v kakšnem drugem blogu ali knjigi, kaj pa vem. Nekatere stvari so najbrž preveč boleče in pereče za marsikoga, zato bo “življenje odvisnika”, propad, kriminal, zapori, streznitev in vrnitev v normalno življenje, posejano z nešteto poleni, država mi še danes izstavlja račune za življenje v tistem obdobju, nedokončana zgodba!

Torej nadaljujem začeto zgodbo do leta 2005, potem bom Mikstone special zaključil! Mikstone blog bo živel in objavljal še naprej, pripravljam pa “prison blog”, vendar zaradi frk okoli pripora in dela s knjigo, zaenkrat nisem imel časa, niti volje. Bo pa štartal v naslednjih dneh, zagotovo!

Zdaj se vrnimo v jesen 1997, ko sem dobil poziv za zapor. Šokiran sem bil, ne vem zakaj sem sam sebi lagal, da se poziv ne bo znašel v nabiralniku, prišel je, tu je!
Prvi december je bil dan, ko naj bi se zglasil v zaporu na Povšetovi. Desetkrat sem prebral fucking poziv in ga skrival pred punco. Še njej povedati, še ta šok za njo, scene ki sledijo temu, muka mi je bila, prokleta država, kam me je to pripeljalo. Nisem imel kaj, obvestil sem vse najbljižje, da odhajam čez nekaj dni u kurac, prav tako sem se izražal takrat, u kurac grem, in podobno, trgalo se mi je!
Kaj urejati, če veš, da te ne bo leto dni doma, res neverjetno, kaj vse mi ni padlo na pamet! Nazadnje nisem naredil skoraj nič, depresiven in brezvoljen sem zadnje dni presedel doma, ali pa sem se sprehajal po mestu. Ljubljana se je pripravljala na “veseli December”, jaz pa v čuzo! Kaj me čaka tam? Nisem poznal folka takrat, ki bi sedel po zaporih, zato nisem imel najmanjše predstave, kaj me čaka.
Prišel je dan odhoda v zapor. Otrok v zibelki, objokano dekle, drama, preveč zame, poslovil sem se, pobral dve torbi in odšel usodi naproti.
Dva frenda sta me čakala pred blokom, v avto in najprej na drink, potem čuza.
Po nekaj rundah je bil že večer, zato smo se zapeljali do Povšetove. Mimo Ambroževega trga in Cukrarne do zapora. Stopil sem iz avta in se premislil. Gremo nazaj v lokal, do 24 ure imam čas, da se javim, zdaj je šele pol osmih, sem ugotovil. Ni se mi šlo, res jebena scena in bad filing. Nazaj v lokal, po dveh urah, ko mi je postajalo slabo, smo jo zopet ubrali proti zaporu.
Boš jolo, preden greš, me je presenetil frend?
Bom seveda, samo da še malo traja, sem bil takoj za!
Skadili smo torej v avtu še joint, ni mi bilo “good”, “bad” filing se je naselil vame, poslovil sem se, prijel torbi in stopil proti vratom zapora.

Ustavil sem se pred vrati, na tabli prebral napisa, zavod za izvrševanje kazenskih sankcij zapora ….,
zapori Ljubljana, Povšetova 5, tu sem torej, pred vrati pekla! Joj, upam da ne, le kaj me čaka za temi vrati, kdaj bom spet izstopil tu, če zdaj vstopim, me je prebadalo po glavi. Od alkohola mi je bilo slabo, od trave me je “bediralo”, kaj zdaj Mitja, kaj čakaš, sem govoril sam sebi. Ne pusti se nikomur, fuck them all, sem se bodril

in pritisnil na “zvonec” na vhodnih vratih zapora!

se nadaljuje

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

ZAPOR in negotova prihodnost (part 24 )

Mučna tišina, vsaj zame, ko sem stal pred vrati in čakal odziv na zvonec.
Vrata so se odprla, korak mi je zastal, potem pa sem pogumno prestopil prag zapora.
Prišel sem na prestajanje zaporne kazni, sem zamomljal pazniku na drugi strani steklene pregrade.
V sobi za obiskovalce sem sedel kakšnih deset minut, ko sta vstopila dva paznika in mi premetala vse, kar sem privlekel s seboj. Po uvodnem pregledu, me je paznik odpeljal v skladišče, kjer sem dobil posteljnino in natikače, ki so jih nekoč uporabljali v JLA. Tako otovorjen sem stopical za paznikom, ki me je pospremil na oddelek.
Ura je bila že krepko čez polnoč, ko sem se znašel v drugem nadstropju zapora na Povšetovi pred vrati na katerih je pisalo “karantena”!
Zakaj karantena, sem vprašal paznika?
Tako je na začetku, po nekaj dneh, ko boš pregledan in ocenjen boš zapustil to sobo, mi je odvrnil paznik. Odklenil je vrata sobe in prižgal luč. Porinil me je noter, deset minut imaš, da si urediš posteljo, potem bom ugasnil luč, me je podučil paznik, zamrmral še obvezni “lahko noč” in zaprl vrata.
Stal sem sredi sobe, v kateri so bili trije pogradi, miza, nekaj stolov in dve ozki omari. To je bilo vse.
Pizda, to niso more, ne sanjam, res sem v zaporu! Tesnoben občutek se je naselil vame, gledal sem po posteljah, pet jih je bilo zasedenih, ena prosta. Odložil sem stvari na prosto ležišče, si prižgal cigaret in sedel na stol.
Ej, majmune, ugasi cigaru, nemoj da ti jebem mater i ustajem iz kreveta, je nekdo zarenčal iz zgornjega ležišča.
Tako torej, sem si mislil, se je že začelo? Preden sem odšel v zapor, so me “znalci” učili, naj se takoj postavim zase, ne glede na vse, sicer bom imel probleme vsak dan. Nisem se oziral na to sikanje in sem kadil naprej.
Čuješ ti mene šta ti pričam majmune jedan, ni odnehal čefur na zgornji postelji.
No pa pridi dol čefur umazani, če bi kaj rad, sem ga zbodel in čakal nadaljno reakcijo.
V naslednjem trenutku je model skočil iz pograda in se postavil pred mene.
“Šta je pičko jedna”…, je začel, in tudi končal, kajti stvari so šle čez rob, vsa nakopičena jeza in žalost sta eksplodirala v meni, čefur je v krvi obležal na tleh.
Soba je oživela, ostali štirje so se dvignili iz svojih ležišč in opazovali prizor, ki ga najbrž niso pričakovali. Zdaj sem imel priložnost, da spoznam ostale prebivalce sobe za karanteno. Boštjan, ne me basat, ti si tukaj, sem se iskreno razveselil tipa, ki sem ga poznal še iz srednje šole(Boštjan Fakin).
Kje si legenda, podala sva si roke, ostali pa so molčali. V tistem je odprl vrata paznik in videl, da na tleh v krvi leži eden od obsojencev. Pritisnil je na biper za pasom, ni minila minuta, ko je bilo na kupu deset paznikov.
Nadaljevanje noči sem prebil v samici. Noč je bila grozna, spanca od nikoder, poslušal sem korake na hodniku, krike iz sosednjih sob, da bi zaspal, ni bilo pogojev. Razmišljal sem o stvareh, ki so me pripeljale sem, jezen in razočaran nad vsem sem dočakal jutro.
Zajtrk, se je ob petih zjutraj zadrl paznik, ko je odprl vrata sobe.
Stopil sem na hodnik, opazoval folk, ki je iz sob odhajal proti stopnicam, nikogar nisem prepoznal, čakal sem, da se je iz karantene prikazal Boštjan, edina faca, ki sem jo zaenkrat poznal v zaporu.
Greš na zajtrk, me je vprašal, ko se je končno prikazal na hodniku.
Grem, kaj pa naj, sem rekel bolj samemu sebi in odšel za njim. Jedilnica je v kleti, zajtrk si ne zasluži tega imena, ampak v tistem trenutku me to ni motilo. Pri zajtrku sem se pozanimal, kakšna je scena v zaporu, kdo je kdo in podobna jajca.
Prav si naredil, da si stolkel čefurja, najedal je vsem. Ne pusti, da te kdo drka tukaj, me je učil Boštjan, ampak saj to sem že vedel, pa tudi v moji naravi ni, da bi se pustil “jebat”!
Ja, tak je bil moj prihod v zapor. V karanteni sem ostal pet dni, potem pa so me premestili v tretje nadstropje na pol odprti oddelek.
Prvi teden sem se po zaporu premikal kot mesečnik. Z nikomer nisem hotel govoriti, pogovore o sebi sem že v startu zavrnil, tako da sem bil bolj svet zase. Zaradi čefurja, ki sem ga “nokavtiral” prvo noč, sem imel mir pred ostalimi prenapeteži. Hitro sem pokapiral, kako stvari potekajo v zaporu, kdo je kdo, kaj se sme in kaj ne! Sprehod na igrišču in čas po kosilu, ko so sobe odprte, je čas za posle zaporniškega podzemlja. Nisem se imel namen kakorkoli aktivirati in se priključiti tej zaporniški subkulturi, ampak v zaporu in še kje je tako, če nisi z nami, si proti nam. V zaporu nisem bil niti teden dni, pa so že nastopile težave. Hitro se je razvedelo, kdo sem, prijel se me je vzdevek “specialec”, ki se me v teh krogih drži še danes. Najmočnejša skupina, ki je v zaporu preprodajala droge in izsiljevala soobsojence, je želela, da se jim pridružim. Na sprehodu me je obstopilo nekaj tipov, ko sem zavrnil, da bi za njih v tretjem nadstropju hranil substance in izterjeval dolgove nastale zaradi mamil, so mi zagrozili z maščevanjem.
Kaj mi pa morejo, sem spraševal Boštjana?
Najbrž te bodo počakali na stopnišču in te razbili, tako to gre tu notri, me ni nič kaj potolažil z odgovorom.
Najbolje, da jaz naredim prvi korak, sicer se mi slabo piše, sem sklenil. Sedel sem v sobi in razmišljal, kaj naj naredim. Ko je paznik odprl vrata za kosilo, sem vedel, kaj mi je storiti. Počasi sem se napotil proti jedilnici. Prej sem zavil na WC, si prižgal cigaret in zavlačeval. Čakal sem, da bo jedilnica polna, da bodo tisti, ki jih želim, na svojih mestih.
Iz roke sem snel uro in jo spravil v žep. Snel sem tudi verižico, jo poljubil in prav tako spravil v žep. V jedilnici obsojenci sedijo vedno na istih mestih, nekakšen statusni simbol pomeni zapornikom, kje sedijo v jedilnici.
Ko sem vstopil v jedilnico, je bila polna. Za prvo dolgo mizo na desni so sedeli tipi, ki se jim nisem želel pridružiti, v sredini med njimi pa njihov kolovodja, Crni.
Prišel sem do linije s hrano, pladenj sem naložil z vsem, kar je bilo na voljo in se napoti proti mizi. Ko sem prišel do prve mize na desni, sem se ustavil Crnemu za hrbtom in mu na glavo sesul pladenj s hrano. Potem sem ga zgrabil za vrat, ga potegnil iz stola in začel nabijati po njem.
Jedilnica je podivjala, nekaj jih je vstalo in navijalo, adrenalin mi je šponal po žilah, najbrž bi Crnega takrat stolkel do neprepoznavnosti, če me ne bi ustavili pazniki.
Trideset sekund in vsega je bilo konec, trop paznikov se je usul name, obvladali so me in odpeljali v samico. Po tem dogodku nisem imel nobenih težav več z obsojenci. So se mi pa obetale težave z upravo zapora!
Na razgovor me je poklical “vzgojni”(pedagog po novem), ki je bil zadolžen zame.
Jaz sem Viktor Zajc, se mi je predstavil. Namrdnil sem se, mislil sem si, boli me kurac kdo in kaj si, molče sem sedel na ponujen stol, pripravljen, da z strupenim jezikom hitro končam ta pogovor!
Po nekaj minutah sem ugotovil, da mi Zajc noče nič slabega, še več, model mi ponuja roko! Nobena nova sankcija me ni doletela zaradi incidenta v jedilnici, pač pa Zajc mi je ponudil delo.
Kaj pa lahko delam v zaporu, me je zanimalo? Kuhinja in pralnica mi nista dišali, sem pa zagrabil priložnost, da delam izven zapora. Tako je tudi bilo.
Dobil sem dovoljenje, da delam zunaj, v tovarni močnih krmil Emona v Mostah. Življenje v zaporu se mi je spremenilo. Ob 5.30 zjutraj sem zapustil zapor, ob 6.00 sem moral biti v tovarni, kjer sem delal do 13.30 ure. V zapor sem se vračal ob 15-ih.
Pred zapor sem si pripeljal avto, da sem po koncu dela odhitel domov na kosilo, pod tuš, potem pa nazaj v zapor.Če se je le dalo, sem v tovarni ostajal obe izmeni, tako da sem zjutraj odšel iz zapora, vračal pa sem se ob 22.30.
V tovarni sem sicer “umiral”, tekoči trak in 50 kilogramski žaklji, ki sem jih zlagal na palete, ampak stvar sem vzel kot fizični trening, nič mi ni bilo težko, samo da nisem v zaporu. Čas je hitro mineval, delal sem cele dneve, v zapor sem hodil samo spat.
Tako so minevali dnevi in meseci, odvetnik Hribernik Jože je dosegel, da mi je Vrhovno sodišče izredno omililo kazen in jo skrajšalo za dva meseca.

Bližal se je konec moje kazni. Srčno sem upal, da bom do izpusta dobil tudi vrnjen denar, ki so mi ga zasegli Septembra 1996, da si lahko na novo uredim življenje. Mesec dni pred iztekom kazni sem se oglasil v štabu Janševe stranke na Komenskega ulici. Janše nisem uspel dobiti, sem pa tam srečal Krkoviča, ki me je takoj napadel zaradi ploščic in Mladine. Ko sem bil v zaporu, sem v Mladini videl naročilnico za keramične ploščice z motivom brigadirja Krkoviča. Naročil sem dve ploščici in jih tudi dobil v zapor po pošti. Koliko smeha je bilo, ko sem eno ploščico prilepil na steno v sobi zapora. Ta informacija je prišla do Njavra, zato je vedel tudi Krkovič.
Kako si lahko naročil to podlo svinjarijo, je besnel Tone, meni pa je šlo na smeh. Kaj kurac sikaš, ko sem sredi noči še z nekaj Morisovci v tvoji gostilni zbijal ploščice dol iz sten, da si lahko privlekel novinarje in nabijal, da Mladina laže, še hvala nisi rekel takrat, pa zbijanje ploščic v gostilni ni ravno v opisu del in nalog Specialne brigade Moris!
Nisem tu zaradi ploščic, sem prekinil brezplodno sikanje Krkoviča. Čez mesec dni me bodo spustili, kaj potem, sem ga vprašal?
Kako kaj potem, javi se Darkotu, da te spet vključi v dogajanje, mi je odgovoril Krkovič. Kaj kurac se imam Njavru za javljat, zanima me služba, kaj je z MORS-om, mi bo kdo pomagal, da dobim denar nazaj, sem težil naprej!
Mudi se mi, drži se, pa Darkotu se javi, me je hotel na hitro odpraviti.
Prav Tone, kdaj mi boš pa ti vrnil denar, 15.000 mark?
Tone je prebledel in utihnil.
Pizda Tone, založil sem ta denar za tvoj Ford Escort, ki si ga kupil v GDS, takrat si rekel, da nimaš časa v tujino skakat po denar, naj založim zate, in bla bla bla! Rabim zdaj ta keš, nujno, pobrali so mi vse takrat.
Tone je kar molčal, vidno mu je bilo neugodno, potem pa je izdavil. GDS je marsikoga nategnil, bom dal ta denar kakšnemu upniku GDS-a.
Pizda, a si ti normalen, boli me kurac za vse upnike na tem svetu, tudi jaz sem vložil keš v GDS in se nategnil, pa kaj naj zdaj, vrni mi teh 15.000 mark Tone, ne bodi gnoj, lepo te prosim, sem bil čisto iz sebe!
Bova to porihtala, ko prideš in se stvari pomirijo.
Kaj naj se pomiri, kaj kvasiš Tone, vrni mi ta kurčev denar, pa ne samo ti, tudi za Suhadolnika sem založil denar za avto, pa kaj je z vami Kočevci, ste bolani na denar, svojo lastno mamo bi zajebali za denar, kmetje zarukani, enkrat ste zavohali denar, zdaj bo pa kar vse vaše al kaj?
Razumel sem, da moraš skrivati, koliko si nagrabil, ko smo orožje prodajali, z veseljem sem založil ta denar zate, ker vem, da ga imaš, da bom dobil nazaj! Solze so mi stopile v oči, takšen je torej naš Krkovič, za moj denar me nateguje, čez mesec dni bom zunaj, še stanovanja si ne bom mogel najeti. Razočaran sem zapustil prostore Janševe stranke, Nika Dolinar me je na hodniku skušala razvedriti, saj bo vse uredu, glavo gor in podobne vljudnostne fore, ampak nič me tisti trenutek ne bi spravilo v dobro voljo. ( Robi Suhadolnik mi je šele leta 2004 vrnil teh 15.000 mark za avto, ki sem mu ga plačal leta 1996, Tone Krkovič pa nikoli, hvala Tone, nimam besed).

Vrnil sem se v zapor in začel odštevati zadnji mesec, ki mi je še ostal. Bil sem razočaran, obupan, potrt in še kakšna oznaka ne bi bila napačna. Še vedno sem hodil delat ven, čeprav me je minilo prav vse. Mogoče je imel slab dan, mogoče sem ga ujel na levi nogi, sem opravičeval Krkoviča pri sebi. Nehaj Mitja, sem prepričeval sam sebe, sprijazni se, Tone je pička od človeka, druge razlage ni! Od takrat nisem več jebal Krkoviča, zameril se mi je v dno duše, še vedno pa sem verjel v Janšo. Verjel sem, da me ne bo pustil na cedilu. Nekaj let kasneje sem se opekel še z njim, zato je bila logična posledica, da smo se na koncu razšli, zadnje dejanje na Mali gori leta 2005 je bilo res zadnje!

Končno je prišel dan, za katerega sem mislil, da ga nikoli ne bo! Dan izpusta iz zapora. Tako kot prvo noč nisem zatisnil očesa, ga tudi zadnjo nisem. Ni in ni bilo konec noči, morda najdaljša noč do takrat v mojem življenju. Potem je le prišlo jutro. Spakiral sem svoje stvari, vrnil sem zaporniška jajca, posteljnino in natikače, potem pa sem čakal le še na odpustnico. Poletje 1998, mesec julij, ko sem končno prišel na svobodo.
Ko sem stopil iz zapora, sem se obrnil nazaj in si rekel, nikoli več v ta sekret! Kako bridko sem se motil takrat, v sanjah nisem pričakoval, da se mi bo življenje tako obrnilo, da bom v prihodnosti še dve leti gnil v tej ustanovi.

Vrnitev na svobodo je bila posejana s težavami vseh vrst. Ker nisem imel keša za stanovanje, sem moral z družino k tastu in tašči. Ena večjih napak v življenju, ki je botrovala temu, da smo se sovražili na smrt. Tast, srbin, je videl v meni priložnost, da se nekam dokoplje. Ni minil dan, da me ni moril s tem ali onim, na robu živčnega zloma sem spakiral babo in otroka in sredi noči smo zapustili pekel na Gubčevih brigadah. Ni šlo več naprej niti sekunde. V nadaljevanju je tast Đambasović in njegova v usodo vdana žena, ponižna slovenka, odvisna od pomirjeval in alkohola, dobesedno uničil mojo družino, zato smo se razšli. Ker sem se v blogu distanciral od pisanja o osebnih stvareh, družini, otrocih, tudi Đambasovićev ne bom šel razgaljat v blogu, čeprav kdor jih pozna, si lahko misli, s kom sem imel opravka.

Vrnitev na MORS zaenkrat ni prišla v poštev, čakal se je pravi trenutek, dočakal sem ga z Bajukovo vlado, ko je bil Janša spet ustoličen za obrambnega ministra. To je bilo poleti leta 2000, ampak do takrat sem moral preživeti drugače!
Ni mi preostalo drugega, kot vrnitev v staro jato- Paravomo! Dobil sem se z Njavrom na Rakovniku v lokalu Drog. To je eden od lokalov, kjer se Njavro počuti varen, sicer pa, kdor Dareta pozna, ve, da ni posebej hraber, sploh če je sam.
Ko je končno prišel, je najprej zavil v WC, kjer je vklopil snemalnik. Njavro je dosledno snemal vse kontakte, kdor je imel opravka z njim in ga je čakal, da pride iz sanitarij, je bil posnet. Da me snema, sem vedel, ni pa vedel, kolikokrat sem jaz posnel njega, Krkoviča in še koga (po objavi knjige, bodo na svetovnem spletu na voljo vsi posnetki, ki dokazujejo dogajanje tistega časa).

Po hinavskem pozdravu z ene in druge strani, po nekaj vljudnih lažeh, dobro izgledaš Dare, kmalu boš plešast kot naš vrhovni šef in podobnih jajcih, sva prešla k resnejšim temam.
Dare, rabim job in keš, sem začel!
Njavro je pomenljivo molčal, potem pa začel!
Krkoviča pusti pri miru, tu imaš tisoč mark za začetek, je izdavil in mi porinil bankovce v roko.
Dare, ne me jebat, keš rabim, ne drobiž, to je za najemnino in konec, kaj je z jobom, sem vrtal v njega!
Na MORS zdaj ne moreš, bomo ti nekaj drugega zrihtali, da boš imel kritje, sicer pa imamo dovolj drugega dela, če te zanima, mi je navrgel Dare.
Kaj naprimer, sem vprašal, kakšno delo za kakšen denar?
Saj veš o čem govorim, vrnil se boš v skupino, dobil boš nalogo, denar, vse bo kot je bilo preden so te zaprli, kaj praviš na to, mi je zarotniško pomežiknil in prižgal cigareto.
Prav Dare, saj izbire očitno nimam, sem odgovoril po nekaj trenutkih tišine.
Poznaš Hvalico, me je potem vprašal?
Hvalico? Misliš poslanca, sem vprašal?
Ja njega, z njim se boš ukvarjal za začetek, mi je pritrdil Dare!
Kaj rabi varnostnika al kaj, sem bil začuden?
Ne, spremljal ga boš operativno, saj veš kako to gre!
Pizda, saj ta je naš, a ni, sem spraševal naprej.
Naš je že, ampak Janez hoče, da je “pokrit”!
Meni je vseeno koga bom “pokrival”, samo da bo kaj od tega, sem zaključil.
V ponedeljek se dobiva na stranki, pravzaprav pridi v Brezo(lokal nasproti stranke SDS) in me pokliči, da ne bodo ravno napačni ljudje gor, je Njavro končal sestanek.

Zamišljen in ne preveč dobre volje sem odšel domov. Pizda, nisem prepričan, da sem to hotel, ampak kaj drugega mi ne preostane v tej situaciji. Torej operativno obdelujejo svoje člane na Komenskega ulici, to bo še zanimivo.

Zvečer sem prejel telefonski klic, bil je Njavro.
Če te zanima izterjava večje količine denarja, ti dobiš 30%, pridi jutri v Brezo, ti bom predstavil prave ljudi, me je presenetil Dare.
Itak da me zanima, kdaj jutri?
Pridi ob desetih dopoldan, ne bo ti žal, boš videl, easy job, dober keš, je bil konkreten in odložil!

Ko je doma vse že spalo, sem vzel ključ od kleti in odšel iz stanovanja. Šel sem do kleti, odklenil sem vrata in prižgal luč. Odklenil sem omaro in ven vzel moj kovček za “pizdarije”. Odklenil sem ga, vse je bilo tu. Nekaj pištol, snemalnikov, mikrofončkov takih in drugačnih, elektro šoker in nekaj poprovcev, pa teleskopska palica, bokser in lisice za vklepanje. Ogledoval sem si svoj skriti zaklad, zaradi otrok tega nisem skrival v stanovanju, za vsak slučaj, nikoli ne veš! V roke sem vzel Glock, snemalnik Olympus in lisice. To mi bo gotovo jutri prav prišlo, sem sklenil, ostalo sem pospravil nazaj, zaklenil in vrnil na vrh omare.
Vrnil sem se v stanovanje, pištolo, lisice in snemalnik sem zaklenil v poslovni kovček, nato sem odšel spat. V mislih sem premetaval dogodke iz preteklosti, sešteval pluse in minuse tega, kar mi je ponujal Njavro, potem me je vzel spanec.

SE NADALJUJE …

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

PREPAD (part 25)

Jutro sem dočakal nenavadno miren. Spil sem obvezno kavo, pograbil pripravljene stvari in se napotil proti avtu. Z avtom sem krožil po centru in iskal kurčev parking. Na pločniku na Komenski pred SDS (takrat še SDSS) ni bilo varno parkirati, razen če nisi Njavro ali sam Janša. Končno sem našel parking in poklical Njavra!
Dare, tukaj sem, prideš dol?
Ja, kar naroči si nekaj in počakaj, je zdrdral v slušalko in prekinil.
Vstopil sem v lokalček Breza nasproti sedeža Janševe stranke v centru Ljubljane. Zakotna luknja, takrat se je v lokalih še kadilo, je bila ovita v oblak cigaretnega dima, edine tri mize v lokalu so bile prazne. Naročim kavo, prižgem cigaret in čakam Njavra. Muha, ki kroži po lokalu, me dela živčnega, živcira me Dare, zamuja kot vedno, ali pa prasec ne najde prazne kasete, da posname najino srečanje. Kakorkoli že, po pol ure utrujajočega sedenja v prazno in opazovanja muhe, se je primajal moj “rešitelj”!

Pozdravil me je in nadaljeval pot v WC, tako predvidljivo, da mi je šlo na smeh!
Končno je sedel nasproti mene, se odkašljal, zadržal dih, da je trenutek dobil na pomembnosti, potem je začel!
Kot sem ti že omenil, posvetil se boš Hvalici zaenkrat. Dal ti bom dva naslova, kjer boš nastavil bubice, dal ti bom registrsko številko avta, ki ga boš “opremil”, ostalo ti bo pa Hoči sproti povedal!
Zakaj Hočevar, sem bil presenečen? Hočevar je bil voznik varnostnik Janeza Janše!
On ti bo dajal navodila, najbrž zato, ker je najbližje Janezu, mi je pojasnil Njavro, kar pa mi ni preveč dišalo.
Posnet material boš enkrat tedensko dajal Otoničarju, glej da ne boš kaj zajebal, da se ne boš kompromitiral in podobne napotke mi je dajal Njavro.
Pogledal sem naslov na listu, Kotnikova …., si prepričan, da je naslov pravi, sem vprašal kar tako?
Preberi vse kar piše, pa ne boš spraševal neumnosti, je bil pokroviteljski Njavro.Leto dni v zaporu je spremenilo razmerja in odnose, kaj so fantje počeli zadnje leto, nisem imel pojma, informacij, ki mi jih je trosil Njavro, pa nisem jemal preveč resno. Dejstvo je bilo, da sem bil v tem trenutku v podrejenem položaju, kar mi ni preveč dišalo. Da sem od Njavra in poslov Paravoma finančno odvisen, mi je pa hudo padlo. Nič ni kazalo, da mi bo država vrnila zaplenjeno premoženje, zato izbire niti nisem imel!
Prav Njavro, ozvočim flat na Kotnikovi in njegov avto, grem na primorsko in ponovim vajo, pa operativno skakanje okoli, presnemavanje in material Otoničarju, koliko časa pa bo trajalo to “pokrivanje” in koliko dobim jaz, sem ga vprašal naravnost?
Jurja vsak teden, dokler traja, mi je odgovoril Njavro!
To je kurac Dare, sem bil razočaran, tisoč mark na teden, to je tema!
Tisoč plus stroški, se je popravil Njavro!
To pa je nekaj drugega, to je sprejemljivo, sem odvrnil in tako sva zaključila poslovni del sestanka.
Dare, kaj je s tisto izterjavo, ki si jo omenjal včeraj, to me bolj zanima kot vse ostalo? Keš rabim nujno, sem mu tupil v glavo.
Včeraj me je zanimalo, če računam nate, zvečer se dobim z Rajkom, pa bom več vedel, potem se bova naprej menila, je bil Njavrov odgovor!
Rajko who, me je zanimalo?
Rajko Janša, brat od našega šefa, je bil ponosen Njavro, zanj boš izterjal keš, če ga boš!
Prav, ti se samo čimprej zmeni, ker mi je važen vsak dan, sva zaključila pogovor in se razšla. Seveda sva šla prej do njegovega avta, da mi je dal tehnično podporo, bubice, sprejemnike in snemalnike, pa seveda kup praznih mini kaset.

Pizda, to ni to, sem razočaran obsedel v avtu, ko sem ostal sam! Ko me bodo enkrat dobili v tujem prostoru, ko nastavljam bubice in iščem vir energije, bom najebal kot navaden vlomilec, nihče me ne bo poznal in reševal, če do tega pride. Zdaj smo res prava “para” organizacija, niti zaposleni nismo več v vojski, vsaj jaz in Njavro ne, kakšen je status ostalih ne vem, ampak dejstvo je, da smo zasebna skupina za pizdarije Janeza Janše. Spremljanje njegovih političnih nasprotnikov, takrat pod krinko vojske je bilo ideološko sprejemljivo večini, obrambni minister je pač obrambni minister. Kje smo pa zdaj, Janša ni več minister, zdaj opravljamo obveščevalno in kriminalno dejavnost za šefa stranke, ki se bori za prevzem oblasti. Tole zna biti večje sranje kot Depala vas in orožarski posli, če se razve, če bo šlo kaj narobe. Sploh pa bi mi bilo ljubše, če bi se ukvarjal s kom drugim, z ljudmi, ki smo jih takrat šteli za sovražnike, ne pa da rovarim proti poslancu iz šefove stranke.
Zdaj je kar je, sem kjer sem, poti nazaj ni, sem rekel sam sebi, ko sem bil pomirjen sam s seboj, sem odšel domov.

Naslednji dnevi so bili živčni, naporni, stresni, pa še kakšen pridevnik bi našel za tiste čase. Stvari so potekale enostavno, svoje sem korektno in brez sledu opravil, čeprav sem se postaral za nekaj let, ko sem z vlomilskim glavničkom odpiral stanovanja in pisarne, nastavljal mikrofončke, iskal primerne lokacije za sprejem in snemanje, res naporno in nevarno početje. Zgodilo se je, da sem se moral vrniti na kraj zločina, ker nastavljena bubica ni delovala, drugič sem moral umakniti bubice, da jih ne bi našli, ker je obstajala bojazen, da bo opravljen proti slušni pregled, res stresni časi.
Denar sem korektno dobival, zato se nisem pritoževal. Včasih me je Hočevar Bojan, Janšev varnostnik, presenetil s kakšno nenavadno zahtevo, šlo je za prikrita varovanja prireditev, kjer se je pojavljal Janša, pa tudi za dosti bolj zapletene podvige.
Ničkolikokrat sem moral na vrat na nos nekoga spremljati in zbirati informacije, ki bi utegnile koristiti našemu šefu. Npr., delegacija je bila na sestanku pri Janši, kaj so imeli zdaj niti ni važno, medtem pa smo jim ozvočili oba avta. Po sestanku so se odpeljali na kosilo na Brdo pri Kranju. Ko je kolona krenila, sem Hočevarju predal sprejemnika, ki sta prenašala dogajanje v dveh vozilih, kjer so se peljali “visoki gostje”. Janša je tako pol ure poslušal, kaj si gosta mislita o njem in tematiki, ki je bila takrat aktualna.
Paravomo je postal prvovrstni obveščevalni servis, Janša pa je kopičil gradivo in urejal zbirko, ki mu je omogočala vpogled v marsikaj!

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

Dnevi so tekli, stvari pa so se zapletale. Včasih nisem vedel, kje se me drži glava. Doma družina in otroci, zapletal sem se v laži, kje delam, moj delavnik je bil povod za neštete prepire, ki so mi požirali zadnje atome energije. Včasih nisem vedel ali je dan ali noč. Nisem dobro prenašal stresnih podvigov, na zunaj nisem kazal nikakršnih odklonov, hladnokrvno sem izvrševal ukaze, v meni pa je vrelo. Ko sem v ljubljanskih Murglah odklenil hišo znanega Slovenca, nastavil bubice v treh prostorih in telefonski centrali, so mi popustili živci. Dve uri sem se plazil po hiši, razdiral vtičnice iz doze, trgal obloge in jih lepil nazaj, potem pa ni bil možen umik. Naslednje dve uri sem skozi okna opazoval, kako sem se ujel v past. Izhoda nisem imel, jeba! Povsod senzorji in alarm, edini izhod pa je šel k vragu. Ko se je začelo daniti, Njavro zunaj me je zdavnaj pustil na cedilu, nisem imel izbire. Skočil sem v atrij, preplezal ograjo in stekel. Alarm se je sprožil, neprijetno zvonenje je kalilo prihod jutra v pofukane Murgle, nikjer nikogar, samo jaz, sumljiv kot le kaj!
Po ulici je prihajal policijski Golf, vrag je odnesel šalo, izgubil sem se med parkiranimi avtomobili in počepnil. Čakal sem nekaj minut, potem pa sem nadaljeval jutranji sprehod proti Trnovski pošti, kjer sem imel avto.
Ko sem prišel do avta, me je zvilo. Bruhal sem kot vidra, roke so se mi tresle, da cigareta nisem bil sposoben prižgati. Živci so me izdali.
Na pagerju sem imel kup Njavrovih pozivov, ko ga jebe prasca, spizdil je in me pustil samega, ne jebem ga več.
Janša je ponorel zaradi fijaska v Murglah, naslednje dni smo bili vsi na trnjih, ali je akcija kompromitirana ali ne?
Ko se je snemalnik začel vklapljati in so posnetki razveselili našega šefa, je sledila poštena denarna nagrada. Njavro si je takoj pripel zasluge za podvig v Murglah, kar pa nisem bil pripravljen požreti. Kurba me je pustil tam in odpeljal, čeprav bi mi moral čuvati hrbet, zdaj je pa še glavni frajer, da se je bajtica primerno opremila in ozvočila. Prepad me nama se je poglabljal. Njavro ni pozabil, da je bil v času GDS-a in Vilavi-ja v podrejenem položaju, kar mu je težko padlo. Zdaj je bil spet v svojem elementu, kot nekoč v Morisu, veliki šef in organizator.

Potem pa je prišel dan, ki je karte med nami premešal drugače. Janša je zahteval, da se ne srečujemo več v Brezi, ker smo preveč na očeh, zato smo izbirali naključne lokacije za srečanja. Tistega dne smo se dobili na hipodromu pri Stožicah.
Njavro je prišel na sestanek Paravoma naravnost iz sestanka pri Janši. Predstavil nam je drzen načrt in sicer naj bi se v Zagrebu dokopali pomembnega gradiva.

Ko je predstavil dejstva, je Robi Suhadolnik, sicer zvest izvrševalec vseh nalog, vstal in se poslovil, rekoč, tole gre predaleč, jaz nisem zraven!
Se je še kdo usral, je bil napičen Njavro!?
Pizda Njavro, ti itak ne boš šel v ogenj po žerjavico, ti si lahko pameten, ampak če gre v Zagrebu kaj narobe, bomo pa res najebali, je pripomnil Oražem Franci, naš adut za brezglave podvige.
Hočevar Bojan se je tudi distanciral od podviga, čeprav ga je bil on najbližje Janši.
Nastal je mučen položaj, ko si večina pomisliti ni upala na sodelovanje v tem podvigu.
Lahko kjerkoli, samo ne na Hrvaškem, je bilo mnenje večine. Zvabimo tarčo v Slovenijo, če je to možno, je bil eden od predlogov.
Njavro je živčno korakal po terasi lokala Derby v Stožicah in vrtel telefon.
Potem se je vrnil med nas in nas presenetil z naslednjim stavkom!
Janez in Tone prideta sem, zato vsi počakajte!
Opa, to je prvič po letu 1994, da bomo vsi skupaj, Janša se nikoli ni dobival z nami, vse ukaze je prenašal Krkovič ali Njavro.

Ozračje je postalo nenavadno, v tišini smo sedeli in pričakovali prihod vrhovnega šefa in njegovega bebčka-Krkoviča. To je edinstvena prilika, da si povemo kar si imamo, sem zinil v tišino, ki je vladala na terasi Derby bara.
Odziva ni bilo, tišina naprej! Naslednji dve uri nas je deset tipov, vsi bivši specialci Morisa, posedalo in čakalo na visok obisk!

Potem sta prišla, Janez Janša in Tone Krkovič!

se nadaljuje

VSE ALI NIČ (part 26)

Napetost je dosegla vrhunec, ko sta Janša in Krkovič končno le prišla v Derby bar na Stožicah. Njavro je prvi skočil iz stola in pozdravil visoka gosta. Medtem ko je Krkovič pozdravil vsakega posebej, se Janša ni dal zmesti s pozdravljanjem. Sedel je na koncu terase, nas premeril s pogledom in pokimal vsem v pozdrav.
Nadaljevanje je bilo predvidljivo. Krkovič je igral na naša čustva, na našo povezanost in seveda ni skoparil z visokoletečimi obljubami. Ko se je Krkovič izpel, so se oglasili ostali člani te nenavadne združbe. V glavnem so fantje izpostavljali nemogoče delovne razmere v katere so bili porinjeni, ko so se dogajale premestitve in podobno. Spet nihče ni izpostavil stvari, ki so nas motile in begale. Seveda, za mizo je sedel Janez Janša in fantje so imeli mehka kolena in cmok v grlu. Od vseh silnih težav in nesoglasij, ki so nas razjedala se nihče ni drznil načeti težkih tem. Nihče se ni hotel zameriti Janši, neverjetno!
Janša je sedel za mizo in nas opazoval. Brez besed! Pa ne, da ni imel kaj povedati. Ogledoval si je naše drže, nas ocenjeval po vsej verjetnosti, govoril pa je Krkovič. Večkrat je poudaril dejstvo, da Janez sedi med nami, da smo vsi zbrani prijatelji in edini, ki nam z Janezom lahko zaupata!

Kot bi se čas zavrtel nazaj. Kot da vmes ne bi bil v zaporu, kot da se v tem času ni zgodilo tisoč stvari. Imel sem občutek, kot da smo v starih dobrih časih na Pentagonu. Ampak ti časi so bili daleč, življenje ni več tako brezskrbno in idilično. Kar nam je Krkovič zbranim govoril je bilo navadno politično predavanje o stanju v državi in naših skupnih sovražnikih. Meni osebno je šlo to govoričenje hudo na živce, nisem si mogel kaj, da nisem zavijal z očmi in delal grimase. Krkovič je zaradi tega večkrat padel ven, se pred ostalimi bodel z mano in mi delil vzgojne pridige. Janša pa nič.
Iz namena, da bomo med seboj razčistili določene stvari ni bilo nič. Stvari so ostale nerazčiščene, velike besede mojih kolegov, kaj vse imajo Janezu za povedat so ostale pri namenu! Ko je ozračje postalo sproščeno in je Krkovič končal politično predavanje, smo dočakali besede našega velikega šefa.
Izrazil je zadovoljstvo nad nami, poudaril je, da imajo tudi drugi politični voditelji svoje ekipe za takšna in drugačna neizogibna politična opravila. Pred nami je pomemben čas, ki terja predanost in celega človeka. Izpostavil je Njavra, ki je v tistem času z ekipo uspel uspešno prisluškovati Dr. Janezu Drnovšku in Janši zagotovil neprecenljive prvovrstne politične informacije. Prelisičiti varnostno službo in varnost okoli Dr. Drnovška ni bil mačji kašelj ampak prvovrsten vohunski podvig v katerega je bilo vloženo precej časa, drage opreme in predrznosti vpletenih. V ta projekt sem bil delno vključen tako, da sem ponoči s primernimi pripomočki odprl nekaj prostorov in nastavil nekaj bubic. Takrat nisem vedel kdo je tarča, precej kasneje sem izvedel, da je bilo moje nočno udejstvovanje del te operacije. Njavro je očitno postal prvovrsten operativec! Namesto neskončnega gobezdanja in katastrofalnih rezultatov je umolknil in očitno pridobil izkušnje. Ni se več silil v vsako stvar ampak je najemal ljudi, ki so za to usposobljeni! Eureka !!! V ekipo je pritegnil ljudi, ki so bili strokovnjaki za različna področja! Prej je veljalo dejstvo samo da je naš! V projekt okoli DR. Drnovška je vključil računalniške strokovnjake, strokovnjake za zveze in bivše operativce državne varnosti. Čeprav smo imeli paleto vlomilskih pripomočkov in kar nekaj izkušenj je Njavro pripeljal modela, ki je dolga leta sedel na Dobu zaradi vlomov. S tem modelom sem v nadaljevanju izvedel nekaj res spektakularnih vlomov za potrebe nastavljanja bubic. Po opravljenem delu sva zaklenila za seboj in vklopila alarm. Alarme sva preusmerjala na najine mobilce, da so nama v žepih vibrirala namesto, da bi zvonilo v dežurnem centru. Model je bil res strokovnjak na tem področju. V ekipo je Njavro pripeljal človeka, ki je bil mojster v odpiranju blagajn in sefov. Z začudenjem sem spoznaval, da je Njavro ekipo preoblikoval v vrhunski obveščevalni team. To je seveda najbolj navduševalo Janšo in tega nam ni pozabil poudariti. Ko pridemo na oblast boste primerno nagrajeni je Janša zaključil svoj nagovor. Preden je odšel se je z Njavrom zapletel v krajši klepet, mene pa je samo potrepljal in dejal, računam nate, odgovorna naloga ti bo zaupana kmalu.
Slišalo se je obetavno. Darko ti bo povedal več, ko bo čas je še dodal Janša in zapustil Derby bar. Krkovič pa za njim. Ostali smo obsedeli in nadaljevali s pitjem in obujanjem spominov. Razočarano sem ugotovil, da se nismo zmenili nič. Imel sem občutek, da sta preverjala pripadnost. Prisotni smo bili vsi, ki smo v začetku tvorili to skupino “paravomo”. Njavro je ekipo oplemenitil z veliko strokovnjaki in zunanjimi sodelavci. Edina strokovnost danes prisotnih pa je goreča pripadnost, surova moč in umazane igrice. Za te pa se delo vedno najde.

Nihče ni rekel ne bev ne mev o Zagrebu? Torej bomo naredili kot je bilo načrtovano? Jaz sem mislil, da sta zaradi Zagreba prišla, sem se odkrito čudil, pa ne samo jaz. Na koncu smo šli v Zagreb jaz, Njavro in Oražem Franci. Vezo, ki nam je ponujala v odkup dokumente o trgovanju z orožjem med Janšo in nekaj hrvaškimi občinami smo v Zagrebu v bližini Maksimira zvabili na sestanek. Tam smo ga pretepli in mu pobrali vse dokumente, ki jih je ponujal v prodajo. Potem smo se vrnili domov v Slovenijo, kot da se ni zgodilo nič.

Dnevi so minevali v rutinskih zadevah, denarja pa je bilo vedno manj. Od planirane provizije, ki bi padla od izterjave za Rajka Janšo ni bilo nič. Njavro je na koncu izterjavo predal Franciju Oražmu, ki jo je speljal tako, da je dolžniku Rajka Janše zlomil roko in zažgal avto. Izterjava je bila menda uspešno zaključena!
Jaz sem uporabil vezo, ki sem jo spoznal v zaporu in sem odpeljal nekaj ilegalcev v lepši jutri. Denar je bil dober, rizik pa majhen. Da bi zavedel Policijo sem si omislil taksi in potem sem s taksijem fural nesrečne ljudi iz Ljubljane do Italijanske meje. Tam se je moja pot končala. Nesrečnike sem predal kurirju, ki jih je prepeljal čez državno mejo. To sem počel nekaj mesecev, seveda pa o tej moji dodatni dejavnosti nihče ni imel pojma!
Enkrat se mi je sredi Ljubljane pripetila huda nevšečnost. S taksijem sem pripeljal do hotela SLON na Slovenski cesti. Seveda nisem imel namena taksirati ali pobirati strank. Tega takrat nisem počel, taksi je bil krinka za prevoz ilegalcev. Sedim tako v taksiju pred Slonom, ura pa hudo pozna. Čakal sem albanca, ki je bil organizator prevozov, da pride iz hotela.
Nenadoma nekdo odpre zadnja vrata in sede noter. Do Bežigrada prosim zaslišim znan glas!
Pogledam v vzratno ogledalo in ne verjamem kar vidim! Jožef Školjč-tužne oči!
Ne delam, pojdi ven!!! Kaj pa naj bi mu rekel, čakam šiptarja za sporno dejavnost, pa mi Školjč kar uleti v avto?
Kako ne delaš, se ni dal pregnati presenečeni komunistek! Bi rad, da te prijavim inšpekciji?
Ni mi dišala nobena inšpekcija saj nisem imel licence in ne vem česa še. Sploh pa je bil taksi namenjem drugemu poslu in ne taksiranju po mestu. Nisem si smel privoščiti težav, da bi si kdo zapisal številko in bi me ustavili ravno sredi vožnje z ilegalci. Školjč je bil ravno pravi kaliber, da mi naredi dramo! Zato sem popustil in speljal! Seveda ni minila minuta in me je Školjč spoznal!!! Bil je tako presenečen, da je molčal nekaj minut potem pa vseeno vprašal kaj počnem v taksiju?
Seveda mu nisem povedal resnice. Nabijal sem nekaj o dodatnem nočnem zaslužku, on pa je ugotovil, da bi Janša lahko bolje poskrbel za svoj kader. Pustil mi je bogato napitnino jaz pa bi se najraje v zemljo vdrl. Nato sem zdivjal nazaj pred Slona, kjer je živčno postopal šiptar in gledal na uro!
Posel z ilegalci so mi čez nekaj mesecev prekinili policisti, ki so mi postavili zasedo na Razdrtem. Takrat je bila tam cestninska postaja. Imel sem nekoga v predhodnici zato sem bil pravočasno obveščen, da je na izhodu na Razdrtem zaseda! Ustavil sem taksi na počivališču pred izhodom za Postojno in se znebil potnikov. Zapeljal sem na izhod Postojna ampak tudi tu je bila Policija! Ustavili so me in pretresli. Kje imaš ilegalce so ponavljali neprenehoma jaz pa sem molčal. Zadržali so me na PP Postojna, kasneje so na terenu našli begajoče tujce, ki so jih pripisali meni. S tem sem kariero prevoznika ilegalcev zaključil. Takrat je veljalo, da prvič ne nasankaš in tega sem se držal. Njavro za to ni izvedel nikoli, kar mu ne štejem v čast.

Leto 2000 smo dočakali pompozno, stanoval sem takrat v Fužinah na Brodarjevem trgu. Leto se ni dobro začelo, ko je dobesedno pred mojim vhodom obležal ustreljen Premil Stojanović, takrat znan kot član črnogorskega podzemlja. Njavro me je gnjavil na vse pretege kaj vem o dogodku, saj je imel očitno okoli sebe ljudi, ki jih je to strašno zanimalo.
Vedel nisem kaj dosti, pravzaprav vedel nisem nič! Premil Stojanović je bil res moj sosed ampak to je bilo tudi vse. Razen, da sva se nekajkrat pozdravila drugih stikov z njim nisem imel. Tak kaliber je tvoj sosed, ti pa ne veš nič! Sramota, mi je sikal Njavro! Jaz vem o svojih sosedih vse, se ni pomiril!

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko

Pomlad 2000 je prinesla dogajanje, ki ga bom verjetno pomnil vse življenje! Ko sem bil prepričan, da se ne bo dogajalo nič, se je vse spremenilo. Povabljen sem bil v gostilno Pri Grofu katere lastnik je Krkovič. Bodi točen in vsa ostala nakladanja so vabilu dajala pomembnost. Tistega večera so bili Pri Grofu zbrani vsi pomembneži iz kroga Janeza Janše. Pozdravil sem se z večino, seveda tudi z Janšo. V sobi za posebne goste je sedel z ostalimi vidnimi člani svoje stranke in razpravljal o usodi Slovenije. Zunaj za mizo sestavljeno iz več miz pa so sedeli moji sodelavci in soborci. Pridružil sem se slednjim, ko me je Krkovič poklical na stran v zasebne prostore družinske gostilne.
Janez ima zelo občutljivo nalogo zate, me je presenetil Krkovič!
Janez stopa v tvegan političen projekt, zelo tvegan …..je Krkovič stopnjeval napetost in pomembnost naloge, ki mi bo zaupana!
Po nekaj puhlicah in domovinskih frazah je končno prešel na bistvo pogovora!
Pokrival boš Andreja Bajuka, to je zdaj najbolj pomembno, me je skoraj šokiral Krkovič.
Potem mi je tvezil o pomembnosti časa v katerem živimo in o zgodovinski priložnosti, da končno pridemo na oblast in dokončno obračunamo s komunisti. Napak ne sme biti je ponavljal Krkovič. V lastnih vrstah je potreben nadzor in disciplina. Še kakšno močno iz Krkovičevega repertoarja bi lahko navedel ampak dovolj zaenkrat.
Darko ti bo dal navodila kako in kaj je zaključil pogovor Krkovič. Vrnil sem se med ostale pajdaše in si privoščil steak Moris, ki je sicer hišna specialiteta gostilne Pri Grofu. Opazoval sem Njavra in razmišljal? Spremenil se je, ni več tako zaletav in naiven, vseeno pa je še vedno Njavro, ne pozabi tega nikoli, sem dopovedoval sam sebi.
Gostje so počasi odhajali in gostilna se je praznila. Bojan Hočevar je vstal in se napotil proti avtu, kar je pomenilo, da se bo kmalu odpravil tudi Janša. Res je čez nekaj minut prišel ven tudi on in se ustavil pri meni.
Si govoril s Tonetom, me je vprašal?
Pokimal sem in ga pogledal v oči.
Računam nate, da se boš izkazal, mi je rekel vrhovni šef in mi stisnil roko.
Ne vem zakaj ampak spet sem imel občutek, da sem del nečesa pomembnega, kot takrat, ko smo na sosednjo Hrvaško vozili orožje in hodili po čudnih poteh. Tudi pomembnost zaradi Beograda, Depale vasi in še česa ni bila pozabljena. Da me je ta “pomembnost” skoraj stala glave in me pripeljala v zapor je bilo takrat pozabljeno!

Naslednji dan se je ožja ekipa, ki jo je izbral Njavro sestala v Ljubljabni. Začeli smo operacijo “maradona”. Ime je dal operaciji sam Janez Janša, tako nam je prenesel Krkovič.
Operacija “maradona” je bila uperjena zoper Andreja Bajuka s katerim je naš Janez stopil v nekakšno koalicijo. Da ne bi izdal ali žejnega čez vodo peljal našega Janeza, smo morali ozvočiti kar nekaj lokacij in se priključiti na kup telefonskih številk. Takrat so vsi že zdavnaj imeli mobilne telefone in posledično smo imeli mi več dela.
Za operacijo “maradona” smo imeli najeto pisarno kjer smo se sestajali in kamor smo predajali vso zbrano dokumentacijo. Aparat je stekel in kmalu je imel Janša vse potrebne informacije, ki jih je hotel imeti o svojem političnem sopotniku.

Takrat sem se za nekaj mesecev preselil v Portorož, potem pa sem bil razpet med skakanjem v Ljubljano in nazaj. Politično dogajanje je bilo v polnem teku, Bajuka sem spremljal operativno, bubice sem nastavil v večih prostorih, zasebnih in javnih. Janša je bil zadovoljen, podatki so ga osrečevali saj so razgaljali njegove politične tekmece kot njegove sopotnike.
Ko je že vse kazalo, da se bo življenje vrnilo v bolj umirjene tirnice se je vse postavilo na glavo.

Z Njavrom sva dobila ponudbo, da delava na filmskem projektu Nikogaršnja zemlja Danisa Tanovića. Poletje ni obetalo posebnih zadolžitev zato sva z Njavrom sprejela izziv.
Ko ga vsaj nebi! Z ekipo sem bil na terenu štirideset dni, spoznal sem, da so domala vsi domači zvezdniki alkoholiki in drogeraši. Na snemanju sem prvič spoznal heroin, ki je nekaj let kasneje dodobra sesul življenje in mene ampak o tem nekje v nadaljevanju.

Janša in Bajuk sta uspela, Bajuk je postal premier, Janša pa spet obrambni minister!

Prišel je čas revanšizma in izstavljanja računov.

se nadaljuje

NIKOGARŠNJI SVET ( part 27)

Poletje 2000! Slavje je bilo na vrhuncu, ko je državni zbor potrdil Andreja Bajuka za novega mandatarja. Slovenija se je zamajala, nekateri so začeli izgubljati tla pod nogami. Dnevna poročila o pogajanjih za sestavo nove vlade so bila za našo ekipo zapoznele informacije, saj smo večino pogajanj poslušali in spremljali neposredno. Novi mandatar Andrej Bajuk ni imel šans, da uveljavi svojo voljo. Janša mu je ukazoval kot šolarčku in vsem je bilo jasno kdo je v resnici šef te novo nastale koalicije in vlade.
Medtem ko sem se moral jaz ubadati z Bajukom in njegovo ekipo se je Njavro posvetil Peterletu. Janša ni pozabil, kdo mu je leta 94 zasadil nož v hrbet. Peterle je imel neznansko srečo, da ga nismo takrat leta 94 pretepli na zborovanju. Janša nam je to sicer naročil ampak do realizacije takrat ni prišlo.
Cela ekipa “paravoma” se je zabavala, ko smo poslušali posnetke na katerih Peterle skoraj joka pred Bajukom.
Andrej, za božjo voljo, reci Janezu ….., reci Janezu…. je stokal in moledoval Peterle.
Janša in Bajuk sta se sicer dogovorila, da mesto zunanjega ministra zasede Peterle ampak Janša je do zadnjega držal Peterleta v negotovosti. Včeraj sem pregledoval in poslušal nekaj posnetkov tistega časa, …pusti Lojzeta naj švica še dan dva …, je Janša končal enega od številnih pogovorov z Bajukom takrat. Kdo je takrat sestavljal vlado oz. kdo je bil resnični mandatar v senci se ve!

Seveda je vsakega od nas zanimala najprej lastna usoda. Njavro je pri Janši izrazil željo, da bi prevzel vodenje kriminalistične službe. Seveda kaj takega ni prišlo v poštev že zaradi formalnih ovir. Njavro je imel leta 2000 samo šolo za trgovskega pomočnika. Kasneje je v Portorožu po vezah dobil diplomo za prometnega tehnika. Prav zaradi pomanjkljive izobrazbe še danes sedi na ŽIP-u, čeprav je v resnici prvi operativec SDS-a za “umazane operacije”. Ko je Hans Wolfgang Riedl v začetku leta 2007 prinesel prvih 925.000 evrov (ne 900.000 kot zmotno trdijo tožilci- Njavro zna šteti) za utrditev dobrih vezi z Janezom Janšo ga je sprejel Darko Njavro in odpeljal do Dr. Jožeta Zagožna. Njavro je osnovno šolo končal v Nemčiji in posledično odlično govori nemški jezik zato je bil zadolžen za ta kontakt in prevzem denarja! 25.000 evrov je bila Njavrova nagrada za uspešno opravljeno delo. Če kdo misli, da Njavro živi na veliki nogi in kupuje delnice iz plače 800 evrov kolikor dobi na ŽIP-u, se grdo moti.
Vrnimo se v leto 2000. V prvem krogu podeljevanj položajev in odlično plačanih državnih služb smo bili člani Janševega “paravoma” izpuščeni, ker smo bili preveč zaposleni z operativnim obdelovanjem novih zaveznikov in članov novega vladnega kabineta.
Janša je imel preganjavico, da ga predsednik vlade Andrej Bajuk ne bo poslušal v določenih zadevah. Zato smo bili do zadnjega pogajanja pred prisego nove vlade na polno zaposleni. Bajuk je bil moj projekt. Koliko živcev sta mi požrla z ženo in njunim neutrudnim klepetanjem med katerim sem moral ujeti njegove telefonske pogovore z bodočim zunanjim ministrom Peterletom. Pogovori na relaciji Bajuk – Peterle so bili za Janšo vredni več kot vse ostalo tisti trenutek. Ko je bila vlada formirana smo lahko malce izpregli, čeprav je nekaj ključnih članov vlade ostalo pod nadzorom. V prostorih stranke na Komenskega sem prejel nagrado za uspešno delo in sicer 12.000 nemških mark. Kučan svojim manj plačuje je Njavro komentiral zneske, ki smo jih prejeli tega dne.

Septembra je bilo predvideno, da se vrnem na Ministrstvo za obrambo. Kakšen položaj bo zasedel Njavro je bila dobro varovana skrivnost. Zaradi odprtih kazenskih postopkov nas Janša nikamor ni mogel “inštalirati” ampak o tem se takrat ni govorilo. Da bi čas do Septembra čim bolj kvalitetno zabila sva z Njavrom sprejela izziv, da se pridruživa filmski ekipi kot strokovnjaka za orožje in posebne efekte. Njavro je imel že kar nekaj tovrstnih izkušenj, zame pa je bilo vse skupaj nov svet. Šlo je za film NO MAN’S LAND v režiji bosanskega režiserja Danisa Tanovića. Snemanje je potekalo na planoti pri Boču. Samotna kraška pokrajina je bila kot nalašč za snemanje tega filma.
Najbrž vam je znano, da je bil film No man’s land večkrat nagrajen na največjih filmskih festivalih. Celo super filmsko nagrado OSKARJA za najboljši tujejezični film je dobil. Skratka sami superlativi in nagrade. In v tej “Hollywoodski” sceni sva se znašla z Njavrom.

Ogromna filmska ekipa je zasedla teren pri Boču. Kup tovornjakov in kombijev je raztovorilo nekaj ton opreme, postavili so nekaj ogromnih šotorov za igralce, statiste, ekipo in še koga. Iz Grosupeljskega občinskega štaba TO so pripeljali kamion orožja. Za ta kamion in vse v njem sva bila odgovorna jaz in Njavro. Zjutraj sva odklenila kamion in razdelila orožje statistom in igralcem. Razen orožja sva imela na skrbi še vso vojaško opremo. Dela res čez glavo. Stokrat na dan pobrat in spet razdelit 50 kosov orožja ni mačji kašelj. Pa stokrat vsakemu pokazat kako in kaj, da popizdiš!

Filmska ekipa je bila iz večih držav. Poleg vseh bivših republik naše Juge so sodelovali še Italijani, Francozi, Belgijci in Nemci. Zvezda filma je bil Branko Đurić Đuro. Poleg njega je bil v glavni vlogi še zvezda hrvaških odrov Rene Bitorajac. Stranske vloge je dobilo precej znanih igralcev iz vseh koncev. Filip Šovagović, Mustafa Nadarević, Dragan Diklić, Primož Petkovšek-Petko, Cathrin Calridge in soigralec Huga Granta v štirih porokah Simon Calow in še mnogi drugi.
Prvo neprijetno presenečenje je bil Đuro. Dobesedno pred snemanjem je izsilil vlogo za svojo soprogo Tanjo Ribič. Producent Čedo Kolar se je držal za glavo a mu ni preostalo drugega, kot da je pristal na to izsiljevanje sicer se snemanje ne bi začelo. Kdor je film videl ve, da Ribičeva v filmu enkrat pokaže noge in v dveh kadrih postava v čeladi in neprebojnem jopiču.
Drugo zame takrat šokantno spoznanje je bila droga in nepregledne količine popitega alkohola. Večina filmske ekipe je alkoholikov. Zjutraj brez šnopsa ne gre. Lučkarju se tresejo roke, kamermanu, ki mu rečejo “roka” se roke šejkajo kot bi si ga metal na roko…..

v maski je Tina pridno oskrbovala številne paciente z aspirini pa tudi apaurini, lexaurini in še čim močnejšim. Večina ekipe je bila ob sedmih zjutraj blažena.
Posebna zgodba pa so igralci! Drugi ali tretji dan snemanja sem med odmorom iskal Đura in Reneja Bitorajca v šotoru za igralce, da mi vrneta orožje. Naletel sem na zanimiv prizor. Oba sta kurila folijo. Rene mi je ponudil; “očeš dim”?
Odkimal sem in ju povprašal za orožje. V meni pa vprašanja? Dim česa? Kaj kadita? Najbrž hašiš! Naslednji dnevi so mi odprli oči. Fantje kadijo heroin! Med prizori šmrkajo kokain potem pa kadijo heroin, da jih pomiri in spusti. Dober za pomiritev je tudi apaurin, če ni horsa sem izvedel med snemanjem. Neko jutro Rene Bitorajac ni hotel na set. Modelu je zmanjkalo koke in ni bil sposoben snemati. Režiser je besen prekinil snemanje in odšel v bližnjo gostilno s producenti. Dve uri kasneje je iz Ljubljane prišla Tanja Ribič. Đuro in Rene sta ji skoraj stekla v objem. Izginili so v šotoru in ekipa je režiserju sporočila, da sta Rene in Đuro pripravljena. Odigrala sta nekaj nepozabnih sekvenc dodobra našponana s kokainom.
Zvečer po napornem snemanju se je ekipa razgubila na vse konce in kraje. V bližnji gostilni, ki je v tistem času dočakala svojih pet minut kakršne gostinci sanjajo vse življenje, se je zbirala ekipa in uničila enormne količine alkohola. V enem takšnih večerov sva z Njavrom odšla v njegov Subaru Legacy in si privoščila kar je Njavro privlekel. Kaskader Rok Cvetkov, ki je bil tudi del filmske ekipe je Njavru prodal nekaj kokaina. V Njavrovem avtu sva na ovitku CD-ja risala črtice kokaina in jih veselo snifala. Zabava v avtu je trajala do jutra. Zjutraj sva bila z Njavrom skurjena do konca. Takšen ne morem čez eno uro na set in delat z orožjem, sem prepričeval Njavra. Bleda in s črnimi podočnjaki sva se podala na set. Tako zgodaj ni bilo še nikogar razen nekaj fantov iz G7 je stražilo kamion orožja in vse ostale šotore. Tina nama bo dala apaurine pa bova kot nova, me je pomiril Njavro. Potem pa je prišel tehnik iz Belgijske ekipe in Njavru nekaj izročil. Šla sva nazaj v avtu in spet črtice. Tokrat je bila črtica rjave barve. Tole je boljše kot vsak tablet je pojasnil Njavro. Heroin!
Naj bo. Od enkrat me ne bo pobralo. Pobiralo me je od slabosti in panike po kokainu torej mi slabše ne more biti. Pet minut po zaužitju črtice heroina sem bil drug človek. Kot bi se pravkar rodil, jutranjo sivino je naenkrat zamenjala prijetna jutranja svetloba. Ljudje, ki so prihajali zjutraj na set so se mi zdeli najbolj čudoviti osebki v mojem življenju. Vsakemu sem namenil nekaj prijaznih besed, svet je bil to jutro drugačen.

Večino snemanja sem ostajal sam, ker je Njavro non stop skakal v Ljubljano. Preveč pomembnih stvari se je odvijalo, da bi Njavro manjkal. Potem pa se je po tednu dni spet prikazal na snemanju in komandiral igralce. V prizoru kjer se Mustafa Nadarević in Rene Bitorajac plazita proti “bosanskemu” rovu mi je režiser namignil naj Nadareviću pokažem kako se drži avtomatska puška med plazenjem. Seveda me je prehitel takrat prisotni Njavro in Nadareviću vzel kalašnikovko iz rok.
Mustafa je jezno pljunil, poslal Njavra v sočni bosanščini v “pičko materino” in Tanoviću zabrusil, da ga otroka ne bosta učila puške držati.

Mustafa je na snemanju preziral “paciente” kot se je izražal za stanovske kolege, ki so posegali po drogi. Med odmori so eni šmrkali, drugi goltali tablete ali nalivali alkohol. Tretji pa so se umaknili sto metrov stran in pohali travico. Vesela zadeta družba.

Pred koncem snemanja sem moral nujno za dva dni v Ljubljano zaradi Peterleta. Peterle je spremenil kraj sestanka z zdaj že pokojnim Dr. Drnovškom. Janši je bilo preveč pomembno kaj si imata ta dva za povedat in ni ničesar prepuščal naključju. Dva dni sem se potikal po Ljubljani, da sem imel priložnost vstopiti na zelo izpostavljeno in precej varovano lokacijo. Peterle je bil ta čas zunanji minister in stvar je bila vse prej kot lahka. Končno mi je le uspelo nekaj ur pred napovedanim sestankom podtakniti prisluškovalno napravo. Vrnil sem se na snemanje in nadaljeval z svojim delom.
Teden dni pred zaključkom snemanja sem dobil od Đura nekaj heroina. Odkar mi ga je Njavro prvič dal mi je hodil po glavi. Nekaj časa sem cincal potem pa sem Đura kar vprašal in ga seveda dobil. Snemanja in vsega sem imel vrh glave. Po snemanju tistega dne sem se odpeljal domov v Ljubljano. Zvečer sem si privoščil heroin, ki sem ga dobil na snemanju. Črtica in bil sem v drugem svetu. Noro! Je lahko še lepše? Še ena črtica. Potem sem zaspal!

Zbudil sem se privezan za posteljo. Na obrazu maska, cevke povsod! Kje sem? Kaj se je zgodilo? Začel se je nov dan.

SE NADALJUJE

Mitja Kunstelj

Ustvari svojo značko